V filmu Trumanova predstava (The Truman Show, 1998) vidimo čisto na koncu, ko se Truman odpravi iz Matrice, da gledalci na drugi strani zaslonov že mrzlično brskajo po časopisih in sporedih, da bi ugotovili, kaj bodo lahko gledali v nadaljevanju. Zanimivo je predvsem to, da so številni izmed njih pristno navdušeni nad Trumanovo zadnjo potezo, nad njegovim pogumnim odhodom torej, toda obenem že vneto razmišljajo, kako bo življenje dolgočasno teklo naprej ob gledanju naslednje televizijske nanizanke ali serije. Njihov odnos do Trumanove poteze je povem jasen: čudovito je, da je Truman spoznal resnico lastnega življenja in se pogumno odločil, da zavrne korporativno manipuliranje, ki mu je sicer omogočilo mirno, estetizirano življenje v skoraj utopičnem okolju, toda mi želimo predvsem gledati novo nadaljevanko.

Truman je torej posameznik, čigar režirano življenje gledalci lahko spremljajo noč in dan, zato lahko rečemo, da gledajo vzporedno s svojim življenjem še življenje nekoga drugega. Ironija je, da imajo veliko več vpogleda v to drugo življenje kakor v svoje, saj nanj ne morejo gledati iz varne razdalje, morda pa celo ne želijo, kot smemo sklepati iz njihovih odzivov na konec predstave.

Pa vendar je razdalja vpisana že v samo življenje in realnost. Naša življenja se zato nikoli ne pokrivajo s seboj, nikoli niso vase zaprte celote, med katere zagotovo sodi Trumanov otok. Vedno obstaja zavest o njih, vedno obstaja razdalja, zaradi katere sploh vemo, da smo živi in da obstajamo. In prav ta razdalja je ključna, saj omogoča tudi kritičnost in ironijo.

Ali po domače: zaradi razdalje smo lahko ironični do sebe in se lahko tudi norčujemo iz svojih življenj. Morda v Sloveniji prav tako ironijo potrebujemo danes, ko je videti, da se politiki skoraj na smrt sovražijo, ko branijo vsak svoja stališča do polpretekle zgodovine, rdeče zvezde, križa in drugih simbolov, obenem pa še rešujejo banke in sam kapitalizem.

Povsem jasno je, da skušajo ustvarjalci Trumanove predstave predvsem nadzorovati Trumana in obenem zabavati gledalce, vse skupaj pa je namenjeno kopičenju korporativnih profitov. Truman, ki ga je korporacija dobesedno posvojila že ob rojstvu, tako živi pristno življenje, vendar ne ve, da je njegova pristnost popolnoma pod nadzorom. Pomembno pa je, da zaradi nadzora njegov občutek pristnega življenja ni nič manjši, ni nič manj pristen; Truman resnično uživa v vsakem trenutku svojega življenja.

V Sloveniji je trenutno spopadanje teh, ki zastopajo rdečo zvezdo, in onih, ki branijo križ, veliko manj produktivno, saj Slovenci in Slovenke ob tem ne čutijo nobene pristnosti in v svojih življenjih v glavnem ne uživajo prav dosti. Spopad je navidezno pravzaprav namenjen temu, da bi šele uveljavili eno od obeh pristnosti.

Zadeva je vsekakor smešna in ironična: niti eni niti drugi ne vedo, kaj bi zares radi, vendar pa z medsebojnim spopadanjem ustvarjajo razdor med ljudmi, ki je paradoksni končni učinek in verjetno tudi nezavedni cilj njihovih poskusov, s katerimi lahko neskončno dolgo ohranjajo svoje položaje in privilegije, ki jih kajpak ni tako malo.

Neskončno reproduciranje konflikta je podobno birokratskemu delovanju. Vsi vemo, da so birokrati na tem svetu natanko zato, da ne rešijo nobenega problema, temveč njegovo rešitev zapletajo, komplicirajo in odlagajo v slabo neskončnost. Tako se na primer lahko zgodi, da na preprost košček papirja, ki ga potrebujete za gradnjo ali česa podobnega, čakate nekaj let, čeprav bi vam ga lahko izdali v enem samem dnevu.

V takem svetu živimo. Kapitalizem je še en primer že opisanega delovanja. Prodaja vam izdelke, ki naj bi zadovoljili vaše potrebe in želje, v resnici pa zadovoljstvo zgolj prelaga v neskončnost, kajti ko vam proda en izdelek, vam že sporoča, da bo naslednji teden na vrsti nov, še boljši, ki ga boste seveda morali kupiti, in tako se boste sprehajali od enega izdelka do drugega, dokler boste živi.

Cilj kapitalistične proizvodnje seveda niso zadovoljni in srečni ljudje, temveč kopičenje profitov, kot je dokazal Marx. Enako cilj spopadov med zastopniki rdeče zvezde in križa ni končna zmaga enih ali drugih, temveč samo neskončno dolgo spopadanje in patološko uživanje v njem.

V resnici ne gre za vednost ali vpogled v zgodovino oziroma trenutno dogajanje v občestvu. Truman zato nekaj desetletij živi popolnoma brez vsakega vpogleda v resnično naravo lastnega sveta in mu niti ne pride na misel, da bi se ga lotil. Njegovo življenje je ena sama utopija, v kateri so dejansko vsi ljudje na svojih mestih, saj jih razvršča režiser, in delajo natanko to, kar je treba, kar pride od zgoraj. Tudi Truman je na svojem mestu in dela, kar je treba, saj se vsi drugi okoli njega skupaj trudijo, da ne bi naredil česa nepredvidenega.

Zadeva se zaplete šele potem, ko sreča žensko, ki mu pove, da je dobro biti pozoren na detajle. Šele sedaj Truman začne spoznavati svet in svoj položaj v njem.

Je torej spopad med rdečo zvezo in križem spopad med dobrim in zlim? Ne, kajti njegovi protagonisti so natanko zastopniki kapitalistične logike neskončnega reproduciranja istega. Onkraj tega je drža, ki jo je zmogel Jezus Kristus, ki nas je prepričal, da resnično etično dejanje nujno predstavlja kršenje empiričnih zakonov. Drugače rečeno: JK se povezuje z apostoli in trinajsterica ustvari natanko anarhistično skupino, ki predstavlja resno grožnjo judovskim duhovnikom in celo samemu rimskemu imperiju; pozneje je podoben imperij ogrožal Gandi.

Apostoli zastopajo komunistične sanje v najboljšem pomenu besede. Med seboj so enaki, ujeti niso v nikakršne institucionalne mehanizme, delujejo kot izobčenci, nimajo privatne lastnine, zlatih križev ali črnih limuzin, potikajo se po svetu, spijo v oljčnih gajih, pod drevesi. Ne delajo ničesar takega, da bi povečevali profite ali dodajali vrednost, nimajo nobenih dolgov in kreditni krč jih ne grabi, saj v radikalnem smislu sploh ne delajo, kar predvsem govorijo in se pogovarjajo.

S pogovarjanjem se upirajo. Čemu, komu? Kdo so resnični sovražniki apostolov in samega JK-ja? Njihovi resnični sovražniki so vsi, ki podpirajo delovanje družbenega sistema in skrbijo, da ne razpade. Če je JK kaj sporočil ljudem, potem jim je sporočil tole: Ne verjemite ljudem, ki vam prerokujejo usodo, saj jo lahko spremenite.

Od apostolov se zato lahko naučimo, da zagovarjanje križa sploh ni nič drugega kot zagovarjanje egalitarnosti in anarhizma, kot ga je zagovarjal sam JK. In rdeča zvezda ni nič drugega kot simbol uporništva, ljudi, ki danes preprosto niso v skrbeh za banke, menedžerje in druge kapitalistične izdelke, saj vedo, da je alternativa mogoča.