Recimo, da so Marijo zares vzeli v nebo. Morda so jo, morda pa je tudi niso. A empirija v tem primeru sploh ni pomembna. Pomembno je nekaj drugega. Pomembno je to, kar je v duhu, pomemben je način, kako poskrbimo zanj. Na večer pred Marijinim praznikom sem bil pri maši. V Grožnjanu. Pravzaprav bi moral reči, da smo mašo organizirali kar sami. Bili smo s prijatelji. Ob enajstih zvečer smo po navdihujočem sprehodu skozi prečudovito mesto sedli za dolgo leseno mizo, ki še vedno stoji tam, pod lipo, ob zidu mogočne cerkve. Najmlajši je štel trinajst let, najstarejši štirikrat več; bilo nas je osem, nekaj manj kot apostolov. Potem smo dolgo v noč razpravljali v čarobni luči dveh sveč. O temah, ki presegajo banalne vsakdanje klišeje, dogme, politične puhlice in medijski žargon. Nikomur se ni mudilo domov, nihče ni bil utrujen ali zaspan, nihče se ni dolgočasil. Zlasti pa nismo potrebovali duhovnika, da bi nam povedal, kako naj preživimo večer.

Pogovarjali smo se in uživali v čarobnosti večera, v medsebojni bližini, v idejah, o katerih smo razpredali, v duhu. A nismo zgolj uživali, saj smo tudi zaupali: drug drugemu, svetemu duhu, idejam.

Kardinal Rode je te dni rekel, naj Slovenci in Slovenke zaupajo v RKC. Zakaj bi ji pa zaupali? Zakaj bi jo potrebovali? Kdo pa sploh je, da bi ji morali zaupati?

Jezus Kristus niti na enem mestu ne reče, da je treba zgraditi kako empirično cerkev, v katero bi bilo treba zaupati. In nikoli se ni spraševal, ali mu učenci zaupajo ali ne, saj je vedel, da mu zaupajo; prav zaradi tega ni potreboval patetičnih pozivov, naj mu zaupajo. Sploh pa ni rekel, da bi morali ljudje zaupati cerkvenim voditeljem. Daleč od tega. Edina prava cerkev je namreč občestvo ljudi, združenih v egalitarnem svetem duhu. Poudarek je na egalitarnem duhu, ki seveda že po definiciji niti ne potrebuje niti ne prenese nobene hierarhije, nobenih dogem in nobenih duhovnih voditeljev.

Ko smo maševali v Grožnjanu, smo bili enaki. Nad nami je vladal sveti duh, vladal pa je zaradi ljubezni do njega, ki smo si jo delili. In generacija Y se ni čisto nič umikala vase, kot berem te dni v časniku, češ da se izmika velikim temam. Res je prav nasprotno, kot je že zdavnaj pokazal Freud: ko se človek umika vase, v duhovno notranjost, šele zares trči ne resnično vredne velike teme, ki jih najprej predstavljajo vprašanja o lastni identiteti, smislu in pomenu eksistence oziroma življenja na tem svetu.

RKC danes ljudem ne zna in ne more ponuditi tako rekoč ničesar. Vedno znova pa poslušamo o njenih pedofilih, finančnih škandalih, sodnih procesih, izganjanju škofov in podobnem. Jezus Kristus je govoril natanko o velikih temah in se gibal med družbenimi marginalci, saj so bili zanj vsi ljudje enaki. Iz istega razloga se je tudi upiral. Na primer duhovnikom in duhovnim voditeljem, ki so v Judeji takrat mirno vladali nad v glavnem nepismenimi ljudmi. Ali si predstavljate, da bi rekel Judom, naj zaupajo svojih duhovnikom? Bil je tudi nasilen. Razgnal je krošnjarje in menjalce denarja, poleg tega pa je zagovarjal povsem nove ideje, med katere sodi zlasti ta, da je bog en sam in da so vsi ljudje enaki, kar seveda pomeni, da ni pomembno, ali je kdo obrezan ali ne, ali je pogan ali kaj drugega. Ni mu bilo mar za obstoječe zakone, zato jih je kršil, če se mu je zdelo, da je tako tudi najbolj prav. Ni verjel v nikakršne dogme in nad njim ni bilo nobene z zlatom ovešene avtoritete, ki jo naokoli prevažajo z dragimi črnimi limuzinami. Jezus je velike razdalje po vroči puščavi in drugje kar lepo premagoval peš, velikokrat pa je noč prespal pod drevesom v kakšnem gaju.

Predstavniki RKC bi se morali v uči zapisanega za dvajset let umakniti, se odpraviti v puščave in tam na novo premisliti Jezusov nauk, potem pa bi se lahko vrnili, če bi ljudem znali dokazali, da so nauku sploh kos: če mu ne bi bili kos, bi se morali umakniti še enkrat in se posvetiti drugim poklicem.

Nič ni namreč narobe, če je človek dober pek ali čevljar, narobe pa je, če je pedofilski duhovnik ali moralizirajoči kardinal.

Ljudje namreč niso neumni, zato se odvračajo od tega, kar v njih ne more vzbuditi nobenega pristnega občutka in ne more roditi nobene nove ideje. In te so potrebne, saj se svet vrti naprej, ne nazaj.

Če se generacija Y danes obrača k sebi, potem mora trčiti na velike teme, o katerih velja razmišljati celo bolj kot pred časom. Izčrpala se namreč ni le RKC, izčrpali so se tudi politiki, ki ljudem razen klišejev in žargona ne znajo ponuditi ničesar. Upati je, da si bodo mladi kaj novega ponudili sami. Na primer ljubezen.

Jezus je jasno pokazal, da je morda največja tema življenja in človeške eksistence ljubezen. In danes nihče ne more dokazati, da so ji predstavniki RKC ali politiki vsaj približno dorasli. Ljubezen namreč pomeni odpiranje. Najbolj pristna oblika odpiranja, ki jo zmore človeško bitje, je odpiranje neskončnemu, neskončni kreativni sili, ki je bog.

Odpiranje neskončnemu je tudi čarobno in celo mistično. Zanj ne potrebujemo ne cerkvene oblasti ne smešnih ritualov. Za odpiranje namreč lahko poskrbimo sami. In ko se odpiramo, smo vsi enaki, čutimo, da smo enaki, in vemo, da smo enaki. Vse je zato tam, v občutkih in izkušnjah, ki jih skupaj, drug ob drugem artikuliramo v idejah.

Za izkušnje in občutke torej poskrbimo sami. Ne potrebujemo voditeljev in pridigarjev, ki bi nam govorili, kaj moramo narediti in kako. Povemo si namreč sami. Če smo odprti, če se odpiramo. Takrat je vse jasno kot beli dan.