Demokracija med drugim pomeni, da si nihče v občestvu ne more lastiti resnice: ne more si je lastiti kralj, ne more si je lastiti znanstvenik, ne morejo si je lastiti mediji. Ne obstaja strukturni, družbeni ali oblastni položaj, na katerem bi bil človek nedotakljiv in bi lahko rekel karkoli, pri tem pa se ne bi smel nihče obregniti ob izrečeno. Svoboda govora v demokratičnih občestvih pomeni tudi to, da lahko vsakdo filozofira in s tem preprečuje komurkoli, da bi povezal oblast in resnico, da bi si jo prilastil, češ da ima to pravico, ker je pač na oblasti. In ne morejo živeti geniji, ki bi ljudem povedali, kakšna je resnica sveta, v katerem živijo.

Pa vendar ne moremo reči, da resnica ne obstaja ali da je nemogoča in morda celo nesmiselna. Ne, o njej še vedno lahko govorimo, le lastiti si je ne moremo in ne moremo je spremeniti v zapis ali celo preprosto formulo.

Filozofija v despotskih in totalitarnih občestvih kratko malo ni mogoča, pravi Badiou, kar je očitno in zelo logično. Možna bi bila le, če bi bodisi podpirala oblast, kar bi pomenilo, da bi filozofi trobili v isti rog z oblastniki, ali pa bi zares bila nenevarni krneki, prazno čvekanje, ki pač ne more ogroziti nobene oblastne pozicije in nima čisto nobene zveze z resnico. Ljudje pogosto mislijo, da je filozofija bodisi prvo bodisi drugo.

Filozofija je nekaj tretjega in je v kar najtesnejši zvezi z resnico, ki je ne more nihče spremeniti v lastnino, dobrino ali objekt. Res je, da ni možna v despotskih in totalitarnih občestvih, vendar bo kasneje postalo jasno, da je pravzaprav možna celo tam, le da ima zelo poseben družbeni status.

Demokracija torej ne pomeni vladavine večine ljudi; demokracija ravno pomeni, da nobena oblika vladavine vsaj v zadnji instanci ni mogoča. In zlasti ne pomeni, da ima večina vselej prav. Demokracija kratko malo ni povezana z nobeno obliko vladanja oziroma oblastnih odnosov. Prav nasprotno je res: pod vprašaj postavlja vsak oblastni odnos; z oblastjo je povezana edino na ta način. Sklep je zato jasen: demokracija ni mogoča, če ne obstaja koncept resnice, ki si je ne more lastiti nihče. Ali drugače: demokracija je možna natanko takrat, ko obstaja resnica, ki si je ne more prilastiti nihče.

Drugi pogoj za nastanek filozofije v stari Grčiji je zato svoboda razmišljanja, dodaja Badiou, ki ni mogoča brez skupnega ali občega zakona. To je zakon, ki mu je podrejeno razmišljanje. Obstajati mora skupna koncepcija racionalnosti, dodaja Badiou, saj v nasprotnem primeru ne moremo miroljubno razpravljati, ampak se prej ali slej začnemo pretepati s krepelci, na koncu pa celo pobijati.

Obstaja torej vsem ljudem skupna koncepcija racionalnosti, zaradi katere je možno razmišljati o komunizmu, o tem, kar je vsem ljudem skupno, kar imajo vsi ljudje nujno med seboj.

Ukvarjanje z resnico, razmišljanje o njej, je nujno demokratično in radikalno, kajti upira se vsaki možni obliki oblastnih odnosov, to pa pomeni, da ljudje, ko razmišljajo o resnici, ne morejo spadati v tisti del občestva, ki je podrejen takim ali drugačnim oblastnim odnosom. Če je končni cilj oblasti totalizirati družbeno polje in zajeti vse ljudi, je končni cilj filozofiranja ostati zunaj takega polja. Filozofija je zato možna kjerkoli in kadarkoli, saj ustvarja posebni simbolni kraj, ki ga ni mogoče potegniti v obstoječe družbene ali simbolne kraje.

Poleg demokracije je za filozofiranje potrebna tudi disciplina, ki se paradoksno povezuje s svobodo, da lahko vsakdo razmišlja, kolikor hoče in o čemer hoče, doseženo pa tudi pove v javnosti, kot je rekel Kant. Vsakdo je torej svoboden, da disciplinirano razmišlja oziroma filozofira o čemerkoli; razmišljati pa ne more, če ni svoboden, če svobodno pristaja na oblastne odnose. Človek se torej svobodno odloča, na kaj bo pristal: ali bo sprejemal oblastne odnose ali pa bo filozofiral.

Obstaja možnost skupne racionalnosti, discipline, ki je disciplina in urejenost misli oziroma razmišljanja, in obstaja možnost človekove svobode, da postavi pod vprašaj čisto vsako misel in čisto vsak oblastni odnos. Svoboda zato ne pomeni, da delaš, kar hočeš, ampak pomeni, da lahko ustvarjaš, kar je mogoče ustvarjati oziroma kreirati, pomeni pa tudi, da se lahko odločiš za oblast in ničesar ne ustvarjaš.

V tem je paradoksni problem čisto vsakega človeka. Gre namreč za vprašanje, ali si sploh upam razmišljati kreativno, zunaj danih okvirov, ali se sploh hočem odločiti za držo, ki nasprotuje oblastnim odnosom. Bistveno laže je stokati znotraj danih okvirov in ugotavljati, kako nesvoboden sem in kako me drugi ljudje ovirajo na poti k vzvišenim ciljem. V resnici ni nobene ovire, da bi bil človek svoboden, saj je zgolj domneva, da empirične in druge okoliščine onemogočajo človeka. V nekem smislu to sicer drži, toda v nekem drugem nikakor ne drži; svoboda je namreč a priori in je transcendentna, kot je pokazal Kant.

Demokracija, svoboda in disciplinirana misel so torej naše orodje, če se odločamo za filozofijo in resnico, obenem pa so tudi orožje, kajti živimo v svetu, v katerem pospešeno postaja jasno, da kapitalizem ne potrebuje niti demokracije, niti svobode, niti filozofske misli. Čisto mogoče je, da bo življenje v prihodnosti brez vseh treh elementov, kar pomeni, da bo tudi brez resnice ali pa bo ta zapakirana v tehnološki in znanstveni žargon, ki ga bodo ljudje sprejemali brez zadržkov.

Možnost je kajpak tudi drugačna, če se bodo ljudje z vsega sveta še naprej povezovali med seboj in zastopali demokracijo, svobodno misel in disciplino razmišljanja. Resnično živimo v vznemirljivih časih, ko se lahko marsikaj radikalno spremeni na boljše ali na slabše.

Življenje v prelomnih časih pa ni le vznemirljivo in kreativno, lahko je tudi zelo nevarno. Zaznavanje realnosti namreč ni neposredno, ampak je nujno povezano s tem, kar je Freud imenoval fikcija. Njegova teza je bila, da realnost brez fikcije sploh ne more obstajati na konsistenten način. Vsako ukvarjanje z resnico realnosti zato nujno postavlja pod vprašaj fikcije, ki pa jih ljudje ljubijo z vsem srcem, kot je pokazal Freud, zato smo lahko že vnaprej prepričani, da ukvarjanje z resnico ne bo minilo brez spopadov z njimi.

Zadeva je zato zapletena: če hočemo imeti realnost in o njej razmišljati na konsistenten način, potrebujemo še fikcijo; če jo izgubimo, razpade tudi realnost. Slavoj Žižek ima zato prav, ko poudarja, da ima film privilegirano vlogo, saj povezuje natanko fikcijo in realnost. Dober film je zato prepričljiv natanko zaradi take povezave, ne zaradi objektivnega prikazovanja realnosti, kakršna naj bi obstajala tam zunaj.

Funkcija filma je, da ohranja realnost v njeni nedoločljivosti in dvoumnosti, v njeni neuničljivi povezanosti s fikcijo, zaradi česar je čarobna. Film, sicer pa umetnost v celoti, ima privilegirano priložnost, da spreminja realnost in je ne krči na njene sestavne dele, da bi pokazal, iz česa je zares narejena, zato ni niti čista izmišljotina niti sterilna znanstvena analiza.

Paradoksno je naša vsakdanja realnost že zgrajena na način, ki je značilen za film, kar pomeni, da moramo naše razmišljanje o njej spremeniti natanko zaradi filma, in ne obratno. Šele film nam namreč pove, kako je zgrajena realnost, ki za svoj obstoj nujno potrebuje fikcije.

O realnosti torej izvemo več ob gledanju filmov kot ob prebiranju znanstvene literature. A vselej nujno napoči čas, ko je treba postaviti pod vprašaj sleherno fikcijo. Takrat realnost razpade. Da bi se rodila nova.