Išče se nov koncept, nova paradigma, nov modus vivendi, da bi ga lahko uspešno zoperstavili vseobsegajoči neo-liberalni ekonomiji, ki nas vztrajno vleče v spiralo samouničevalne logike delovanja. Zgolj vprašanje časa je še, kdaj bo polom, kdaj bo pogrom, razpad tega sistema za katerega mnogi dejansko globoko verjamejo, da je najboljši možni globalno-ekonomski sistem. Zato se ga, z lepa ali z grda, še kar naprej širi, vsiljuje in propagira neglede na vse občutne razpoke in protislovja, ki jih še največji fanatiki neoliberalizma ne morejo več zanikati.

Saj ni, da ni idej, predlogov, alternativnih razvojnih modelov, ki temeljijo na ekonomiji delitve dobrin, na solidarnostnem gospodarstvu, kooperativah, delitvi dobička z delavci, UTD, zaščiti naravnih dobrin, razvoja obnovljivih energetskih virov, dviga samooskrbe, obnovitve avtohtonih semen... a o tem se raje ne govori in tudi ne piše, saj bi lahko ljudje sprevideli, da obstajajo tudi druge poti in drugačni modeli življenja ter ekonomije. To bi lahko resno ogrozilo elite, ki obvladujejo svet in rast njihovih vsemogočnih korporacij.

Mediji poskrbijo, da so tovrstne alternative obravnavane kot nekakšna eksotika ali utopija, za katero je že vnaprej bolj ali manj jasno, da nima prihodnosti kot realni razvojni model. Tam kjer so »resni«« ekonomski strokovnjaki in »(pre)cenjeni« politični komentatorji, pa o teh temah ni ne duha ne sluha. Tovrstna posredna cenzura poskrbi, da do resne in poglobljene razprave o možnostih in tudi že preizkušenih pozitivnih praksah, ki bi jim lahko sledili, nikoli zares ne pride.

Zanimivo je dejstvo, da se kot litanijo za recept izhoda iz krize vedno znova ponavlja, da so potrebne reforme, reforme in zopet reforme. Pri tem se seveda misli na pokojninsko, socialno, zdravstveno, reformo trga dela itd. Vsem je jasno, da gre pri vsem tem za krčenje, oženje ali zmanjševanje že obstoječih pravic.

Nikakor pa si nihče ne upa govoriti o reformi finančnega sektorja, ki je pravzaprav pravi vzrok in hkrati tudi posledica vsega kar se danes norega dogaja na globalni in nacionalni ravni in kar povzemamo z besedo »kriza«. Se morda spomnite na začetku nekje 2008 so mnogi optimisti prepričani, da gre za zaključek nekega cikla in začetek novega, velikokrat poudarjali, da je vsaka kriza priložnost za nekaj novega, priložnost za izzive? Kje so sedaj vse te priložnosti; spregledane ali zamujene? Nikomur na vrhu ni v interesu, da se kaj bistvenega spremeni. Dokler je še možno kaj posesati in iztisniti iz ljudi in iz zemlje gre vse po predvideni strategiji za tiste, ki služijo na račun kriznih razmer, revščine in nemoči. V vseh teh letih nismo videli nobenih novih rešitev starih problemov, nobenih resnih reform, finančnega in bančnega sistema, kaj šele omejitev špekulacij in drugih ekonomsko teroristični početji, ki zamajejo ekonomije narodov in jih porivajo v revščino ter zadolževanje generacij vnaprej. Vsi dosedanji poskusi npr. da se obdavči finančne transakcije so se izjalovili. Kako se sploh lahko misli, da je mogoče za reševanje iz krize uporabljati iste sheme, ki so krizo generirale?

Prav nič kar bi lahko omejilo vedno večjo neenakost med ljudmi, revščino in nepravičnost ni bilo storjenega. Zato je pomembno čim prej narediti nekaj bistvenih korakov:

• Države se morajo ponovno polasiti svoje "suverenosti", v skladu s pooblastili in interesi državljanov
• trg nikjer ne sme biti izvzet iz pravil
• finance morajo biti orodje v okviru urejenega realnega gospodarstva
• vlada monetarnega sistema bi morala biti na voljo v demokratičnem sistemu, in ne v domeni volje in interesov bankirjev.

To je pravi miselni obrat, za svojevrstno reformo ali če hočete kar revolucijo, ki se  mora spopasti z močjo sekularne religije trga: oz. v domeni svetovne finančne elite.