Lahko pa da je zgodba o pomanjkanju intelektualnih sposobnosti v resnici obrnjena. Morda smo vsi na začetku enaki v potencialu za razvoj intelektualnih kapacitet, vendar jih lahko zaradi finančnih, družbenih in drugih okoliščin (kamor štejem tudi zahtevo po ubogljivosti) razvijejo le nekateri. Kot je nekoč zapisal Miha Mazzini: » Dajmo jasno in glasno povedati, da tisti, ki z odliko preživi 20 let šolanja, dokaže le, da je sposoben vegetirati brez ustvarjalnega in smiselnega dela.« Šolstvo namreč temelji na ubogljivosti in pomnjenju na ukaz, kar z razvojem kreativne, kritično misleče osebe pač v rahlem nasprotju. No, zdaj si pa predstavljajte, da bi bil sedanji šolski sistem »oborožen« še z orodji za tlačenje mladine iz polpreteklih časov in razložite, kako naj izvirnost in samostojnost rasteta v takem okolju.

Tovrstne zaplete najlažje razrešimo, če tudi za ubogljivost mladine privzamemo to, kar velja za ubogljivost na splošno: da gre predvsem za znak statusa. Tisti, ki uboga je podanik in podanik je zato, ker mora ubogati; medtem ko je gospodar definiran ravno s svojo pravico ukazovanja drugim. In gospodar seveda izgleda tem bolj gosposko, kolikor več ima podložnikov in kolikor bolj so ti podložni. Ves govor o »pomanjkanju inteligence«, »neustvarjalnosti«, »omejeni kritični misli«, »rinjenju glave skozi zid«, »neodgovornosti« in podobnega se tako prestavi v nov kontekst. Brez njega bi bilo zelo težko uveljavljati dominanco starih nad mladimi. Ubogljivost mora obstajati, da se utrdi statusna razlika in to je razlog zakaj se te stvari tako pogosto omenjajo. To spoznamo tudi po tem, da se »dobro« mišljenje večinoma razume kot strinjanje ali sprejemanje mnenj stare generacije. V prepričanju, da se je namen ubogljivosti vzpostavitev/nadaljevanje dominance in ne splošni koristi, me utrjujejo besede Vesne V. Godina, ki sem jih slišal na neki okrogli mizi. Imenovana je večkrat zapored ponovila, da so slovenski študenti leni, nemotivirani, neumni in zapiti in pri tem pripovedovala, kako se na najboljših univerzah sveta študira 24 ur na dan, nihče ne pije, študenti niti ne hodijo niti v kino, ampak se strogo posvečajo študiju. Pri tem je seveda še omenila, kako je morala ona, ko je še študirala, vsako leto opraviti dvanajst izpitov in prebrati čez deset tisoč strani zapisov najrazličnejših teoretikov, da je naredila študij, danes pa študenti  jamrajo, ker morajo prebrati eno samo knjigo. Toda pogovor se je zapeljal tudi v vode delovne politike, kjer pa je naekrat izjavila, da je »naravna« delovna obremenitev človeka, ki obstaja v vseh družbah razen v kapitalistični, 4-5 ur dela na dan in da bi sama tako družbo nemudoma uvedla, če bi imela moč. A ni nenavadno, da isti človek za odrasle zahteva 4-5 ur dela na dan in hkrati trdi, da bi morala biti delovna obveza študenta tj. mladega človek čim večja, če se da toliko, da ovira socialne aktivnosti? Zakaj mora mlad človek garati kot suženj v šoli, medtem ko mora nekoliko starejši v službi uživati čim krajši in čim lažji delovnik? Pa saj to je očitno, ne!? Delo je protičloveško, je prisila od zunaj in od njega človek nima nič, v šolo pa mora mladina hoditi zaradi lastne koristi. Toda kot smo videli, ni nujno, da ta korist sploh obstaja. Če šolstvo na račun svojih nartov zatira ustvarjalnost in svobodno misel in učence sili v delo, ki v sedanjem svetu nima uporabnega učinka ali ta argument še drži? Ali ni morda delo v šoli v takih okoliščinah enako zatiralsko? Mlad človek bi se s tem že verjetno strinjal (dobro, Sir Ken Robinson tudi), toda kaj, ko ima (mlad človek, ne Robinson), kot je V.V.G zatrdila ob isti priložnosti, toliko pojma o svetu, kot so ga imeli njegovi predniki izpred 40000 leti. Potem pa res nimamo kaj piskat.

Domnevati gre, da negodovanje borcev za »pravo vzgojo«, ki to berejo, sedaj že kakor grom odmeva po okolici. Neki otročaj jih namreč zmerja z nič manj kot z obsedenci z močjo, ki morda posedujejo tudi nekaj sadističnih teženj. Kakšen škandal. Mladina jih zmerja, oni pa bi ji samo radi pomagali in usmerili na pravo pot. No, če pripadate tej skupini ali ne, v vsakem primeru se je potrebno spomniti verzov Daniela Daefoea:

Kjer koli Bog, kdaj cerkev si postavi

vselej hudič kapelo zida zraven

in kot se izkazuje neprestano,

slednji vendarle zbere več faranov…

Nihče ni imun na greh. Tudi tisti z leti, doktorati in mikrofoni v rokah ne. In kjer je greh, mora biti zanj najprej opozorilo, nato pokora, potem pa še odprava posledic greha. Opozorilo je tukaj, pokora se tudi pripravlja, saj so zaradi vztrajanja pri »pravilnem« odnosu družbe do mladih ti čedalje bolj izpostavljeni raznim neprilikam, kar jih seveda dela rahlo razdražljive, za odpravo posledic pa bo treba očitno še kar dolgo čakati. Morda pa bo kdo drug vame nameril neko drugo, bistveno boljše in bolj pomembno vprašanje. Do sedaj se namreč nisem eksplicitno opredelil do vprašanja ali je permisivna vzgoja zgolj neškodljiva, ali pa gre za nekakšen konstrukt, ki v resnici (še) ne obstaja. Čeprav se osebno bolj nagibam k drugi možnosti, menim, da ni potrebno dileme umetno napihovati. Sedaj permisivne vzgoje po mojem mnenju res ni, toda tudi če kdaj bo (in nekateri mladi že uživajo kar sprejemljiv približek) ne verjamem, da bodo vsi kot po pravilu postali taki, kot naj bi bili mladi danes.

Če naj verjamemo mitu o permisivni vzgoji, naj bi bilo življenje mladine en sam orgiastični žur brez konca in posledic (z izjemo mačka ter postopne odpovedi uma in nato še telesa). Seveda ta mit izpušča podrobnosti, ki nimajo zveze z vzgojo, pa vendar preprečujejo, da bi mladina neprestano uživala, kot so recimo socialna izključenost, ljubezenske težave in podobno. Tudi, če bi bilo mladim vse dovoljeno ne bi bilo vse najlepše. Toda v resnici je stvar veliko hujša. Če si ogledamo povprečni dan povprečne gimnazijke (osnovano na pripovedih resničnih oseb):

5:50                 Bujenje. Treba si je pripraviti zajtrk, najti obleko, pripraviti torbo, skratka povsem običajne stvari, zgodnja ura pa je nujna, ker avtobus za Maribor odpelje ob 6:30 in je treba še iti peš do postaje.

6:30-7:40         Vožnja v Maribor. Cesta je verjetno rahlo luknjasta, ker gimnazijki preprečuje dremež (poleg tesnega sedeža na dvajset let starem avtobusu seveda). Če ima srečo se lahko zaposli z realnim ali elektronskim klepetom, če ne, pa se mora otepati svojega slinastega soseda ali popravljati domačo nalogo.

7:40-7:50         Hiter tek v šolo. Aerobna aktivnost s 5 kg nahrbtnikom navsezgodaj zjutraj je zdrava! Mladina se že tako ali tako premalo giblje.

7:50-11:30       Prva polovica šole. Večina učiteljev je sitnih, saj je temni gospodar (pardon, J. Janša) napovedal nižje plače in višjo delovno obvezo. Večina bi jih bila tudi brez tega zoprnih, saj so preutrujeni in še sveto prepričani, da je za šolo in učence najboljše, če se v šoli čim manj spreminja. Pouk tako poteka na enak način, kot je za časa gimnazijkinih staršev (ali starih staršev) in tudi vsebine so podobne. Pri nekaterih predmetih je pouk izdatno zabeljen z zbadljivkami na račun obleke, frizure ali stanja zvezka. Večina časa se porabi za naloge brez posebne zveze z resničnim življenjem ali pa za piflanje podatkov tipa: Bratje Karamazovi so bili izdani leta 1880, štiri mesece pred avtorjevo smrtjo.

11:30-12:00     Glavni odmor. Boj za osnovne človeške potrebe. Stranišča so zasedena, saj je za 600 deklet na voljo 9 straniščnih školjk, od katerih sta dve neuporabni. V jedilnici je seveda kaos, saj si je temni gospodar nekoč izmislil brezplačni topli obrok (sedaj ga znova ukinja), za razdeljevanje katerega na šoli ni dovolj velikega prostora, zato so ljudje stlačeni v sitno, prepoteno maso, ki se počasi pomika proti pultom z instant hrano. Ko gimnazijka končno pride do hrane je še sedem minut do konca odmora, zato mora na hitro zgoltati ta blagodejni (in neizmerno zdravi) obrok in se še prebiti do razreda.

12:00-15:15     Druga polovica šole. Od prve se razlikuje po tem, da je nekoliko krajša.

15:30-16:00     Čakanje na avtobusni postaji. Odhodi avtobusov namreč nikakor ne morejo biti usklajeni z urnikom šol, zato je take zračnosti kar precej. Če se je gimnazijka odločila še nekoliko obremeniti svoje okostje s sabo nosi predpisano domače branje, ki se ga lahko zdaj loti.

16:00-17:10     Pot domov.

17:10-18:00     Po napornem dnevu je treba pojesti krepko kosilo (in ga morebiti prej še pripraviti), postoriti še kaj po hiši, odgovoriti na elektronsko pošto in podobno.

18:00-21:10     Za učenje (izberi predmet) lahko dekle nameni kakih 100 minut, saj začne po tem zbranost že resno popuščati in je potrebno zamenjati predmet. Tako se pač loti projekta za kemijo in mu nameni kakih 30 minut, potem pa pridejo naloge za slovenščino, biologijo in psihologijo. S pomočjo sošolcev, dostopnih prek elektronskih kanalov je zadeva rešena v kakih 60 minutah. Čas za recimo enourni odmor.

22:10-23:30     Z delom menda ni priporočljivo začenjati pozno, ampak trenutno je na sporedu domače branje iz evropske romantike in ko si zvečer že utrujen in pričakuješ naslednji dan je prav pomirjujoče, da veš, da je šlo (sicer fiktivnemu) mlademu Wertherju še slabše od tebe. Recimo 80 minut.

Kot vidimo gre za življenje, ki se ga ne bi branil noben monarh te zemeljske oble. Ne delo, ne odgovornost, ne ubogljivost, ne kazita njenega veselega, svobodnega vsakdana. Šola in domače delo sta zanemarjeni do popolnosti, glavni aktivnosti pa sta druženje s prijatelji in pitje. Zanimivo pa je še nekaj. Danes že močno postarani ameriški kitarist Chuck Berry je nekoč, v časih Sputnika, pel pesem School Days, ki se začne z besedami:

Up in the mornin' and out to school
The teacher is teachin' the Golden Rule
American history and practical math
You studyin' hard and hopin' to pass
Workin' your fingers right down to the bone
And the guy behind you won't leave you alone.

Ring, ring goes the bell
The cook in the lunch room's ready to sell
You're lucky if you can find a seat
You're fortunate if you have time to eat
Back in the classroom, open your books
Keep up the teacher don't know how mean she looks.

Mar ni to nekam podobno zgoraj opisanemu stanju? Sodobno in kvalitetno šolstvo imamo baje.

Pa si poglejmo torej razvpito mladinsko popivanje. Čeprav to ni opravičilo, postaneta velikanska poraba alkohola in marihuane, ter »vikend stanje«, ko so tla polna razbitega stekla in si ob večerih ne upaš v bližino mestnega parka, ob ogledu priloženega urnika, ki se ponavlja tudi po mesec in dlje brez prekinitve, nekoliko bolj razumljiva. Pijančevanja in žuri so in jih je precej, toda ne mislite si, da gre za zabave. S takimi dogodki imam relativno malo izkušenj, toda to kar sem videl je bilo precej depresivno. Večina ljudi pride »zaradi družbe« se pravi zato, da ne bi bili sami doma. Somlade namreč vidijo samo zgnetene v tesno, sitno maso, bodisi jedilnici, bodisi pri črpanju možganov v učilnici bodisi na avtobusu, kar za sklepanje in vzdrževanje stikov ni ravno ustrezno. Alkohol sicer res teče v potokih, toda je najslabše kvalitete, ker za kaj boljšega ni denarja, pije se pa predvsem zato, da »ni brezveze«. Ta odgovor se pojavlja čuda pogosto; vsakič ko vprašam ljudi, kaj vidijo na Lampijončkih ali kaki podobni javni ali zasebni žurki, če pa je popolnoma brezveze biti na njej, če si trezen, mi odgovorijo: »saj zato pa so vsi pijani. Brez tega ni nič zanimivo.« Pitje torej ni neka zabava ali kaj podobnega, temveč je precej bližje obupu. Toliko bodi o deželi užitka in božanja, kjer je mladim vse dovoljeno in kjer je vse fino.

Kaj pa drugo vprašanje? So tisti mladi, ki uživajo višjo stopnjo ugodja in jim je več dovoljeno, dejansko manj pametni, prijazni, spoštljivi in pošteni? Ta odgovor je precej zmuzljiv. Statistike, ki bi opisovale razmerje med IQ, uživanjem drog, političnem prepričanju, delovnimi navadami, ponočevanjem, duševno stabilnostjo in vzgojnim stilom staršev namreč še niso zašle v moje roke. Vprašanje je, ali sploh obstajajo, saj se nekaterih izmed naštetih količin ne da zanesljivo meriti in so verjetno odvisne od večih dejavnikov, poleg tega se lahko vzgojni stil staršev s časom spreminja, da ne omenjamo, da človeka vzgaja več kot en starš. V tem odstavku se tako moram opirati predvsem na lastne izkušnje. Dobro vem, da je to slabo in povsem upravičeno lahko dvomite v napisano, toda to je najboljše kar imam.

Dva najsebičnejša mlada človeka, ki sem ju srečal v življenju sta prihajala iz »permisivnih« družin, vendar je v obeh primerih šlo za družini, kjer sta starša naredila veliko in finančno uspešno kariero. Po drugi strani pa poznam tudi nekaj otrok iz družin s podobnim finančnim ozadjem in »ustrezno« vzgojo in obliko: oče in mati imata trden odnos in otroke z vso strogostjo vzgajata v poštenosti in skromnosti. Toda ti otroci so intelektualno povsem povprečni in začnejo vsakič, ko staršev ni blizu žlampati pivo in pripovedovati seksualne vice. Toda poznam tudi nekaj otrok iz podobnih družin, ki teh pomanjkljivosti nimajo in od vseh stvari bi jim na svetu lahko očitali le preveliko neizrazitost.

Kar se tiče najpametnejših šestih mladostnikov, kar sem jih spoznal, sta dva pripovedovala o starših, ki njunega razvoja in idej ne spremljajo z odobravanjem in ki bi, če bi bila poslušna, morala svoje sposobnosti zadušiti in postati bolj »običajna«, druga dva pa sta govorila o starših, ki ju v zvedavosti in raziskovanju še dodatno podpirajo in pomagajo. Iz tretjega para nisem uspel dobiti kakih veliki podrobnosti, vendar seje zdelo, da so vzgojeni v svobodnem in svobodomiselnem duhu, ki pa močno podpira karierizem. Kakšne sklepe na torej potegnem? Pri petdesetih sošolcih, s katerimi sem se prebijal skozi osnovno in srednjo šolo, pri mladini na splošno, pri svojih prijateljih, pri mladih, ki sem jih spoznal na tekmovanjih; nikjer nisem videl ekplicitne povezave med »želenimi« osebnostnimi lastnostmi in intelektualnimi dosežki ter »pravo« vzgojo. Tudi med antisocialnim in uničevalnim vedenjem ter »permisivno« vzgojo ne. Da ne omenjamo, da samo skladanje ni dovolj. Poveza mora biti tudi odvisna od »odmerka«: starši, ki so bolj permisivni, morajo torej vedno imeti bolj neumne, zlobne, razvajene in pijane otroke od tistih, ki otrokom še postavijo nekaj mej.

Na stvar je treba pogledati nekoliko drugače. Ali res smemo domnevati, da je mogoče vse otroke, v vseh okoliščinah, v vseh družinah obvladati in jih »oblikovati« v zaželen »proizvod« z isto metodo? Ali res lahko trdimo, da je za vse težave, ki jih imajo in naj bi jih povzročili mladi krivi »notranji« vzroki, kot so moralna degeneracija ali nesposobnost ločevanja dobrega in zlega (posebej zanimivi so marksistični misleci, ki lahko za vsako dejanje ali stališče najdejo razlago v zatiranju od zunaj, razen seveda, ko je vmešana mladina). Zakaj je vik in krik, ki ga danes žene stara generacija tako zelo podoben tistemu, ki ga je še starejša zganjala o njih in tistemu, ki ga že celo zgodovino poslušamo? Bi lahko danes tisti, ki želijo deliti nasvete o vzgoji in izobrazbi to počeli brez trditve, da so bili samo vzgojeni na »edini pravi« način? Če zagovorniki vzgoje po starem že toliko govorijo o kritičnem mišljenju, naj se mu izpostavijo še sami in naj se nehajo pritoževati, da je mladina »svojeglava« in »naduta«, kadar to poskuša. Ta vprašanja so že lahko dober začetek.