Danes se po medijih, še posebej tistih klasičnih, širi divje obračunavanje z mladimi. Knjige, še posebej vzgojni priročniki, intervjuji in predavanja so polni govora o nesposobni, naduti, zapiti, sebični, nevedni, leni, moralno in intelektualno degenerirani mladini. Enotnost pedagoške, sociološke, psihološke, kulturološke in še katere stroke je naravnost presenetljiva. Pristaši vseh smeri, neomarksisti, postmodernisti, freudisti, lacanisti in ludisti, oni na robu, oni na sredi in vsi kar jih je vmes, vsi se strinjajo, da je mladina postala razdiralska, malone barbarska sila in da je taka postala zaradi nepravilne tj. permisivne vzgoje, ki mladim ne postavlja omejitev in zahtev ter jim daje preveč pravic in premalo dolžnosti, preveč užitka ter premalo dela.

Toda kakšna naj bi bila prava vzgoja? Tudi tukaj obstaja pomenljivo soglasje. Nobena izmed naštetih javno izpostavljenih skupin ni predstavila kake nove, drugačne metode ali vzgojnega stila. Večinoma svetujejo to, kar so bili po lastnih besedah sami deležni: telesne kazni, strogo poslušnost, trdo delo doma in v šoli, podrejanje starejšim in podobno. To je pomembno. Priča namreč o veliki reakcionarnosti in nenavadnem prepričanju o pravici do retribucije. Tovrstni nasveti niso nič drugega kot zatrjevanje »starih«, da se mora ravnanje njihovih staršev, seveda v splošno dobro, nadaljevati na veke vekov, posledice pa naj nikogar ne skrbijo, kajti če je preživela stara generacija, bo mlada tudi. Toda ali je današnja mladina res tako slaba in ali za tem res stoji grozljiva permisivna vzgoja?

Poglejmo si zgodovino. Janje Vidmar sicer ne maram preveč, toda vsebina njene knjige Pink mi bo prišla zelo prav. Stvari, ki so v njej opisane (če so resnične) namreč ne pričajo, da so bili mladi (danes so ti isti mladi osnova stare generacije) v časih »dobre vzgoje« kaj bistveno bolj ubogljivi, pridni ali resnicoljubni. Če bi držalo, da so pred nekaj desetletji znali prav vzgajati, bi morali zapisi o življenju starejših generacij radikalno drugačni od zapisov o življenju sedanje. Tudi poročila o kriminaliteti in podobnem bi morali biti drugačni. Toda niso. Pravzaprav sem naletel na slovenske statistike, da se starost ob prvem spolnem odnosu sicer res znižuje, uporaba kontracepcije pa povečuje. Kako se to sklada s »padanjem kognitivnih sposobnosti« in »neodogovornostjo«?

Oglejmo si še nekaj tujih primerov. Obdobje 19. in prve polovice 20. stoletja je bil čas, ko so mladino po vsej Evropi s palico, klofutami in postom vzgajali, kot so takrat dejali: »na pot pravice, poštenja in ljubezni do Boga ter domovine!« Ravno to obdobje so močno zaznamovali kolonializem, antisemitizem, razredni boj in vseprisotna dvojna morala, ko je pridiga o častnem življenju hodila ob boku pijančevanja in prostitucije. Kako se to sklada z zgodbo o dobrobitih »prave« vzgoje. George Orwell je svoje sošolce, iz časa prve svetovne vojne, opisal kot tiranske in vzvišene (če so bili bogati) in zanemarjene in prestrašene (če so bili revni). Svet šole, kot ga opisuje Orwell je svet »trde« vzgoje, v katerem pa so medvrstniško nasilje, nezanimanje za šolo in nespoštovanje avtoritete enako prisotni, kot v sedanji »permisivni« šoli. Kako je to neki mogoče? Seveda se izza ovinka že sliši glas starih: »Avtoritarna vzgoja ni edina oblika nepermisivne vzgoje! Takrat so pretiravali v obratno smer, kot pretiravamo danes! Mi pa poznamo pravo mero, ker smo jo doživeli.« Ni neverjetno, da edini ljudje, ki res vedno, kaj je prava vzgoja živijo ravno v našem času in da med njimi ni nobenega, ki bi jih imel manj kot 40? V vsej sodobni zgodovini se naj bi (če naj verjamemo stari generaciji) pojavila zgolj ena res pravilno vzgojena generacija in to je ona sama. Kot je zapisal Sir Charles Percy Snow: »V vsaki družini obstaja mit o blagoslovljenem življenju tik pred tvojim otroštvom. Bil je tudi v mojem otroštvu.« Zakaj bi bilo nemogoče, da bi bil tudi v našem?

Če še upoštevamo, da so bile te besede napisane leta 1963, ko se je Snow že bližal šestdesetemu letu, smo odkrili še eno skrivnost zgodbe o permisivni vzgoji: njeno trajnost. Zgodbe, kot jih poslušamo danes, torej o pokvarjenih mladih, ki se jim vse dovoli in o čudovitih časih, ko so bili sedanji stari še mladi in so jih pravilno vzgajali in je bilo tako vse lepo in prav, obstajajo od nekdaj in se niso kaj dosti spremenile. V vsakem obdobju so poznali zgodbe o tem, da je mlada generacija razpuščena, zapravljiva, nemoralna in družbeno nevarna. Mika me celo, da bi rekel, da je tako prepričanje kulturna univerzalija. Če bi bil James Dean danes še živ, bi bil star približno toliko kot Sean Connery, toda stavim, da so časopisi in intelektualci o Uporniku brez razloga takrat pisali na podoben način, kot danes govorijo o nasilnih računalniških igrah, ki porazno vplivajo na inteligenco in vzpodbujajo nasilje ter kriminal. Tudi glasba tistega časa ni bila ravno nedolžna. Ray Charles je leta 1953 posnel pesem Mess Around, ki naj bi sicer govorila o plesu, toda besedilo se da razumeti tudi kot opis orgije. Besedilo pesmi Whole Lotta Shakin' Goin On, s katero je starše nekaj let kasneje razburjal Jerry Lee Lewis je podobno eksplicitno in nikakor ni edini primer. Obe pesmi sta zbujali divje proteste, češ da sta škodljivi in brezbožni, mladina, ki ju posluša, pa očitno zapeljana in nora. Toda starši takratne mladine so očitno pozabljali lastno mladost. V času velike depresije je namreč v Parizu deloval neki Američan po imenu Cole Porter. Ta je leta 1934 napisal pesem Anything goes, ki se vsebuje te verze:

»In olden days a glimpse of stocking

was looked on as something shocking,

but now God knows,

anything goes.

Good authors too, who once knew better words

now only use four-letter words

writing prose,

anything goes.

If driving fast cars you like,

if low bars you like,

if old hymns you like,

if bare limbs you like,

if Mae West you like,

or me undressed you like,

why nobody will oppose.

When ev'ry night the set that's smart is

intruding in nudist parties

in studios.

Anything goes.

 Če to ni pripoved o nemoralni, seksualno razpuščeni in pretirano veseljaški generaciji naj me ta trenutek zadenejo vsa prekletstva sveta. Podobno sliko, čeprav z manj poudarka na seksualnosti dajejo tudi knjige, ki popisujejo dogodivščine nekega Bertrama Wilberforca Woostra esq., toda dvomim, da jih med slovenskimi intelektualci kdo prebira. Pametnim ljudem namreč pritičejo le resne knjige. Toda premaknimo se v še nekoliko starejšo zgodovino.

Grški dramatik Aristofan (sodobnik Sokrata) se je v svojih komedijah pogosto pritoževal nad atensko mladino, ki namesto v telovadnice zahaja k »filozofom«, ki jih učijo nemoralnih in nekoristnih reči (Internet je sredstvo kapitalistične propagande, ki mladim polni glave z dezinformacijami, namesto, da bi se še naprej lepo učili v knjižnicah…), medtem, ko jih tragik Evripid v gledališču mami na pot brezbožnosti in splošne nemorale (Marylin Manson je kriv za streljanje na šoli Columbine, ker je pokvaril mladino in ji predstavljal nasilje kot »pravo pot itd.«) Mladina škodljivih učinkov seveda ne opazi, ker ne spoštuje naukov starejših in ne premore dovolj pameti, da bi izbrala delo in ne užitek; učitelje ne zapeljivcev. Celoten zaplet Oblakov temelji ravno na nesposobnem mladcu, ki je najprej zbankrotiral svojega očeta, nato pa (v začetku sicer proti svoji volji) prepustil pouku nemoralnega oporečnega govora v »premišljevalnici«, ki jo vodi Sokrat. Tam se je naučil, kako zgoljufati upnike, pa tudi, da je moralno pravilno pretepati starše. V Žabah se bog Dioniz odloči, da bo iz Hada med žive raje pripeljal Ajshila in ne Evripida, saj je prvi moralno zreli patriot, drugi pa med mladino širi nemoralnost in ravnodušnost do domovine. Da je bil Evripid zelo priljubljen pri mladih generacijah je omenjeno v številnih Aristofanovih delih.

Menda lahko temu podobne pritožbe glede mladih zasledimo celo v egipčanskih papirusih in na klinopisnih ploščah. V čem se torej današnja kritika mladih, razlikuje od tiste, ki je obstajala nekoč? Iz napisanega lahko sklenemo, da so v vsakem obdobju obstajali kulturni proizvodi, popularni umetniki in kulturni vzorci, ki so starejšo generacijo vsaj deloma upravičeno navajali na misel, da je z mladino nekaj resno narobe in seveda, da se kljub temu ni zgodilo nič kaj posebnega. Odnos, ki smo mu danes priča ni ustvarila permisivna vzgoja oz. nasprotovanje permisivni vzgoji, saj ta menda v opisanih obdobjih še ni obstajala. Gre za odnos, ki obstaja že zelo dolgo časa in za katerega sumim, da se v tem času ni kaj dosti spremenil. Je torej permisivna vzgoja res nekaj obstoječega in nevarnega, ali pa gre za združevanje obtožb, ki že stoletja letijo na mladino pod eno streho?

En pojav nam jasno kaže, da drugo. Večina pripadnikov »stare« generacije meni (veliko virov, kot so recimo verski predpisi o spoštovanju prednikov, priča da je tako že zeloooo dolgo časa), da so oni tisti, ki so mentalno in moralno srce družbe, kar avtomatično pomeni, da so ostali pač manjvredni. Tako mora biti že po definiciji, poleg tega je prepričanje v lastno večvrednost pač nalezljivo in običajno obstaja v družbi s prepričanjem o zanikrnosti vseh ostalih. Verjeti, da si ti boljši od drugih, ki pa so sicer dobri in pošteni je relativno težko; verjeti, da si ti najboljši, ker so ostali večno in trajno slabi in nesposobni pa bistveno lažje, čeprav nekoliko manj častno. Dominanca neke skupine je bila tako od nekdaj povezana s prepričanjem o manjvrednosti podrejene skupine, ki ga je nadrejena skupina širila po vseh kanalih, ki jih je lahko spravila pod svoj nadzor. Tak scenarij se je odvil še v vsakem primeru, od križarskih vojn, do kolonializma in razrednega boja. Vsaka podobnost s sedanjim stanjem, ko marsikateri učitelj, pedagog, sociolog, psiholog ali kak podoben –log skoraj ne more odpreti ust, ne da bi na radiu, televiziji, v članku, intervjuju ali kar tako, rekel kaj čez grdo mladino, torej nikakor ni zgolj naključna.

Med stvarmi, nad katerimi se zgoraj imenovani tako radi pritožujejo je tudi mladinsko nasilje. Joj, kako nasilni so mladi danes in kako radi gledajo nasilne filme, od krvavih iger pa jih je tako ali tako nemogoče spraviti. Vsa ta hollywoodska nasilna morija jim je seveda stopila v glavo, jim zastrupila um in jih naredila neobčutljive na trpljenje. Še huje. Mladina si fiktivne in digitalne nasilnike jemlje za zgled, zato mladi odraščajo v vandale, nogometne huligane, mučitelje živali, celo morilce! Kar poglejte si Ameriko! Če bi mladina ubogala starše in učitelje (ti seveda za tako stanje ne morejo biti soodgovorni, saj so bili pravilno vzgojeni in nudijo dober zgled otrokom okrog sebe) ter namesto iger vzela v roke kakšno dobro, vzgojno knjigo, se to ne bi zgodilo. Katero dobro, vzgojno knjigo?

Morda Zločin in kazen v kateri od anarhizma pijani in duševno nestabilni bankrotirani študent s sekiro zakolje omiko, ki ji dolguje denar? Ali pa raje Robinsona Cruzoea, v kateri mrgoli ljudožercev in streljanja nanje? Morda impulzivnega Besnečega Orlanda, mogočnega vojščaka, ubijalca nevernih? Ali Romea in Julijo, kjer štirinajstletniki seksajo (in to pred poroko, bognasvaruj), se mečujejo in zaradi ljubezni delajo samomore? Že vem, Dantejeva Božanska komedija bo prava. V njej (Pekel, 25. spev, če se ne motim) srečamo izdajalskega grofa Ugolina, ki se hrani z možgani svojega sotrpina v peklu (Ta je dobra, Dante Aligieri – izumitelj možganojedih zombijev), še nekoliko prej pa preroka Mohameda, ki mu peklenščki vsake toliko zaradi krivopreroštva razparajo čreva (Verska strpnost je nekoliko kasnejšega datuma izdelave.) Vrag naj vzame srednji vek, naj si mladina prebere kar Homerja:

Kakor se v nočni temi sprevaja med zvezdami zvezda,

svetle večernice soj, najlepše, kar nebes ima jih,

kopje tako blesti se ostro, ki vihti ga Ahiles

z desno pogubo snujoč božanskemu Hektorju v srcu,

gleda, kje mesto ranljivo bi spazil na lepem telesu;

v drugem sicer pokriva močno ga bronasta oprava,

lepa, ki snel jo je ondan ubitega Partokla moči;

tam pa, kjer ključnica dela mejo med vratom in ramo,

vidi se grlo golo, za življenje nadvse občutljivo.

Tjakaj zadene ga s kopjem, v zaletu, božanski Ahiles,

tilnik mu mladi predre, da skozi pogleda konica;

vendar jesenov oščep ne prereže mu sapnika z bronom,

toliko zmeraj še more, da vrne besedi besedo.

Zgrudi se v krvi na pesek, zavrisne božanski Ahiles:

»Hektor, za trdno si mislil, da Partoklu vzel si opravo,

češ da si varen, in nisi se bal me, ker nisem bil blizu,

slepec neumni; v resnici pa jaz sem, daleč od  njega,

tam ob trebušastih ladjah, ostal mu branitelj močnejši;

ta je noge ti spodbil; zdaj trgali bodo te bedno

psi in ujede, a njega s častmi pokopali Ahajci.

Kako čudovita umetnost. Smrtna agonija in morilska maščevalnost v svoji kar najbolj čudoviti vzgojni čistosti. Fuj pa Rambo in Call of Duty in kaj je še takega neciviliziranega pobijanja, popularnega med mladino. Tukaj kri šprica umetniško, tresošlemi se Hektor stoka milozvočno in Ahil, ki bo njegovo truplo kmalu z vozom vlekel okrog trojanskega obzidja, v nebesa kipečega, je vzornik časti, ne pa nasilja. Ja, mladina se lahko iz Iliade veliko koristnega nauči o morali.

Pa da ne pozabimo, da je mladinsko nasilje v določenih okoliščinah še vedno zaželeno. Takrat, ko izbruhne vojna namreč. Od špartanskih preganjanj Helotov, do vietnamske in kasneje iraške vojne; skoraj vedno so vojski poveljevali sivolasi gospodje, novačili pa mlade, neredko najstnike. Mar travme teh vojakov ne dokazujejo, da mladi niso »naravno nasilni«, da niso podivjani stroji uničenja?   

Drugi greh, ki ga mladina tako rada zganja, in zahteva posebno omembo je neubogljivost. Kot vemo iz tretje Mojzesove knjige je ta ostuden greh, ne samo v človeških, temveč tudi v Jahvejevih očeh, zato ga morajo zavedni verniki kaznovati s kamenjanjem. Podobne kazni lahko, če me spomin ne vara, najdemo tudi v Hamurabijevem zakoniku. Do danes smo se kamenjanja že znebili, pa tudi palic, pasov in podobnih pripomočkov je manj kot nekoč, toda pritožba, da mladina noče ubogati starejših, boljših in modrejših od sebe in s tem obsoja sebe in druge na trpljenje, ki bi se ga dalo preprečiti, če bi se le uklonila »višji pameti«, je še vedno z nami. Kot da zgodovina ne bi bila prepolna ljudi, ki so kam prišli izključno zato, ker niso ubogali svojih staršev. Od skladateljev, slikarjev, pesnikov, pa do politikov in inženirjev, strani zgodovine so polne neubogljivcev, ki so gradili sodobni svet tako, da so razburjali ljudi s svojo nepokorščino. Paradoksalno se mora sedanja mlada generacija ravno o teh neubogljivcih ubogljivo, tiho in poslušno učiti, da bodo lahko iz nje nastali dobri državljani. Ker ima usoda pač smisel za ironijo, lahko tako v kanonu slovenske književnosti, ki ga je treba ponižno guliti kakih deset let, najdemo črtico Listnica uredništva Prežihovega Voranca, v kateri piše: »Sekati sem moral na primer steljo in rezati na šlajdrovec krmo za živino. Če je bil opoldne ali zvečer kup premajhen, je oče koj vedel, da sem kradel čas za kako pisanje. Potem je vpil nad menoj: »Kakega vraga pa kracljaš! S čim si boš pa kruh služil? S kracljanjem si ga ne boš. Ob delovnikih bomo delali za kruh! To ti bom že iz glave izbil, zapomni si.« Ko pa je začel sin prejemati honorar za svoje pisanje v reviji Domači prijatelj (prvi honorar je znašal sedem kron, kar je bil očetov celotedenski zaslužek) pa oče seveda ni nič pomišljal in je denar koj ročno vtaknil v družinsko blagajno (morda zato, ker je bil sin preveč »neodgovoren«, da bi znal ravnati z lastnim premoženjem) in Voranc prav nič ne poroča, da bi se mu oče kdaj opravičil za svojo napačno presojo. Morda bi bilo boljše, če bi branje v tem primeru zaukazali starim namesto mladim.

Seveda gre pri zahtevi po ubogljivosti zgolj za obrambo koristi mladih in nič več. Stara generacija je namreč že izkušena v življenju, zato mora mlado podpreti z obilnimi navodili, kajti kdor ne pozna zgodovine je bo moral sam ponavljati, saj ni nič novega pod soncem, zato bo vsak, ki ne posluša preteklosti imel težave s sedanjostjo in kar je še podobnih rekov. Deloma so seveda resnični, toda pri ubogljivosti ni nobenega »deloma«.

To je nevarno. Čeprav nekateri to težko sprejmejo, se svet spreminja. Politiki se menjajo, iz starih korenin poganjajo nove ideologije, ki so precej, ne pa povsem podobne onim starim, znanost napreduje in družbeno mnenje se čedalje bolj oddaljuje od tistega, nekdaj sprejetega. Tudi če predpostavimo, da želi stara generacija samo pomagati (da torej nima nobenih sebičnih interesov) po svojih najboljših močeh in logiki, vidimo, da tega ni vedno sposobna. Njihova zgodovina se pač v določenih podrobnostih razlikuje od tiste, ki jo lahko razumno pričakujejo njihovi otroci in vnuki. Računalniki so že taka podrobnost. Seveda poslušamo brez števila opozoril, da zaradi računalnikov v resnici postajamo neumni, saj gre za sredstvo poneumljajoče propagande, zato se jim je treba odreči in se vrniti v stare čase svinčnika in papirja. Seveda je to zgolj nesmiselna nostalgija. Svet se je namreč glede elektronskih pomagal že zdavnaj odločil in uboganje tovrstnih nostalgičnih nasvetov je lahko kvečjemu škodljivo. Na nekaterih drugih mestih pa sem tudi že pisal o tem, da so »zla« informacijske tehnologije pretirane, saj se izguba določenih sposobnosti nadomesti s pridobitvijo drugih, bolj potrebnih v sedanjem času.

Na istih mestih sem pisal tudi o splošnem družbenem pritisku na mlade, da naj se po končani osnovni šoli vpišejo na gimnazije in nato na družboslovne fakultete, čeprav so tovrstne izbire kar se zaposlitvenih možnosti tiče v resnici lahko zelo slabe. Toda mladina mora ubogati in ukazujejo ji večinoma tisti, ki so odraščali v časih, ko so bile take karierne izbire še videti nekako elitistične in boljša alternativa »fizičnemu« delu, ki ga povezujemo z naravoslovnimi znanostmi in še veliko bolj z obrtjo in proizvodnjo. Ubogljivost tako tudi takrat, kadar izhaja iz najboljših namenov nima vedno zaželenih posledic.

Čudno pa je še nekaj. Ogromno se namreč govori o tem, da je mladina brez samostojnega, kritičnega mišljenja, duševne neodvisnosti in zmožnosti trezne presoje. Toda niso to stvari, ki so v neposrednem nasprotju z ubogljivostjo? Če jih že imaš, potem zagotovo ni razloga, da bi moral biti ubogljiv, saj sam veš, kaj je treba storiti in česa ne smeš. Če pa jih nimaš, pa bo verjetno treba še kaj več kot zgolj samo sledenje avtoritetam, da si jih pridobiš. Pritoževanje nad intelektualno (ne)sposobnostjo mladine je tako v popolnem nesoglasju s pritoževanjem nad njeno neubogljivostjo, kar je še ena kontradiktornost, ki nam daje slutiti, da se v zgodbi o permisivni vzgoji skriva še kaj več od tega, kar pripovedujejo avtorji.