The Cabin in the Woods, Drew Goddard, 2011

Pred začetkom razmisleka o filmu je dobro zapisati stavka, ki sta ju sicer izrekla Tarik Ali in Slavoj Žižek pred časom. Ali je dejal: živimo v Evropi, v kateri o vsem odločajo elite, ki so tako močne in domišljave, da se celo v primeru, ko so poražene, do zadnjega trenutka oklepajo oblasti, obenem pa se ne zavedajo, da velika večina ljudi ne želi živeti v takem (neoliberalnem, op. cit.) sistemu, v katerem skrajna sredina vsiljuje varčevanje vsem državam. Žižek je dodal Gramscijev citat: ko umira staro (danes umira kapitalizem), novega pa še ni, se pojavljajo pošasti.

Ali lahko rečemo, da hočejo ljudje spremembe sveta? Poglejmo, kaj lahko o tem pove film.

Koča v gozdu je izvrsten film, ki je vselej korak pred gledalci. Ko se ti na koncu kot po navadi pritožujejo, da so prišli gledat grozljivko, kar pa ta film ni, so seveda razočarani, toda film že vnaprej ve, da bodo.

Zakaj ve? Ve, ker njegovi ustvarjalci zelo dobro poznajo klišeje gledalcev, njihova pričakovanja in njihovo psihologijo, ki jo danes v veliki meri kroji hollywoodska popkultura. Natanko zato je v filmu cela vrsta detajlov, izjav, prizorov, kadrov in vsega drugega iz arzenala popkulture, kar vsaj malo filmsko pismenemu gledalcu jasno sporoča, da ne gleda grozljivke, temveč njeno refleksijo in natančno družbeno analizo.

Začne se tako klišejsko, da se bolj klišejsko niti ne bi mogel – to je že prvi znak, zgovoren sam po sebi, kajti začetek filma nikakor ni naključen, temveč je skrbno premišljen. Pet prijateljev (zastopajo naivno in pohotno blondinko, mišičnjaka, pametnega mladeniča z očali, devico in večno zakajenega veseljaka) se odpravi na samotno področje, v gozd, kjer naj bi v koči preživeli vikend. Na poti pričakovano kmalu ugotovijo, da ceste, po kateri se peljejo, ni na zemljevidu, telefonskega signala seveda prav tako ni, potem pa naletijo še na samotnega, nekoliko norega in zelo umazanega domačina, pri katerem natočijo gorivo, vse, kar pri tem gledalci vidimo in slišimo, pa pravi, da v tisto kočo gotovo ne želijo iti, ker preprosto ne bodo prišli nazaj. Nihče od peterice se za taka sporočila kajpak ne zmeni, zato gredo veselo razpoloženi naprej. Končno pridejo do koče, a kot gledalci že davno vemo, da jih nekaj ali nekdo povsem nadzoruje.

Tudi nadaljevanje je skoraj neznosno klišejsko. Pet prijateljev se znajde v koči sredi gozda oziroma ob jezeru, v kateri je po pričakovanjih še več čudnih in celo bizarnih podrobnosti, kakršna je na primer ostudna slika na oknu, ki je z druge strani zrcalo. Seveda se kmalu odpravijo v klet, ki smo jo videli že v številnih filmih. Tam je cela vrsta še bolj nenavadnih predmetov in tudi dnevnik z začetka XX. stoletja, v katerem je zapisano nekaj, česar nihče ne bi smel prebrati. Jasno je, da prav to preberejo, in nadaljevanje zlahka uganemo …

Toda film je, kot rečeno, refleksija gledalčevih pričakovanj, fantazem in želja, tega pa se tudi močno zaveda. Vedno bolj je zato jasno, da filmski ustvarjalci ne delajo filma, kakršnega bi želeli narediti, temveč delajo film, ki naj bi bil všeč gledalcem. In natanko zato je tako predvidljiv, dolgočasen … ker so predvidljivi in dolgočasni sami gledalci, ker je taka kultura, ki ji pripadajo in v katero na žalost verjamejo.

Toda natanko v tem spoznanju je resnica filma. Filmarji si zato vzamejo tisto malo svobode, ki jo imajo na voljo, in dva od petih prijateljev (Dana in Marty) preživita pokol. Preživita pa zato, ker ravno nista, kar naj bi bila.  

Pokol se dogaja zato, ker naj bi bila taka volja Starodavnih. Pravzaprav nikoli ne ugotovimo, kdo so Starodavni, čeprav smemo sklepati. Starodavni smo namreč mi sami. Mi smo željni klišejskih grozljivk, krvi, seksa in vsega drugega, kar sodi zraven, mi smo dolgočasni gledalci, polni klišejev in želja, da bi vedno znova videli isto.

Starodavni so na koncu seveda besni, ker Dana in Marty spustita na plano vse mogoče pošasti in like iz filmskih grozljivk, ki so sicer zaprte v nekakšnih kockah, kakršne smo videli v filmu Kocka (Cube, 1997). Pošasti kot za šalo pomalicajo ljudi, ki so sicer skušali nadzorovati celotno dogajanje, kar pomeni, da na koncu res nič ni tako, kot naj bi bilo. Vse se sfiži, vse se dogaja drugače, kot je bilo predvideno v scenariju.

Gledalci bi zato morali biti iskreno navdušeni, vendar nikakor niso, ker Starodavni hočejo kri, umore, zombije, klišeje, ravnovesja, želijo, da bi bilo vse natanko tako, kot jim ustreza, kot je vselej bilo. Film pa naredi dobro refleksijo tradicije in pokaže, da so res zgolj to – Starodavni –, kar preprosto pomeni, da sodijo na smetišče zgodovine.

Film zaradi refleksije, ki jo naredi, na koncu niti ni več zgolj refleksija filmskega žanra in popkulture, saj je refleksija samega kapitalizma, v katerem se rojeva popkultura, nastajajo pa tudi filmi. Popkultura je namreč serija vmesnikov, ki skrbijo za kapitalske dobičke, profite, ki jih zagotavljajo tudi filmski klišeji, kar je seveda logično.

Ljudje se prilagajajo klišejem in jih domnevno po lastni volji terjajo vedno več, saj je ponavljanje v naravi želje, kot je pokazal Freud. Kar terjajo, v kapitalizmu kajpak tudi dobijo, saj je kapitalizem do potrošnikov nadvse prijazen, čeprav je v resnici čisto neoseben. Prijazen je zgolj zato, ker zaradi navidezne prijaznosti (v resnici gre za videze, za katere skrbijo tudi filmi) kuje dobičke, kar pa je tudi edino, kar ga zanima, če neosebni mašini sploh lahko pripisujemo človeške lastnosti oziroma zmožnosti. Prijaznost je pravzaprav zgolj del popkulturnega psihologiziranja, kar je danes tudi nenehno ugotavljanje politikov in menedžerjev, kako zadovoljni so trgi, kako zadovoljne so finančne institucije in borze, ki jim ljudje pošiljajo razne signale in znake. Logika je natanko taka, kot smo jo videli v filmu: tam nekje je Kapitalizem, ki vedno znova terja to in ono, tu ja veliko ljudi, ki mu hitijo streči, da se ne bi razbesnel, v ozadju pa je nepregledna množica anonimnih ostalih, ki se zgolj prilagajajo hitrim spremembam samega kapitalizma in tem, ki ga nenehno rešujejo, da se ne bi kaj zalomilo, obenem pa se pritožujejo, če ne dobijo tega, kar bi domnevno radi. Refleksija v takem svetu seveda nima niti mesta niti funkcije, zato je treba filme, kakšen je ta, še dodatno podpreti.

A kot rečeno: ko propada staro, se nujno že rojeva novo …