Dobri državljani, to so tisti osebki, ki si jih želi vsaka dobra oblast, so danes tudi žalostne priče Marxovih napovedi. In kdo še so dobri državljani? To so osebki, ki se nikoli ničemur in nikomur ne uprejo. Živijo, vendar je njihova eksistenca zelo šibka, kot bi rekel Badiou.

Če samo na hitro preletite sto petdeset let stare Marxove napovedi o prihodnosti kapitalizma, ugotovite, da se na žalost ni niti enkrat niti za dlako zmotil, spremlja pa vas celo občutek, da so zadeve danes veliko bolj grozne, kot si jih je predstavljal Marx v najbolj norih sanjah. Besede marksizem seveda ne smete uporabljati, a saj je povsem jasno, zakaj je ne smete.

Posledice ubogljivosti nikakor niso majhne, kajti odsotnost rabe besede pomeni tudi odsotnost vednosti, ki jo njena raba omogoča. Dobri državljani zato uporabljajo samo preverjene besede, ki ničesar ne povedo, kar pomeni, da so prazne in da ne proizvedejo ničesar novega – to je tudi edini način, da ostanejo dobri in nevedni.

Alain Badiou v knjižici Vnovično rojstvo zgodovine, ki je izšla nedavno, skoraj mimogrede zapiše, kaj je vednost, s katero se sicer srečujejo že prvošolčki. Na žalost se srečujejo na način, ki je zelo oddaljen od resnične narave vednosti, o kateri spregovori Badiou. Vednost namreč ni nabor spoznanj, ki naj bi si jih zapomnili, in ni znanje o tem ali onem; še manj je množica podatkov in informacij. Vednost je nekaj popolnoma drugega.

Vednost, pravi Badiou, je zlasti živa, zato moramo govoriti o živi vednosti. In če govorimo o živi vednosti, lahko govorimo tudi o njenem življenju. Jasno je, da živa vednost ne more biti statična, saj se spreminja že po definiciji, kot se tudi sicer spreminja vse, kar živi. Živa vednost se torej spreminja, zato se moramo spreminjati tudi sami, če želimo biti s stiku z njo. Seveda to ne bi smel biti velik problem, saj smo živi in živimo.

Pa vendar ni tako preprosto.

Živijo tudi ljudje, ki se ne spreminjajo. To so dobri državljani, omenjeni čisto na začetku tega zapisa. Ljudje, ki se ne spreminjajo, niso v stiku z živo vednostjo, kar je bržčas očitno. Morda imajo veliko podatkov in informacij, vendar ti skupaj ne morejo sestaviti vednosti. Te ne kopičimo, ne zgrabimo je. Zgoditi se mora nekaj drugega.

Dobri državljani ničesar ne vedo in ničesar ne morejo vedeti, zato niso le dobri, temveč so tudi nevedni. Ničesar ne ustvarijo, saj samo postavljajo. Ne gradijo, temveč kupujejo izgotovljene izdelke.

Živa vednost, nadaljuje Badiou, je zavezana logiki konstrukcije, saj ne more kar pasti z neba, ready made. Živo vednost oblikujejo, ustvarjajo, konstruirajo, gradijo, kreirajo živi ljudje, ki niso dobri državljani. In ker je vednost živa, ni le konstrukcija, temveč je vselej tudi učinek dekonstrukcije, rekonstrukcije, kar je seveda logično in očitno. A najpomembneje je tole.

Če zares hočemo razumeti naravo vednosti, se moramo dokopati do spoznanja, da je narejena iz problemov, kot poudarja Badiou.

Vednost, živa vednost torej ni sestavljena iz spoznanj in rešitev problemov, temveč je narejena dobesedno iz problemov. Ko konstruiramo ali rekonstruiramo vednost, konstruiramo ali rekonstruiramo probleme. Ko to delamo, smo živi in slavimo življenje.      

Logika konstruiranja in rekonstruiranja vednosti je povsem nasprotna od logike, s katero se srečujejo prvošolci in drugi učenci kasneje, ko se počasi spreminjajo v dobre državljane; ti se namreč srečujejo z logiko ponavljanja oziroma obnavljanja, ki je povezana z mehanskim pomnjenjem.

Ponavljanje in opisovanje vedno enakih problemov torej ni v nobeni resni zvezi z vednostjo. Človek je zato upravičeno zgrožen, ko posluša slovenske strokovnjake in slovenske politike, ki dobesedno iz dneva v dan in iz leta v leto ponavljajo enake definicije kapitalističnih problemov in enake rešitve. Vedno znova boste zato slišali o krizi, recesiji, upadanju rasti in seveda o dvigovanju, investiranju in premagovanju nekakšnih posojilnih krčev. Besednjak se iz leta v leto ne spremeni niti za kocino.

In morda je pri vsem tem še najslabše, da se krepi vtis, kot da so za vse skupaj krivi delavci, ker imajo preveč pravic, so predragi in premalo prožni. Take norosti moramo poslušati vsak dan. Kako je to mogoče?

Odgovor na zastavljeno vprašanje se pravzaprav ravno tako nakazuje čisto vsak dan, ko poslušamo o gangsterjih, ki plenijo in bogatijo, njihovi dohodki pa segajo v milijone in celo milijarde. V tem ni ničesar novega: Badiou zato čisto na kratko povzame Marxa in reče, da je kapitalizem režim gangsterjev.

Beseda gangster ni pretirana in ni izrečena v jezi, prenaglo. Pomislite, kako bi imenovali ljudi, ki so pripravljeni zabarantati usode milijonov ljudi, če imajo občutek, da bodo na tak način zaslužili še nekaj milijard.

Še več. Kako poimenovati dogajanje, ko zbirajo milijarde in stotine ali celo tisoče milijard dolarjev za banke, obenem pa milijarda ljudi, ki živi v favelah, na smeteh in na odpadih, ne dobi od nikogar niti centa? Kakšen izraz najti za reševanje bank, ki jih rešujejo tako, da jemljejo upokojencem?

Brez vednosti, brez idej, brez novih idej bomo zgolj naplavine zgodovine. Nasprotno pa vstaje na vseh koncih sveta že pošiljajo signale tej isti zgodovini; ne pošiljajo jih zgolj politiki in podrepniki. Signali so zelo jasni: mi smo tukaj in nameravamo tukaj tudi ostati, kar pomeni, da se bo moč naše eksistence povečala.

Ker bomo tukaj stali in ostali, ne bomo več dobri državljani, ampak bomo uporniki, kar je povsem jasno. In čemu se bomo upirali? Tudi odgovor na to vprašanje je popolnoma jasen.

Do njega se dokopljemo., če razumemo neko razmerje. Edino naravno razmerje, ki ga kapitalizem prenese, pravi Badiou, je razmerje med nebrzdanim kapitalizmom in impotentno demokracijo. To vidimo danes zlasti v najštevilčnejši državi sveta, ki je seveda Kitajska. Dokler je demokracija impotentna, je kapitalizem lahko nebrzdan, živijo in uspevajo pa tudi dobri državljani, to so tisti osebki, ki se nikoli ne uprejo. Ko se pojavijo na zgodovinskem odru uporniki, ki zastopajo univerzalno, je naravnih in idiličnih razmerij nepreklicno konec.

Šele takrat se lahko vzpostavijo drugačna razmerja. Kakšna? Egalitarna.

Alain Badiou sijajno ponazori načelo egalitarnosti med ljudmi. Takole pravi.

Kdorkoli s svojimi dejanji dokaže, da skrbi za človeštvo, zastopa egalitarno načelo in je eden izmed nas. Če tudi sami dokažemo enako, dodajam.