Včeraj se je vladajoča koalicija brez argumentov, vesti in sramu odločila, da gladko ubije Zakon o osebni asistenci, ki ga je podprlo več kot 7.000 volivk in volivcev. Prav nič jih ne bi stalo, da bi sejo prestavili in bi glede na dejstvo, da so se poslanci iz dopusta vrnili šele v ponedeljek, sebi in nam dali še nekaj časa za razumevanje problema in nakazanih rešitev v predlogu. Tako bi lahko skupaj z pristojnim ministrstvom zbližali stališča ter dogradili predlog v kolikor bi bilo to potrebno. Naših amandmajev (čistopis) niso niti pogledali in s tem so dokazali, da jih življenja ljudi sploh ne zanimajo. Zakon je bil usklajen z uporabniki osebne asistence z različnimi vrstami invalidnosti, nismo pa iskali konsenza s strani funkcionarjev invalidskih organizacij, saj zakon govori o pravici posameznikov in nikjer v besedilu se ne omenjajo invalidske organizacije ampak le izvajalci. Med sejo so se nekateri poslanci koalicije igrali s svojimi telefoni in grozeče pogledovali na kolege, ki niso bili tako zelo prepričani, da glasujejo prav, če ubijejo zakon. Pokazali so, da imajo moč, da so brez razuma in znajo le ubogati ukaze v škodo ljudi in škodo napredka države. Človekove pravice so ponovno pohojene, ponovno si je politika umazala obraz. Kaj bomo res morali čakati, da nekdo od politikov "pade na invalidski voziček"? S sklonjenimi glavami so (koalicijski poslanci) na koncu seje pobegnili mimo nas. Predlagatelj predloga, da se zakon zavrne g. Tisel je po koncu seje odšel do Borisa Šuštaršiča, ki je bil vidno zadovoljen, da je uspel ubraniti uzurpirani namenski denar FIHO, saj bi lahko celo odšel za prave namene; za ljudi, ki jim je namenjen, za neodvisno življenje.

Iz posnetka seje odbora je razvidno, da smo argumentirano odgovorili, prav na vse očitke, nasprotno pa od  poslancev, ki so glasovali proti zakonu ni bilo slišati nobenih razlag za svoje stališče. http://tvslo.si/predvajaj/5-seja-odbora-za-delo-druzino-socialne-zadeve-in-invalide/ava2.145056043/

Prilagamo pripravljen nagovor, ki ga nismo imeli priložnosti v celoti predstaviti. Toliko o demokraciji. Res nas zanima, kako bo MDDSZ ustrezno prilagodil svoj predlog, da bo finančno vzdržen in neodvisen od Zakona o dolgotrajni oskrbi.  

Ekipa YHD

Spoštovane poslanke in poslanci! 

Zakon o osebni asistenci je s podpisi podprlo nekaj manj kot 7000 volivk in volivcev, to je znatno število, ki kaže na voljo ljudi, da se sistemsko uredi pereče vprašanje skupine ljudi, ki smo življenjsko odvisni od tuje pomoči. Naprošamo vas, da nam pri tem pomagate in da s skupnim delom sodelujemo pri izboljšavi tega predloga. Lahko bi nam zaploskali, ker smo šli v takšen podvig, saj opravljamo naloge, ki bi jih bila dolžna storiti državam oz. pristojno ministrstvo. Ker na ta zakon nestrpno čakamo že dobrih 16 let, smo zadevo vzeli v svoje roke. Mnogi naši kolegi so medtem že umrli v domovih za ostarele, veliko jih je še, ki so živi obsojeni v izolaciji na socialno smrt; zakaj? Zgolj zato, ker potrebujejo zelo veliko tuje pomoči. Uporabili smo inštrument ljudske iniciative, da ne bi ideološko okužili vsebine zakona in da bi tudi praktično pokazali kako smo lahko aktivni in prispevamo v javno dobro. V ta predlog smo vložili ogromno dela in veliko upanja, zato računamo na vas, da ga boste s vso skrbnostjo preučili in ustrezno dopolnili, a nikar ga ne ne zavrnite, saj boste s tem ubili možnost za enakopravnost in za nekaj let zatrli sanje neodvisnega življenja tistih, ki danes mladi životarijo v domovih za ostarele.  

Apeliramo na vaš razum, vašo vest in srce, ko se odločate in tehtate glede razlogov za ali proti. Nenazadnje imamo prav zato ločeno zakonodajno in izvršilno vejo oblasti, da se poslanci lahko odločate po svoji vesti, da pri tem upoštevate izkazano voljo ljudstva ter ščitite interese najšibkejših v javno dobro. V nasprotnem primeru lahko iz varčevalnih razlogov v končni fazi ukinemo tudi parlament. Prav tako naprošamo ministrstvo oz. g. Vizjaka, da nam pri tem dobronamerno pomaga ter prisluhne, da že sedaj najdemo skupno rešitev. 

Negativno mnenje vlade, ni upravičeno, saj smo za financiranje storitve predvideli že razpoložljiva sredstva, uporabljenih ali še ne izkoriščenih namenskih virov, prav tako smo za utemeljitev pogojev upravičenosti uporabili podatke Inštituta za socialno varstvo, ki po naročilu MDDSZ zanje opravlja raziskave. Dvig spodnje meje iz 20 na 30 ur za vstop utemeljujemo s tem, da želimo najprej zagotoviti storitev za skupino ljudi, ki je povsem življenjsko odvisna od vsakodnevne pomoči in bi drugače morali živeti v domovih za ostarele,  hkrati pa, da je zakon še finančno zdržen in realen za današnje čase. Za tiste, ki potrebujejo manj pomoči pa imamo javno storitev pomoči na domu (do 20 ur), storitve invalidskih organizacij in dodatek za pomoč in postrežbo. Ne drži, da smo kogarkoli izključili, prav nasprotno že v predlogu MDDSZ smo se borili, da so v zakon prišli tudi intelektualno ovirani in smo edini, ki nudimo slepim osebam njim potrebno asistenco v večjem obsegu kot jim to zagotavlja njihovo matično društvo (zgolj 10 ur na mesec). Mnenje pa ne govori nič o dejanskih razlogih glede na realno družbeno ekonomsko situacijo, ki je tako prejšnji vladi, kakor tudi sedanji preprečevala, da se njihova predloga pošljeta v parlamentarno proceduro. 

Zakon smo pisali kot nadgradnjo predloga MDDSZ, ki že več kot dve leti leži v predalu, ker je neuresničljiv, saj se v ključnih zadevah kot je financiranje, upira na Zakon o dolgotrajni oskrbi. Le-ta pa zahteva o delodajalca plačilo novega dodatnega zavarovanja, predvideva vzpostavitev novih služb, koordinacije in vodenja, skratka je kompleksen in zelo drag zakon, ki tudi po morebitnem sprejetju v DZ, saj še tri leta ne bo uresničljiv v praksi. Posledično to pomeni, da tudi predlog MDDSZ zakona o osebni asistenci ne bo mogel zaživeti nič prej in bo storitev tudi bistveno dražja kot je v tem predlogu. Zato je načelna obljuba ministra Vizjaka, da se bodo v kratkem lotili njihovega predloga, povsem neuresničljiva in nerealna, saj ni vse odvisno od njegove volje, ampak oba zakona MDDSZ zahtevata tudi usklajenost z ministrstvom za zdravje in ministrstvom za finance ter dodatna proračunska sredstva oz. nov davek.       

Ta zakon bo prvič dal možnost izvrševanja pravice posameznikov, saj bo upravičenec tisti, ki  bo imel moč odločanja in bo sam izbiral sebi primernega izvajalca. Popoln preobrat glede na sedanjo prakso, kjer mora upravičenec sprejeti ponujeno ali pa se odpovedati pravici.

Pomembne posledice, ki jih prinaša sprejem zakona  

• Zakon neposredno implementira Konvencijo ZN o pravicah invalidov, natančneje 19. člen, ki jo je Slovenija ratificirala leta 2008. Čimprejšnja zakonodajna ureditev pravice do osebne asistence je nujno potrebna iz pravnih razlogov, zaradi preprečevanja in odpravljanja diskriminacije zaradi invalidnosti. Zakon bi odpravil zelo pomembno neustavno pravno praznino. Pravica do osebne asistence nedvomno že obstaja, saj je priznana z 19. členom, a je potrebno ustvariti tudi pogoje, da se bo izvrševala v praksi. Če država teh pravic ne uresničuje, jih dejansko krši. Mogoče je to pravico razlagati tudi skozi ustavo, zlasti splošno svobodo ravnanja ter varstvom osebnostnih pravic in osebnega dostojanstva (34. in 35. člen ustave). 

• Zakon prinaša tudi pomembno dodano vrednost z vidika ustvarjanja novih delovnih mest in zaposlitvenih možnosti v poklicu osebni/a asistent/ka. Poleg omogočanja aktivnega in neodvisnega življenja uporabnikov s pomočjo osebne asistence prinaša zakon tudi priložnost za različne družbeno marginalizirane skupine, da si poiščejo zaposlitev. Razbremenjuje družinske člane, in nudi priložnost zaposlitev v lokalni skupnosti. 

• Država v tem sistemu prične tolmačiti ustavne pravice posameznikov na ustrezen, času primeren način. Zagotavljanje enakih možnosti je namreč ustavna kategorija, ki je še tako dobro zastavljen sistem invalidskih organizacij, šol in “human” odnos v institucijah ne more nadomestiti. Pri tem nikakor ne gre le za vprašanje gole izbire namestitve ter nudenja oskrbe oz. podpore pri temeljnih življenjskih opravilih, ampak gre za vprašanje odločanja o pogojih lastnega življenja v najširšem smislu (pravica do lastne samouresničitve, do zasebnosti…), in dostopa do najrazličnejših drugih pravic in obveznosti ter življenjskih priložnosti ter njihovega dejanskega uživanja. Zaradi neustavne pravne praznine se storitve osebne asistence trenutno financirajo in zagotavljajo le v omejenem obsegu, kot projektna dejavnost posameznih invalidskih organizacij.[1] 

• Posameznik, ki ima zagotovljeno neodvisno življenje in s tem enake možnosti, ni socialni problem. Iz pasivnega prejemnika postane aktivni član družbe, z vsemi posledicami, ki jih to prinaša.

Če vam ta država in njena prihodnost res veliko pomeni, morate najprej poskrbeti za njene državljane in predvsem za tiste, ki so najšibkejši členi te družbe.

Če vam je res mar za našo državo, lahko to dokažete tukaj in zdaj!