Vprašanje je pravzaprav slabo, kajti takoj sta pri roki dva preprosta odgovora (da in ne), ki pa ne povesta ničesar; ljudje se pač razdelijo v dva tabora in se spopadajo med seboj, dokazujoč svoj prav. Kaj torej sploh pomeni samozavest?

Vsakdanja zavest ima veliko izkušenj s tega področja. In dobro ve, da je lahko biti samozavesten, če stojiš v središču nečesa ali na položaju, ki ti avtomatično daje moč. Samozavest je čisto nekaj drugega, ko si na družbenem robu, ko se zdi, da ne obstajaš, ko te nihče ne pogleda, ko noče nihče biti tvoj sogovorec, ko nimaš kraja, kamor bi položil glavo, kot je zase dejal JK.

Samozavest je poleg tega nujno povezana z občutkom pripadnosti oziroma z globokim občutkom skupnosti. Pomislite na Jezusove učence, ki so bili prav gotovo samozavestni, številni pa so plačali zaradi samozavesti najvišjo ceno, saj so jih preganjali ter mučili in metali levom. Lahko je biti samozavesten, ko te nihče ne preganja in si v središču, pod žarometi.

Jurij Gustinčič je včeraj zvečer na nacionalni televiziji dejal, da v Evropi ni globokega občutka skupnosti. Ima zelo prav in se niti malo ne moti. Ne moti se niti glede trditve, da mi, ki smo bili nekoč Jugoslovani, dobro vemo, kaj je globok občutek skupnosti. Izkušnjo lahko povežemo in mislimo z izkušnjami prvih kristjanov – oboje bo v prihodnosti zelo pomembno, pa ne le za Slovence in Slovenke.

Življenje v Jugoslaviji namreč ni bilo eno samo mizerno in trpeče vztrajanje v totalitarnem sistemu, iz katerega smo se končno vendarle izvlekli, ker so ga njegovi nasprotniki zrušili, za podvig pa naj bi jim bili danes tudi hvaležni, kot hočejo nekateri. Kdor misli, da je bilo tako, se globoko moti in ne ve, o čem govori.

Globokega občutka pripadnosti nikakor ni lahko razviti. Razvijanje terja veliko časa, spretnosti, potrpežljivosti in  vztrajanja. A najpomembneje je, da ga je mogoče razviti, da ni nekaj nedosegljivega ali celo nesmiselnega.

Razmišljanje o Evropi kot federativni državi, ki naj bi se uspešno spopadala na svobodnih globalnih trgih s Kitajsko, z ZDA, Rusijo, Japonsko in drugimi svetovnimi velikani, je v tej luči zelo nenavadno. Zdi se namreč, kot da je življenje na tem planetu lahko eno samo bojevanje, tekmovanje, spopadanje, vrsta poskusov, da bi prehiteli nekoga, ga ustavili, onemogočili, zatrli, premagali ali kako drugače zrušili.

Zgodbo lahko nadaljujemo. Kdor ne tekmuje, kdor ne more tekmovali, kdor ne želi tekmovati, je verjetno že vnaprej izgubljen. Torej ne obstaja alternativa? Kaj je z nami narobe, da zmoremo in znamo zgolj tekmovati in se spopadati na svobodnih trgih za preživetje? Od kdaj je smisel življenja tekmovanje in spopadanje, bojevanje z drugimi in pehanje za nekakšnim imaginarnim uspehom?

Nekatere države seveda hočejo še hitreje naprej, počasnejše jih pri tem ovirajo. A kam hočejo hitrejše države? Zopet se vsiljuje vtis, kot da je lahko življenje eno samo hitenje.

Slovenija naj bi bila po mnenju nekaterih politikov v prihodnosti seveda hitrejša država, ne počasnejša. In natanko tu pride do izraza zamisel o federaciji, globokem občutku skupnosti in samozavesti. Primer je zopet JK.

JK je bil namreč zelo poseben. Zastopal je nekaj izjemnega, nekaj, zaradi česar je bil univerzalen in kot tak zgled vsakemu človeku, ki bo kadarkoli živel na tem planetu. V čem je bila njegova univerzalnost?

Vsakdo verjetno ve, da ima vsaka univerzalnost vsaj eno izjemo; vsaka ideja na primer ima izjemo. Toda to še ni najbolj zanimivo, saj je pravzaprav dolgočasno. Bolj zanimivo je spoznanje, da izjeme med seboj niso enake. Možno je narediti naslednji korak in spoznati, da imajo tudi izjeme vsaj eno izjemo. Taka izjema je na primer JK.

JK zato ni eden v vrsti posebnih prerokov ali izjemnih revolucionarjev ali izvrstnih zdravilcev ali karkoli drugega, zato ni mogoče izbirati med njimi in se odločiti na primer za JK-ja. Ta je posebna izjema, izjema od izjem, ki predstavlja samo univerzalno, zato se je zanj dobesedno treba odločiti, saj so vse partikularnosti in druge izjeme slabše. Ni partikularnost med drugimi partikularnostmi, tako kot je partikularnost en jogurt med številnimi drugimi. Za JK-ja, ki je tudi Pot, se zato ne odločaš, kot se odločaš med jogurti in nazadnje izbereš tistega, ki ti je pač všeč.

Zaradi zapisanega JK lahko samozavestno reče, da bo nujno tam, kjer bosta dva, ki se bosta ljubila. Tak je minimalni dispozitiv komunizma. In ni treba poudarjati, da je zanj poleg samozavesti značilen tudi globok občutek skupnosti in pripadnosti: ko se dva ljubita, pripadata svetemu duhu, ne zgolj drug drugemu, in to tudi čutita na svoji koži. Tu ni nobene mistike in vraževerje nima pri tem nobene vloge.

Resnična samozavest izhaja iz orisanega občutka. RKC zato ne zastopa večine slovenskega naroda, kot trdi kardinal R., lahko pa bi večina slovenskega naroda ustvarila globok občutek skupnosti, če bi pripadala svetemu duhu, kar je nekaj drugega, saj je RKC organizacija, ki ji ne moremo pripisati zmožnosti za ljubezen; RKC nikogar ne ljubi, ljubijo se lahko le živi ljudje.

Konkretni živi ljudje so v ljubezni povezani prek svetega duha, kar pomeni, da je poleg dveh vselej navzoč še tretji. Bistveno pri tem pa je, da kapitalizem kljub obsedenosti s proizvodnjo dobrin ne more proizvesti svetega duha. Tega ne more niti simulirati niti skrčiti na materialno dobrino. Sveti duh je nekaj, kar kapitalizmu nenehno radikalno uhaja in postavlja pod vprašaj njegovo učinkovitost oziroma uspešnost.

Sveti duh je zaradi zapisanega v svoji univerzalnosti že radikalen, zato je tudi ljubezen med dvema, ki je pogoj njegovega delovanja, univerzalna in radikalna. Paradoks je, da je danes za kapitalizem že pasivna ljubezen med ljudmi neskončno bolj subverzivna kot revolucionarna gibanja brez ljubezni, ki ga skušajo neposredno ustaviti ali celo zrušiti. Ljubezen namreč prek svetega duha usposobi posameznike za posebno univerzalno držo, zaradi katere z njimi preprosto ni več mogoče manipulirati ali jih vleči za nos.

Univerzalno Jezusovo držo zlahka prepoznamo. Ko se pred njim nekdo sklicuje na ta ali oni zakon, na staro postavo, na to ali ono navado, običaj ali kaj podobnega, Jezus vedno odgovori enako: res je, tako je bilo pisano, jaz pa vam pravim drugače …

Ko bodo Slovenci in Slovenke zmogli ljubezen, ki bo nujno priklicala svetega duha, bodo že živeli v komunizmu. Imeli bodo samozavest in globok občutek pripadnosti skupnosti, ki ne bo imela nobenega središča in ne bo potrebovala osrednjega nadzornega organa. In nihče, ampak res nihče, ne bo nikoli mogel dokazati, da to ni mogoče, da se to ne more zgoditi.