Prvi odgovor na zastavljeno vprašanje je, da se ni treba dodatno truditi, ker njihovo kreativnost že zelo dolgo časa zelo uspešno preprečujejo in uničujejo. Na koncu tega zapisa bo jasno, kako to delajo in zakaj bodo isto delali še naprej. Začnimo zato na začetku.

Alain Badiou razvije dobro idejo, s pomočjo katere lahko izvrstno razložimo prizadevanja večine sodobnih politikov in strokovnjakov, ki se trudijo rešiti kapitalizem. Ko to naredimo, nam je povsem jasno, kaj bi radi, zakaj si tako močno želijo, da bi kapitalizem preživel. In vse skupaj je najtesneje prepleteno s preprečevanjem kreativnosti.

Badiou začne svoje razmišljanje na povsem preprost način. Ozrimo se okoli sebe in postanimo za trenutek pozorni na besednjak, ki ga sicer nenehno poslušamo, pa če to želimo ali ne. Med drugim vedno znova slišimo, da moramo humanizirati ali počlovečiti kapitalizem, spremeniti grdi kapitalizem v nekaj s človeškim obrazom, v nekaj prijaznejšega torej. Z lučjo pri belem dnevu boste zaman iskali strokovnjaka, ki bi vam znal povedati, kako spremenite kapitalizem, da bo imel človeški obraz, in kaj ta človeški obraz sploh je, kaj pomeni prijaznejši kapitalizem, ki sicer temelji na izkoriščanju delovne sile in prisvajanju presežne vrednosti. Vprašanje je paradoksno: kako bolj prijazno izkoriščati ljudi, da bodo vedno bolj v k***? Takega strokovnjaka namreč sploh ni; nihče nima pojma, kaj bi zapisano lahko pomenilo, čeprav je okoli nas tudi dovolj dokazov, da je celo prijazno izkoriščanje ljudi možno; sliši se groteskno, vendar je zelo resnično.

Natanko v tej luči zlahka ugotovite, če preberete vsaj nekaj strani Marxovih del, da kapitalizma ne moremo počlovečiti, ker je že od samega začetka zelo človeški, saj ni padel z Marsa. Temelji na izkoriščanju delovne sile in pika. In tega dejstva ne morete spremeniti v nekaj humanega, v nekaj, kar bi nas navduševalo in spravljalo v dobro voljo.

Poleg tega boste vsak dan slišali tudi o prizadevanjih, da bi dodatno razvili demokracijo. Ko zopet povprašate strokovnjake za demokracijo, kaj to sploh je, vam najprej povedo veselo novico, da že živimo v demokratičnem občestvu. In kaj potem pomeni razviti demokracijo? Ne vedo.

Demokracija pa nima nobene zveze s tem, kar danes domnevno živimo, kajti demokracija pomeni, da se ljudje, ki ne obstajajo, oglasijo in pojavijo na sceni. To je vse, kar je treba vedeti o demokraciji, ki so jo izumili Stari, ne mi.

In natanko v tistem trenutku tudi kapitalizem nenadoma ni več tako prijazen, kot navidezno je, kar pomeni, da z demokracijo ni v najboljših odnosih, medtem ko je njegova prijaznost le učinek hlinjenja.

Razviti demokracijo pomeni delati na zapisanem. O razviti demokraciji zato govorimo šele, ko se nenadoma oglasijo ljudje, ki jih dotlej sploh niste slišali in morda niti niste vedeli, da obstajajo.

Vidimo torej, da bi strokovnjaki in politiki razvijali demokracijo tako, da bi imeli od razvijanja nove koristi, kapitalizem pa bi ohranili, ker od njega tako ali tako že imajo koristi. Ko pa jim predlagate, da bi se trudili za bolj pravičen svet, temelječ na principu egalitarnosti, kot ga je razumel JK, vam rečejo, da ste neveden utopičen sanjač. Logično.

Možno je torej večno razvijati kapitalizem s človeškim obrazom in demokracijo, ni pa se mogoče truditi za egalitarnost, pravičnost in komunizem.

V taki perspektivi se svet ne bo nikoli spremenil, saj bo zgolj navidezno prijaznejši in bolj demokratičen za nekatere.

Edina prava možnost za spremembo sveta na bolje je to, kar imenuje Badiou odpiranje ali novo rojevanje zgodovine. Obstajata dva ključna vzvoda takega odpiranja.

Prvič. Zgodovine nikoli ne odpirajo pripadniki elit. Odpirajo jo neobstoječi kreativni ljudje, ki se nenadoma pojavijo na trgih in ulicah in drugje ter rečejo tukaj smo in se ne premaknemo. Ti ljudje poprimejo za prvi vzvod resničnih sprememb sveta, ki ga Badiou imenuje avtoriteta resnice.

Avtoriteta resnice je univerzalna, večna in absolutna. Ni kapriciozna in ni sestavljena iz mnenj ali medijskih klišejev.

Drugič. Ljudje, ki ne obstajajo, so edini avtentični nosilci drugega vzvoda, ki ga Badiou imenuje brezpogojna zamisel pravičnosti. Ljudje, ki imajo vsega dovolj in bi še naprej nekam investirali, tako rekoč po definiciji niso zmožni za pravičnost.

Da bi videli realnost, zlasti ne smemo pristajati na posredovane realnosti, ki nam jih ponujajo mediji. Njihove reprezentacije so namreč tako obsežne in tako močne, da nam mimogrede zameglijo pogled, zato ne vidimo ogromno drugih možnosti, o katerih pač ne govorijo.

Na koncu lahko zapišem: spreminjanje sveta vsekakor terja kreativnost. O tem najbrž ni mogoče resno dvomiti. Če torej nočete sprememb sveta, če hočete, da bo na svetu le še več istega, več trpljenja, izkoriščanja, vojn in drugega nasilja, morate nekako preprečiti ljudem, da bi bili kreativni.

John Cleese je na nekem predavanju o kreativnosti spregovoril o treh načinih, s katerimi to zlahka dosežete.

Prvič. Skušajte preprečiti ljudem, da bi bili veseli, da bi se zabavali in da bi uživali v humorju. To lahko storite kot starši – na primer z nenehnim priganjanjem in kritiziranjem svojih otrok –, kot vzgojitelji ali učitelji – z večnim moraliziranjem in oštevanjem učencev, da so premalo resni –, kot šefi ali vodje ali kaj drugega – z neprestanim opozarjanjem podrejenih, da so premalo delavni. Pomaga tudi pritoževanje čez ljudi, češ da se premalo trudijo, da preveč postopajo in lenarijo, da nimajo pravega odnosa do dela, zelo dobro pa je tudi primerjanje z drugimi (najbolje je, da to začnete izvajati pri čim mlajših otrocih) in izrekanje groženj, češ da si bodo drugi kaj čudnega mislili, če ne bo tak, kot bi po vaše moral biti.

Drugič. Kritizirajte. Kritizirajte vse in vsakogar, pritožujte se čez vse, kar vam pride na misel, sporočajte ljudem koli sebe, da ste nezadovoljni z njimi, bodite ostri do njih, nepopustljivi, zahtevajte kaj od njih tudi tedaj, ko ni treba, nikoli se jim ne nasmehnite, vedno znova dodajte kako strupeno pripombo, ne poslušajte jih, prekinjajte jih sredi stavka, vsiljujte jim svoja mnenja, dokazujte jim, da v resnici nimajo pojma in da samo blefirajo, ne dovolite jim, da bi preveč govorili in zlasti jim preprečujte, da bi izražali svoja resnična čustva. Ustvarjajte ozračje slabe volje, stresa, napetosti, vzbujajte pri drugih ljudeh občutke neadekvatnosti, neustreznosti, manjvrednosti, neuspešnosti in negotovosti. Povzdignite glas, če se le ponudi priložnost, nadirajte ljudi, sporočajte jim, da so slabši od vas in da se ne morejo niti primerjati z vami. Strašite jih s kaznimi in s prihodnjimi slabimi časi, če je le mogoče, kot to dela JJ.

Tretjič. Zahtevajte od ljudi, da nenehno delajo. Ne smejo namreč postavati naokrog, ne smejo lenariti, ne smejo ničesar delati, ne smejo misliti. Ves čas morajo biti v pogonu, ves čas morajo tekmovati z drugimi ljudmi in s seboj, pehati se morajo za uspehom, denarjem in bogastvom. Če bodo več delali, bodo manj mislili, in vse bo v redu.

Če boste uspešni pri vsaj dveh točkah, je uspeh zagotovljen: ljudje okoli vas bodo počasi povsem nehali biti kreativni ali pa zaradi strahu in tesnobe niti ne bodo poslušali biti kreativni. Potem se tudi svet ne bo spremenil in bo vedno bolj pust, nezanimiv in avtoritaren.