(in spreobrnjenje Franceta Bučarja ?)

        Za uvod samo nekaj splošnih ugotovitev: V RS ima oblast ljudstvo – oziroma naj bi tako bilo. Oblast uresničuje z odločanjem in sicer na dva načina: posredno ali neposredno. Posredni – to je  predstavniški način se uveljavlja prek Državnega zbora praviloma vsaka 4 leta.  Poleg tega Ustava RS in ustavni zakon o Referendumu in ljudski iniciativi, predvidevata tudi neposredno odločanje državljanov, ki se uveljavlja preko referendumov s pobudo in zahtevo državljanov in civilnih iniciativ. Najnovejši predlogi za spremembe naj bi težišče referendumskih pobud premaknilo od politike (30 poslancev in Državni svet izgubljata možnost referendumske pobude), v »bližino« državljanov. Človek bi pričakoval, da bo zato nova ureditev šla na roko državljanom in civilnim pobudam. Vendar pa se dogaja ravno obratno: »v imenu depolitizacije, se skozi zadnja vrata politika vrača na drug način – skozi rigorozne omejitve državljanskim pobudam.

       Mnogi – poslanci, radi poudarjajo »zlorabe« sedanje referendumske ureditve in dvom v kompetentnost ljudstva za referendumsko odločanje.  To vprašanje ni na mestu, postaviti je treba proti vprašanje: kako to, da je za izvolitev poslancev ljudstvo vedno dovolj kvalificirano, za odločanje o  referendumskih vprašanjih, pa naj ne bi bilo? Na to vprašanje odgovora še nismo slišali, kajti gre za dvojna merila politične kaste, ki možnosti civilnih referendumskih pobud tako zmanjšujejo, da bodo praktično neuresničljive.       

       NOVA REFERENDUMSKA ZAKONODAJA POMENI SUSPENZ DEMOKRACIJE, za tisti del civilne družbe, ki nima podpore v medijih, strankah in/ali sindikatih. Gre za  omejevanje vpliva civilnih pobud.  Hkrati, ko se formalno ukinja pristojnost 30 poslancev DZ in svetnikov Državnega sveta – kar je pozitivno, se z novimi omejitvami v resnici uvaja in še potencira referendumski monopol dosedanjih – že obstoječih akterjev, to je političnih strank in sindikatov.  Kajti samo ti imajo moč, organizacijo, osebje in denar za mobilizacijo, s katero je možno prebiti ovire. Gre za  najnovejši predlog, ki naj bi določil  35 % kvorum in  obenem izjemno ostro postavil vstopni prag za referendumsko pobudo. Temu predlogu  nasprotujemo in predlagamo, da se obe omejitvi črtata. Obenem pa predlagamo, da parlament v pripravo novega  zakona o referendumu in ljudski iniciativi neposredno vključi tudi civilno družbo oziroma naj sprejme v obravnavo  predlog zakona, ki bi ga  pripravile civilne iniciative same. Poglejmo kaj je bistvo in kakšne so posledice, sedanjega predloga, ki ga stranke pošiljajo v Državni zbor.

Zloraba kvoruma – o njej ne govori nihče !

       V razvitih zahodnih demokracijah razen v Italiji, ki pa nam ne more biti ravno za zgled demokracije, praviloma kvoruma ne poznajo. Citiram prof. dr. Igorja Kavčiča v oddaji Porota. Poznajo pa ga tako imenovane »vzhodne« demokracije.  Najprej kvorum. Ne gre le za neprimernost konkretnega zelo visoko postavljenega kvoruma - odstotka  udeležbe volivcev za veljavnost referenduma. Gre za načelo uvedbe kvoruma sploh, posebej pa še v specifičnih slovenskih razmerah.  Kvorum je v pogojih komaj zaznavnih civilnih pobud na državni ravni neprimeren in uničujoča omejitev. Kvorum  je tudi načelno nesprejemljiv, ker podeljuje moč odločanja tistim, ki nočejo odločati in se referenduma ne udeležijo, odvzema pa moč in pravico tistim, ki si to legitimno želijo in hočejo odločati. Skratka, nezainteresirani javnosti potencialno daje premoč nad zainteresirano javnostjo. Referendumski rezultat je in mora biti odvisen edinole od rezultata glasovanja, ne pa od zunaj vsiljenih pravil. In še dodatna opomba, ali naj se demokracija uveljavlja z aktivnim državljanstvom, ali z ignoranco in z abstinenco. Očitno politična kasta računa predvsem na slednje.     

       S kvorumom se hkrati podeljuje moč tistim, ki imajo kapital in vpliv na medije, da vsak nezaželen referendum potisnejo pod mejo veljavnosti. Najbolj seveda s kvazi argumentom, ki ga ljudstvo rado sprejme, naj o tem odločata »stroka« in politika, ki naj bi bili zato plačani. V Sloveniji, ki je prestreljena s sistemsko korupcijo in z lobiji,  ki  imajo v medijih  svoje emisarje - izbrane »prvorazredne« novinarje - je takšno abstinenco in nedoseganje kvoruma zelo lahko doseči. Šibke pobude so tako vnaprej obsojene na vegetiranje in zaton. Razumljivo je, da tako vladajoča kot opozicijska politika želita ohraniti svojo moč in omejiti moč državljanov, manj pa je razumljivo, da to podpira širši krog javnomnenjskih voditeljev, ki se po navadi celo izjavljajo za liberalne, zdaj pa silno lahkotno strašijo ljudstvo o nevarnostih zlorabe referenduma. Nič pa ne povedo o zlorabi kvoruma.   

Otežitev prvega koraka

       Enako kot kvorum je važen prvi korak. Zahteva po, v enem tednu zbranih, 10.000 na upravnih enotah overjenih podpisih za sprožitev referendumske pobude, je enako rigorozna in omejevalna kot kvorum. Predlagatelji  si štejejo v dobro, da bi  te podpise šteli v končno število zbranih podpisov iz druge faze. Očitno pa predlagatelji  ne ločijo med pobudo, to je prvo fazo, ko se nek problem šele izpostavlja  kot javni problem, ki naj doseže državljansko pozornost, od druge faze postopka, ko se prične uveljavljati   zahteva za razpis referenduma konkretno, s 40.000 podpisi, ki so ustavna norma (50 člen ustave RS). Med pobudo in zahtevo je vsebinska razlika, zato enačenje postopka ne zdrži resne primerjave.

       Rokohitrski in nedomišljen predlog stranke Nova Slovenija (NSi) skuša  obe fazi  združiti. V ustavno normo skuša imputirati zakonsko določbo, kar že formalno ni ustrezno. Vsekakor pa ta konstrukt škoduje šibkim ter politično in kapitalsko nevezanim in neodvisnim pobudam državljanov. Žal se je tokrat prav najšibkejša parlamentarna stranka, očitno v pomanjkanju resnega premisleka, postavila na stran močnih in uveljavljenih, saj predlagana omejitev prizadene predvsem na začetku šibkejše pobude.

       Ne moremo krepiti demokracijo tako, da  jo zmanjšujemo. Predlagana omejitev bo imela prav to posledico. Možnost udeležbe ljudi in vpliv civilne družbe bo zmanjšan že na samem začetku.                                                                        Kupčija z načeli

Slovenska politična kasta očitno ni zmožna videti preko svojega lastnega samoohranitvenega interesa. To dokazuje najavljena trgovina z načeli. Stanka NSi, ki je doslej ostro nasprotovala kvorumu, je pripravljena »kupiti« kvorum v zameno, da druge stranke podprejo njihovo »domislico« za otežitev prvega koraka. Skratka gre za trgovanje z načeli, kar je že v osnovi nesprejemljivo in meče senco tako na stranko, kot na miselnost poslancev, ki ob pomanjkanju resnih argumentov, z veliko lahkomiselnostjo, razlagajo nujnost velikega števila overovljenih podpisov z izmišljenimi argumenti. Pri tem pa se gospe in gospodje, ki kot alibi jemljejo zadnjo referendumsko pobudo  niti ne pozanimajo, kakšno težo imajo v resnici njihovi »dokazi«. Zadošča jim njihovo »lastno« mnenje o tem. Sveta preproščina ali manj sveta nadutost. Od mladih poslancev bi pričakoval ravno obratno, če že daljnovidnosti ne premorejo, vsaj korekten in pošten odnos do dejstev in državljanski pobud. IZLOČITVE podpisnikov, ki so se zgodile ob zadnji referendumski pobudi, so osnova za marsikaj drugega ne pa za oteževanje pobude. Manipulacija z izločitvami, terja zaostritev pogojev za ugotovitev identitete na strani izvajalca.           

Zaključek:       V obstoječi referendumski zakonodaji ni treba menjati ničesar bistvenega, sprejeti je treba le omejitve, ki se nanašajo na DZ in DS. Morda bi bilo dobro odpreti možnost za izrekanje o spornih členih zakona, ne pa vedno o celotnem zakonu. Tako bi poskrbeli, da dobre rešitve v zakonih ostanejo, sporni členi pa bi bili predmet odločanja.

       Ekonomske krize ne bo rešilo postavljanje ovir ljudskim iniciativam in civilnim pobudam, pač pa velja ravno obratno: z ljudskim soglasjem bodo ukrepi učinkovitejši in legitimnejši. Če želijo politične stranke vztrajati na kvorumu, naj ga preizkusijo na lastnem primeru – naj ga uvedejo tudi za lastno izvolitev – za državnozborske volitve.

       Predsednik Državljanske liste govori, da se bodo izogibali ideoloških tem. Tema referendumov je globoko ideološka tema, saj posega v samo bistvo demokratične ureditve. Nevarne »tehnikalije« - kvorum in vstopni prag, so bumerang, ki se bo odrazil tudi na predlagateljih. Demokratične sile, ki jim je v resnici kaj do soudeležbe in soodločanja ljudi, se bodo temu uprle. Riziko zlorab ne odtehta prednosti neomejevanja. Politika, ki postavlja blokade ljudskim iniciativam, vstopa v blokado tudi sama, saj odpira vrata totalitarnemu načinu vladanja, ki smo ga že presegli. Zato je edino sprejemljivo načelo: možnosti udeležbe ljudi je treba širiti ne ožiti.                                                                                  

       Koalicija naj ne odpira novega področja političnega boja, kajti že reforme na področju financ, javnega sektorja in gospodarstva so za navadne državljane dovolj zahtevne, da ni treba odpirati še četrte fronte. Z omejitvami, ki nam jih ponujata DL in NSi se vračamo v  ureditev, ki nas vodi stran od tega kar referendum je: korektiv parlamentarni demokraciji. Etablirani sindikati, kapitalski interesi, ki stojijo v ozadju in politične stranke bodo nedvomno omejitve podprli, goloroko ljudstvo pa bo izgubilo še zadnji inštrument vpliva na zakonodajo. Tega žal ne ve ali noče razumeti niti prvi predsednik državnega zbora France Bučar.

       Njegovo  vztrajanje na ekskluzivni vlogi parlamenta (Delo SP 8.09.2012) v zakonodajnem postopku vodi v isto smer - v ukinitev ljudstva oziroma restavracijo stanja pred letom 1991. Postavlja se vprašanje ali je bivši prvi mož parlamenta, prespal 20 let razvoja sodobne – ne samo slovenske družbe, da lahko tako arhaično in neživljenjsko zagovarja ekskluzivizem političnih izbrancev s tem, ko poziva, da se 90 člen ustave črta.  To stališče nima nobene osnove v komplicirani realnosti in kompleksni sestavljenosti sodobne družbe. Je pa odraz njegove nesposobnosti dojemanja bistva demokracije.

       Referendumska zakonodaja ima že v naslovu opredelitev – Zakon o referendumu in ljudski iniciativi. G. Bučar je pozabil na iniciativo in na ljudstvo, katerega del je sicer nekoč bil tudi sam. Ali pa morda njegova pozaba izvira iz tega, ker zdaj pripada drugi  kasti. Tisti kasti, ki medijsko prevladuje in ki ljudstvo potrebuje zgolj za promoviranje, rekonstruiranje in ohranjanje pred-demokratičnega stanja.

     Skoraj polno soglasje političnih strank, pravnikov in ekonomistov o nujnosti omejitev je zaskrbljujoče. Pri tem pa celo ekonomisti trdijo, da kriza ni samo ekonomska. Vse kaže na to, da so za reševanje kratkoročnih ekonomskih vprašanj nekateri pripravljeni žrtvovati dolgoročno demokratično ureditev in s tem zamajati temelje Slovenske države. To početje spominja na situacijo, ko so nam leta 1991 nekateri napovedovali, da bomo v primeru osamosvojitve jedli travo. Danes bi nekateri radi pojedli demokracijo, vsaj tisti del, ki kakorkoli diši po ljudstvu, ljudski iniciativi in vplivu državljanov.

       Slišimo  tudi mnenje, da je treba pogoje za referendum zaostriti, »vendar ne preveč« (Miro Cerar), torej dozirano. S tem bi se lahko strinjali samo pod pogojem, da se najprej zaostrijo pogoji za etablirane predlagatelje in za parlamentarne volitve, ne pa za civilne pobude, o katerih vsi radi govorijo, v konkretni ureditvi pa se jih večina želi znebiti. Tudi z omejitvami, ki se zdaj najavljajo. Rezultat bo, da bo le še malokdo od dosedanjih morebitnih pobudnikov še kdaj pomislil na referendum. Zato smo glede tovrstnega utrjevanja demokracije lahko le skeptični, nikakor pa ne optimistično naivni. Dozirana demokracija? Kaj je prava doza pa je že onstran racionalnih argumentov, kajti doza bo vedno takšna, da se bodo skozi njo uveljavljali parcialni interesi v ovčji preobleki nacionalnega interesa. Ugrabitelji države so z novo referendumsko zakonodajo na pragu nove zmage. Poraženec tega zakonodajnega udara ne bodo le civilne pobude in pobudniki, pač pa Slovenija. Že doseženi demokratični standard referenduma bi morali ohraniti in narediti bolj operativnega, ne pa ga praktično suspendirati. Ali bo politična kasta to sprevidela in hotela udejanjiti. Odločba US sodišča iz leta 1994, kaže da je omejevanje neustavno.    

                                                                        Civilna iniciativa DavkoPlacevalciSeNeDamo

                                                                                                        Vili Kovačič