Zlato fiskalno pravilo je verjetno največkrat izgovorjena besedna zveza v zadnjem času v Sloveniji. Večinoma ljudje sicer ne poznajo pomena besede fiskalno, a to jim niti ni potrebno, daleč huje je, ker tega ne vedo številni ministri (24ur.com: Kaj pomeni fiskalno?), ki s tem pojmom neprestano opletajo (a ne vedo s čim).

Preprosto povedano: beseda fiskalno pomeni proračunsko; fiskalna politika pa je del ekonomske politike, ki se ukvarja s proračunom. To pomeni, da politiki z različnimi ukrepi skušajo uravnavati razmerje med prihodki (predvsem davki in trošarine) ter odhodki državnega proračuna (plače javnih uslužbencev, izdatki za delovanje izobraževanja, zdravstva, policije itd.). Zlato fiskalno pa preprosto pomeni, da bi morali biti prihodki in odhodki državne blagajne v ravnovesju.

Kar pa je v pogojih, ko je država povsem izgubila nadzor nad drugim ključnim “orodjem” ekonomske politike – monetarno politiko, nekaj povsem iluzornega. Monetarna (ali denarna) politika se namreč ukvarja z samim denarjem – izdajo in uravnavanjem količine denarja v obtoku. Načeloma se s tem sicer ukvarjajo “neodvisne” centralne banke, a dejstvo je, da imajo monetarno politiko držav danes v rokah veliki globalni zasebni bankirji (centralne banke so orodje njihove “politike”).

Države so danes postale zgolj stranke (podobno kot običajni državljani in podjetja), ki do denarja pridejo z izposojanjem na globalnih finančnih trgih, s temi pa upravljajo, bolje rečeno manipulirajo zasebni bankirji. Ker si države denar izposojajo (namesto, da bi ga same ustvarjale), morajo velik del svojih fiskalnih – proračunskih prihodkov (davki, trošarine) namenjati za servisiranje dolga oziroma vračanje glavnice in obresti za izposojen denar, namesto za normalno funkcioniranje države. (“Po načrtu servisiranja dolga s konca leta 2011 mora Slovenija v petih letih, torej do konca leta 2016, kreditorjem vrniti 11,792 milijarde dolarjev, pri čemer odpade kar 2,725 milijarde dolarjev na odplačilo obresti.” Vir: Finančni Trgi)

Zato je zlato fiskalno pravilo dejansko smrt za socialno državo, saj uravnoteženje proračuna ne pomeni, “da zapravimo le toliko, kot ustvarimo”, kar nam kot suho zlato prodajajo politiki, temveč da zapravimo le del tega, kar ustvarimo, ostalo je namenjeno globalnim bankirjem. Ti so uspeli ustvariti sistem, ki jim omogoča tako rekoč avtomatski dotok denarja (in s tem dobrin), ker so njegovi dejanski lastniki.

Zlato monetarno pravilo

Tisto, kar bi dejansko potrebovali, bi bilo zapis in uresničenje zlatega monetarnega pravila oziroma zlatega denarnega pravila (zlato je simbol za denar). To pravilo bi pomenilo, da si država denarja ne izposoja več na finančnih “trgih”, temveč bi ga sama ustvarjala in zatorej zanj ne bi plačevala obresti.

Seveda pa to ne bi smelo pomeniti, da bi imela vsakokratna aktualna oblast (beri vladajoče stranke) denarni sistem kar direktno pod svojim nadzorom. Nad monetarno politiko bi seveda še vedno bedela neodvisna institucija – centralna banka, le da bi bila ta nadzorovana s strani demokratičnih institucij države, civilne družbe in različnih strokovnjakov (ne samo ekonomskih).

Šele potem, ko bi država (pod nadzorom svojih državljanov) v resnici ponovno obvladala svojo monetarno politiko, ki je zdaj popolnoma v rokah zasebnih bank, bi lahko razmišljali tudi o zlatem fiskalnem pravilu – do takrat pa je to zgolj sistem trajnega izkoriščanja ljudi in naravnih bogastev v korist globalne (finančne) elite.