Z današnjim dnem pričenjamo s pošiljanjem videoposnetkov uporabnikov in uporabnic osebne asistence poslancem in širši javnosti z željo, da bi se pričevanja dotaknila razuma in srca odločevalcev.

Prvi se predstavlja Silvo Mehle

V četrtek, 6.9.2012 ob 12 uri bo na matičnem odboru obravnavan  Predlog zakona o osebni asistenci (EPA 434-VI, v nadaljevanju: ZOA). Verjeli smo v demokratično državo in spoštovanje pravnega reda, torej tudi v legitimno zakonodajno pobudo ljudske iniciative, ki nam daje možnost, priložnost in upanje, da bomo lahko sami aktivno odločali o usodi naših življenj. Kljub negativnemu mnenju pristojnega ministrstva oz. Vlade RS, ne bomo popustili in se bomo borili še naprej, da prepričamo poslanke in poslance, da predlog zakona podprejo.

V teh videoposnetkih so zgodbe in pričevanja uporabnikov in uporabnic osebne asistence, ljudi, ki želimo še naprej polnopravno živeti neodvisno in avtonomno. Vsak med nami ima svojo življenjsko usodo in stil življenja, različne interese, ambicije, želje in potrebe, a vsem nam je skupno, da nam je osebna asistenca osnovni in nujni pripomoček za vsakodnevno enakopravno in človeka dostojno življenje.

Zahtevamo zgolj to kar nam pripada in za kar se je država Slovenija zavezala, da bo spoštovala s podpisom Konvencije ZN o pravicah invalidov (v nadaljevanju MKPI) že leta 2008 ter drugih mednarodno zavezujočih pravnih aktov[1]. Pravica do osebne asistence torej že obstaja, saj je z 19. členom MKPI eden od bistvenih elementov pravice do neodvisnega življenja. »Razviti jo je mogoče tudi na podlagi ustavi prijazne razlage prepovedi diskriminacije v povezavi z različnimi pravicami, zlasti splošno svobodo ravnanja ter varstvom osebnostnih pravic in osebnega dostojanstva (34. in 35. člen ustave). Zakonodajalec torej z ZOA ne bo ustvaril nove pravice, ampak jo je dolžan le podrobneje razčleniti ter določiti način njenega izvrševanja ter jo s tem učinkovito zavarovati. Temeljni problem je neustavna pravna praznina, torej prav v tem, da niso podrobneje določeni niti pogoji, niti način izvrševanja, manjka pa tudi postopek uveljavljanja te pravice.«[2]

Še veliko je posameznikov, ki te osnovne človekove pravice v obliki osebne asistence nimajo, ker le-ta ni sistemsko urejena in torej ni dostopna vsem, ki bi jo potrebovali. Mnogi so tako obsojeni živeti v zanje neprimernih institucijah ali v skromni domači oskrbi, kjer lahko zgolj životarijo in čakajo na svoj konec. Teh ne vidite in ne slišite, ker so »varno« skriti med štirimi stenami. Zato bomo toliko bolj glasni mi, da vam potrkamo na vest in vas prepričamo, da je osebna asistenca za nas ŽIVLJENJE. Za to kar se borimo bi moralo biti samo po sebi umevno!

Smo v časih zmanjšane solidarnosti med ljudmi in obče politične apatije, a kljub vsemu je v Državni zbor RS prišla zakonska pobuda, ki so jo podprli državljani in državljanke. Že samo to dejstvo govori o možnosti prebujanja in preporoda ljudstva, da kljub težkim časom, nekdo misli in dela za boljšo prihodnost. Gre za nekaj, kar je v očeh velike večine ljudi v Sloveniji tako zelo pomembno, da morata tako Vlada RS in kot tudi Državni zbor temu prisluhniti, če nočeta še naprej izgubljati zadnjih ostankov svoje legitimnosti.

 Ekipa YHD