že lep čas opozarjamo, da smo z leta v leto življenjsko ogroženi, saj na nas nenehno preži nevarnost, da izgubimo osebno asistenco. Kaj nam ta storitev pomeni, smo že večkrat pripovedovali. Namen tega pisma torej ni, da še enkrat naštejem, kako mi fizično storitev pripomore k preživetju. Če bi bil naš namen zgolj preživetje, bi res bilo dovolj živeti v domovih za starejše ljudi. Potemtakem bi te domove bilo smiselno preimenovati v Dom za starejše občane in invalide. Mnoge izmed nas ves čas spremlja občutek, da se nas v resnici počasi poriva v institucionalno oskrbo, kjer nimamo pravice izbirati, kaj bomo jedli in kdaj, kolikokrat se bomo tuširali in kdaj, …

Ker sem izobražen človek ne morem dopustiti, da bi o mojem življenju kdorkoli odločal, saj se kot tak zavedam pravice do osebne suverenosti in integritete. Spoštovani gospodje in gospe, kljub pravici, da sam odločam, boste z odločanjem za ali proti zakonu o osebni asistenci odločali o moji pravici do odločanja, kako bom živel. Torej odločate o temeljih moje svobode. Temelj svobode je tudi pravica, da izbiram, kdo bo del mojega življenja. Na nivoju eksistence to pomeni izbiro, kdo mi bo brisal rit, kdo me bo tuširal, komu bom zaupal svoje telo, torej. Spoštovani, vprašajte se, ali želite sami imeti izbiro, komu boste zaupali svoje telo.

V institucionalni oskrbi taka izbira ni mogoča. Ustavi se torej že pri osnovi, ki ji rečemo intima. Človek se od živali razlikuje po intimi. Sprejetje ali zavrnitev predlaganega zakona odloča že v samem začetku o tem, ali smo fizično hendikepirana bitja sploh človeška bitja. Intimnost in človeškost sta filozofska pojma. Prav tu je moja zadrega, saj vas večina, ki v državi kaj veljate, nima filozofke izobrazbe, da bi si predstavljali, kako odgovorno odločanje imate pred seboj. Mnogi morda celo verjamete, da je filozofija dolgočasno nakladanje. No, večina »malih« ljudi verjame, da je politika nakladanje. V to so prepričani celo nekateri politiki.

Pomen osebne asistence se pa ne tiče zgolj fizične eksistence, saj človeka ne definira zgolj telo. Če bi bilo tako, bi fizično hendikepirani bili podobni hišnim psom, ki potrebujejo le hrano, nekaj higiene in kakšen sprehod, da se podelajo na zelenico. Človeka definirajo tudi medsebojni odnosi. Z zakonom spreminjamo tudi splošna prepričanja o invalidih. Še bolj pomembno je, da spreminjamo skrita prepričanja. Ta so vedno diskriminatorna in sovražna. Kljub skritosti pa jih sociološko treniran um zna obelodaniti.

S sprejetjem zakona, bi vsaj delno vzpostavili tudi v praksi enakopravnost, ki je v instituciji ni. Pravilniki oz. prakse, ki tam določajo potek vsakdana, tj. kaj jesti, kdo bo koga tuširal, na kakšen način bo kdo odvajal fekalije ipd., pripomorejo k tenu, da tamkajšnji zaposleni nimajo cenzure pri vzvišenosti. In potem na razne spretne in nedokazljive načine ponižujejo tiste, ki po nujnosti potrebujejo fizično pomoč: npr. tako, da so do njih obregnjeni; da se na njih derejo; da so nesramni; da jih dlje kot je treba pustijo čakati; da jim grobo, brez občutka in boleče obrišejo rit; da jih grdo dajo spat … Gotovo nihče ne misli, da so to označevalci enakopravnosti, četudi imajo volilno pravico?

Prav tako si ni težko predstavljati, da se nekdo z univerzitetno izobrazbo ne bo pustil »zajebavat v glavo« nekim tetam, ki so v življenju nezadovoljne, za nameček pa morajo še brisati riti fizično hendikepiranim ljudem. Ne premorejo pa niti toliko refleksije, da bi pomislile na to, kako se počutijo vsi tisti, ki morajo z dneva v dan prenašati na svoji koži njihovo vsesplošno življenjsko nezadovoljstvo. Zatorej je vaše odločanje glede predloga zakona odločanje za to, ali imajo invalidi dostojanstvo, kar je tudi filozofski pojem.

Odločate se torej o ceni življenj določenih ljudi. Mnoge izmed vas bo skrbelo, koliko bo državo stalo samostojno življenje ljudi. Koliko pa jo stanejo študentske organizacije, ki npr. tiskajo raznovrstne publikacije in letake z barvnim tiskom? Delijo jih po študentskih domovih. Na tone jih je neuporabljenih in jih morajo čistilke vreči v koš. Da ne govorim, koliko takega materiala je na ulicah in po cestah med študentskim naseljem. Koliko državo stanejo skorumpirani politiki? Koliko stanejo slabe državne naložbe in slab nadzor.

Lahko mi verjamete, spoštovani, da bodo davkoplačevalci raje plačevali samostojnost invalidov, kot pa slabe odločitve politikov. V upanju, da imate vendarle dovolj razumevanja in ste dovolj odgovorno zreli, vas pozdravljam.