Prav te dni politiki in ekonomski modreci, bankirji in menedžerji soglasno ugotavljajo, da so slovenski delavci in delavke še vedno preveč zaščiteni, da imajo preveč pravic, da so premalo sodobni, elastični, prilagodljivi, tržno naravnani in kar je še podobnih klišejev. Ko jih človek posluša, dobi čuden občutek, da ničesar ne razumejo in da – kar je še veliko slabše – nimajo nobenega občutka za to, kar govorijo. Pravice, ki jih omenjajo, so si namreč delavci izborili v desetletjih zelo krvavih bojev, ker so se tako odločili, ker so si vzeli moč, kajti kapitalisti nikoli niso bili za njihove pravice – upoštevali in s stisnjenimi zobmi so jih sprejeli le tedaj, ko so izračunali, da bodo stroški z delavci zaradi tega še bolj optimalni in profiti še večji, kajti delavca moraš navsezadnje izkoriščati ravno pravšnji čas in ne preveč, da bo še ustrezno produktiven in da ne bo umrl, saj imaš z vedno novimi delavci še večje stroške, teh pa kot kapitalist seveda ne želiš imeti.

Danes je pravi čas, da delavci moč ponovno vzamejo v svoje roke. Najslabše bi bilo pogajati se z nasprotniki, kajti o pravicah, pridobljenih v bojih, se preprosto ne pogajaš že zato, ker veš, da so očetje, stari očetje, babice in prababice v zgodovinskih bojih za pravice darovali celo svoja življenja.

In nekoč bodo obstajali muzeji kapitalizma, tako kot danes obstajajo srednjeveški muzeji ali muzeji socializma oziroma komunizma. Zakaj bodo obstajali?

Najprej zato, ker na tem svetu ni večnih zadev, predmetov, dobrin, sistemov in tako dalje. Kapitalizem preprosto ni večen. Nekoč ga ni bilo in v prihodnosti bo le še v muzejih.

Ob tem pa je izjemno dobro razmisliti še o neki drugi zamisli. Posamični človek je namreč končno in zelo kratkotrajno bitje. Pa vendar je v radikalnem smislu tudi večen. Če ne bi bilo tako, ideja o etiki, morali, svobodi in pravicah sploh ne bi imela nobenega smisla.

Predstavljajmo si torej človeka, ki nekega dne v prihodnosti vstopi v muzej kapitalizma, da bi se seznanil z njim. V kakšnem svetu živi? Prav gotovo ne v kapitalističnem, saj muzej kapitalizma znotraj kapitalizma ne bi imel nobenega smisla. Muzej torej stoji v nekapitalističnem svetu, kot opomnik, kaj vse je šlo nekoč narobe, da je propadel, tako kot je na primer propadel rimski imperij.

V svetu, v katerem stojijo kapitalistični muzeji oziroma muzeji kapitalizma, prostori torej, v katerih je kapitalizem zgodovinski eksponat, ki si ga lahko podrobno ogledamo z vseh strani, živijo tudi delavci, kajti še vedno mora nekdo proizvajati dobrine, ki jih ljudje nujno potrebujejo za življenje. Obstaja pa bistvena razlika, ki je v kapitalizmu v glavnem ni – delavci so med seboj povezani, združeni, kar pomeni, da živijo na način, o katerem je že razmišljal Karl Marx.

Med seboj povezani ljudje tvorijo občestva, komune, communities, skrbijo pa tudi za močno državo, saj vedo, da jo potrebujejo, vedo pa tudi, da si jo je nekoč v kapitalizmu Kapital preprosto podredil in s tem sprožil katastrofalne posledice. Ne živijo kot atomi, ločeni drug od drugega, da bi jih kapitalistična mašina laže nadzorovala in da bi z njimi enostavneje manipulirala. In ker živijo skupaj, najdejo dovolj časa za pogovarjanje, za to, da se poslušajo in slišijo, da so si naklonjeni, da so empatični, da se imajo radi. Zveni utopično, vendar mi je čisto vseeno, kako zveni.

Med ljudmi, ki živijo v svetu, v katerem je mogoče obiskovati muzeje kapitalizma, vlada egalitarni princip, ki ga je radikalno zastopal empirični Jezus iz Nazareta. In nihče ne more dokazati nasprotnega.

Egalitarni princip je univerzalni princip, kar pomeni, da ne more biti izmišljotina oziroma muha enodnevnica tega ali onega posameznika. A s principi je tako, da jih je dobro uresničevati v praksi, kot radi rečejo, saj sicer nimajo kake posebne vrednosti. Včasih je zares treba preiti od besed k dejanjem; sem in tja je treba preiti tudi k radikalnim dejanjem.

Kako torej danes prehajati od besed k dejanjem? Na paradoksen način. Naše osnovno dejanje danes ni obračanje všečnih klišejev, temveč je – še več besedovanja o komunizmu. To je namreč dejanje, ki pomeni odpiranje prostora in ohranjanje le-tega pri življenju. Pravzaprav pomeni njegovo širjenje, če se diskusij udeležuje vse več ljudi. In zakaj se jih ne bi udeleževali?

Razlogov za neaktivnost gotovo nimajo. Mediji nas vsak dan sproti obveščajo o vedno višjih cenah bencina in življenjskih potrebščin, vse večjem številu nezaposlenih, o ukrepih, zaradi katerih bo treba še bolj zategniti pasove, o vse večjem številu ljudi, ki so depresivni in samomorilni, o lačnih ljudeh, o ljudeh na robu preživetja, o tem, da se srednji razred pogreza v brezno in dobesedno izginja pred našimi očmi. Ali ni to dovolj?

Očitno je, da kapitalizem ni ravno uspešen, če trpijo milijoni po vsem svetu. Saj ne govorimo o nekaj deset ljudeh – govorimo o nekaj sto milijonih! [Kapitalizem je seveda bizarno uspešen prav zaradi tega.]

Da se bo taisti kapitalizem sam od sebe spremenil ali razvil v komunizem? Odgovor na tako vprašanje mora biti negativen, kajti kapitalizem je monstruozna mašina, ki uničuje vse drugo, da se obdrži in da peščica živi komunizem. Torej se ne razvija, čeprav ima vedno nove pojavne oblike; kapitalizem se ne razvija, temveč zgolj raste in se širi kot rak. In temeljni principi njegovega delovanja ostajajo nespremenjeni.

Osnovni princip delovanja kapitalizma je namreč prisvajanje presežne vrednosti, ki jo lahko ustvarjajo zgolj in samo delavci, pa naj govorimo o profitih ali rentah. Torej lahko spremembe pričakujemo samo, če bodo zanje poskrbeli delavci – komunistični projekt s tujko imenujejo self-emancipation.

Delavci se bodo torej združevali in emancipirali sami ali pa bodo še naprej životarili znotraj  kapitalizma. Danes je to zelo očitno: pripadniki elit, ki živijo, kot bi živeli v komunizmu, rešujejo kapitalizem. Saj ne rešujejo ljudi – zanje jih pravzaprav en klinc briga.

Kapitalizem pa ni le monstrum, pošast, temveč je tudi parazit, kot poudarja Alex Callinicos. Obnaša se kot parazit in grabi, srka, izčrpava, jemlje, odvzema vse po vrsti. V tem smislu je povsem neoseben, je kot zombi, ki preprosto nima človeških lastnosti ali občutkov, empatije in drugega, kar je značilno za žive ljudi. Kapital je torej vrsta odnosov med mašinskim monstrumom, zombijem in parazitom na eni strani ter živimi ljudmi, delavci, proletarci na drugi strani.

V nekem smislu morajo delavci, proletarci vzeti nazaj, kar se jim nenehno odvzema. In odvzeti je mogoče le z močjo, nikakor drugače.

Torej gre za moč, ki je najprej inherentna moč besede in besedovanja, o katerem sem že govoril. In ko govorimo o  vsem tem, nam mora postati jasno, da imajo vso moč natanko delavci, ne lastniki kapitala. Imajo moč, da govorijo, da se združujejo, da debatirajo in diskutirajo, da se povezujejo v mreže – in navsezadnje imajo moč, da preprosto ne delajo in ne ustvarjajo presežne vrednosti. Danes delavec največ naredi takrat, ko – govori.