Poznana nam je zgodba o Jakobu Aljažu in njegovemu odkupu zemljišča na vrhu Triglava, o postavitvi prve koče na Kredarici in o velikemu pomenu vsega tega za slovensko narodno in tudi politično zavest. Ta zgodba je še danes zelo pomembna in aktualna. Razmislimo zakaj?

“Dovški župnik Jakob Aljaž je 15. aprila 1895 z občinama Dovje in Mojstrana sklenil kupno pogodbo o odkupu zemljišča vrh Triglava za 1 goldinar” (gore-ljudje.net). Naslednje leto je dal Aljaž na vrh postaviti stolp, na katerega je bilo napisano naslednje besedilo:

»Pozdravljen, popotnik! Blagovoli zapisati v to knjigo svoje ime in kako misel, če ti je prav… Ta stolpič s panoramo sem postavil po svojem načrtu in na svoje stroške ter na svojem svetu dne 7.VIII.1896 v občo korist… Jakob Aljaž na Dovjem.« (Dediščina Jakoba Aljaža)

Poleg »nekoristnega« sveta na vrhu Triglava je Aljaž odkupil tudi zemljišče, na katerem so že naslednje leto (9. junija 1896) postavili planinsko kočo, ki je še danes najvišje ležeča slovenska koča - Kredarica (seveda bistveno večja kot prva). Za vse skupaj je odštel 5 goldinarjev, kar je bila v tistih časih relativno majhna vsota (za 1 goldinar je bilo mogoče dobiti “4 steklenice kisle vode, ali malo manj kot tri bokale vina, ali pa nekako 8 hlebov kruha” (gore-ljudje.net).

Kasneje se je Aljaževo dejanje izkazalo za izjemno pomembno v kontekstu krepitve narodne identitete in še danes je vrh Triglava izjemen oziroma neprecenljiv narodni in državni simbol. Več kot sto let kasneje nam je lahko Aljaževo dejanje za vzor, morda le z malo drugačnimi cilji.

Razprodaja “družinske srebrnine”

Zakaj nam torej Aljaževo dejanje služi za vzor? Smo v času, ki ga zaznamuje huda kriza, ki je v osnovi finančna in izhaja predvsem iz ogromnih, praktično neodplačljivih dolgov držav (seveda imajo dolgove tudi podjetja in prebivalstvo, a dolgovi držav so najbolj problematični, saj države sploh ne morejo več normalno opravljati svoje ključne funkcije – to je skrbi za blaginjo državljanov). Za ta “sistem dolgov” pa niso krive države, ki preveč zapravljajo, temveč denarni sistem, ki je pod nadzorom zasebnih finančnih ustanov – bank, skladov, velikih zavarovalnic itd. (skupen izraz za te zasebne ustanove je: “finančni trgi”); “krivda” držav pa je v tem, da si tega sistema ne zmorejo več podrediti, saj presega državne meje in bi ga torej lahko “ukrotili” le na globalni ravni.

Države danes pridejo do “svojega” denarja z izposojo pri zasebnih finančnih ustanovah, kar pomeni, da jim morajo vračati precej visoke obresti. Država pa denar lahko zbere samo z davki in prodajo državnega premoženja. Četudi bi država maksimalno varčevala, bi sčasoma prišlo do krize, saj je »državnega« denarja v obtoku vedno manj, ker ga mora več vrniti, kot pa ga je poslala v denarni sistem (ravno zato se mora vedno bolj zadolževati in s tem se tudi njeni dolgovi neprestano povečujejo). Zato je potrebno vse bolj obremenjevati državljane, zmanjševati njihove pravice (plače, pokojnine, socialne izdatke, izdatke za izobraževanje in zdravstveno varstvo itd.) ter prodajati lastnino države, ki je v osnovi lastnina vseh državljanov.

A tokrat ne bomo razmišljali o tem, da bi morala država oziroma države, če želijo presekati ta nemogoč sistem izkoriščanja večine svetovnega prebivalstva v dobro globalnih elit, ponovno prevzeti finančni sistem in ga spraviti pod nadzor svojih demokratičnih institucij (večji del zgodovine organiziranih držav so imeli vladarji monopol nad denarjem, nikoli zasebniki; res pa da so ta monopol pogosto izkoristili za svoje interese).

Razmišljajmo o tem, kaj lahko naredimo državljani, da bi preprečili razprodajo skupnih dobrin –“družinske srebrnine” držav in njenih državljanov. Kaj lahko naredimo takoj!

V občo korist

Narediti bi morali natanko to, kar je storil Jakob Aljaž leta 1895. Odkupiti bi morali vse, kar je le mogoče; ljudje bi se morali združevati – v okviru različnih oblik organiziranja (društva, socialna podjetja, zadruge, skupine državljanov itd.) ter kupovati gozdove, obdelovalno zemljo, travnike, različna zemljišča, stavbe, pravice intelektualne lastnine, podjetja itd.) in jih nameniti za “občo korist”. Obča korist teh stvari je lahko: njihova ohranitev (na primer ohranitev gozdov ali nepozidava zazidljivih parcel), njihova trajnostna uporaba (na primer, da se kmetijsko zemljišče uporabi ali da v najem za ekološko pridelavo hrane; da podjetje deluje v korist delavcev in skupnosti) ali njihova skupna uporaba (da se dobrine dajo na voljo vsem; na primer umetniška dela, prostori, programi, odkritja itd.).

Koncept skupnih dobrin

Dejansko že ves čas govorimo o konceptu skupnih dobrin (angleško “commons”). Skupne dobrine so vse tiste dobrine, ki omogočajo ne samo preživetje, temveč tudi blaginjo ljudi; ne samo danes, temveč tudi v prihodnosti. Med skupne dobrine lahko štejemo naravne (ozračje, voda, gozdovi, genetski material itd.) in družbene skupne dobrine (znanje, pravice intelektualne lastnine, kulturna dediščina, knjižnice, parki, zdravstvo itd.), ki danes pod udarom pospešene privatizacije vse bolj izginjajo oziroma so dostopne vse manj ljudem (glej še: Vse, kar si delimo - Zgodba o skupnih dobrinah in delitvi, Skupne dobrine, nova kategorija človeštva, Renesansa skupnega).

V občo globalno korist

S tem, ko državljani postanejo lastniki skupnih dobrin (dejansko ljudje nismo absolutni lastniki, temveč skrbniki in upravitelji globalnih skupnih dobrin), jih s tem zaščitijo pred brezglavim izkoriščanjem različnih zasebnih podjetij in zasebnikov ter jih s tem ohranijo tudi za prihodnje rodove.

V bližnji prihodnosti bo skrbništvo upravljanje s skupnimi dobrinami postalo del nacionalnih in globalne politike; da gre trend v to smer, nam govori več stvari. Leta 2009 je Nobelovo nagrado za ekonomijo dobila letos preminula ameriška ekonomistka Elinor Ostrom, ki je v svojem znanstvenem delu prišla do ugotovitev, da je skupno upravljanje z dobrinami mnogo boljše, kot če z njimi upravljajo samo zasebniki in vlade. Prav tako že delujejo pobude, ki skušajo vprašanje skupnih dobrin uveljaviti na širši ravni, npr. Global Commons Trust, ter številne konkretne aktivnosti za zaščito skupnih dobrin, na primer odkup gozdov z namenom njihove zaščite (World Land Trust, Kako zaščititi gozdove) in tako naprej.

Skupne dobrine in njihova medsebojna delitev

V prihodnosti bomo morali, poleg zasebnih in javnih dobrin in s tem povezane lastnine, nujno sprejeti koncept skupnih dobrin, če želimo trajnostno, mirno ali sploh kakršnokoli prihodnost človeštva in planeta. Skupne dobrine ne bodo več namenjene brezglavemu izkoriščanju in špekulativnemu trgovanju, temveč si jih bomo medsebojno delili in skrbeli za njihovo ohranitev.

Do takrat pa moramo kupiti, prevzeti ali zasesti čim več teh dobrin in jih nameniti v občo korist ter ohraniti za prihodnje rodove. Kot je to storil Jakob Aljaž. Za 1 goldinar smo nekoč dobili izjemno veliko. Za vsak naš prispevek za skupne dobrine nam bodo prihodnji rodovi zelo hvaležni.