Danes menda živimo v civilizaciji paranoje. Veliko filmov je že bilo posnetih o vsesplošnem državnem nadzoru in veliko člankov je že bilo napisanih o omejitvah naše zasebnosti v imenu vojne proti terorizmu, vojne proti mamilom, internetnemu kriminalu itd. V Sloveniji je k temu še dodatno prispevala dediščina socialističnih tajnih služb, ki so nekoč preverjale, ali državljani morda izražajo kaka protidržavna mnenja in odstopajo od predpisane poti socializma. Vse to ustvarja ozračje, v katerem se ljudje panično umikajo v skrivno zasebnost. Hiše morajo biti obkrožene z visokimi ograjami in še višjimi živimi mejami, okna morajo biti neprestano zagrnjene z zavesami, vse zato, da »nas drugi ne bi gledali«. Če smo doma, moramo govoriti tiho, da »na sosedi ne bodo slišali«, če smo kje v družbi pa sploh ne smemo govoriti, saj nas lahko sliši kdo pomemben (oziroma mu naše besede sporočijo) in nam potem škodi. Glede na to, da vladne evidence vedo marsikaj o nas in da imamo na vsakem vogalu kamere na v vseh mogočih oblikah, v okolici Maribora celo zakamuflirane kot ptičje hišice, se to zdi kot precej utemeljena drža. Na vseh straneh nas gledajo in nadzorujejo. Ali pač?

Če smo tako zelo nadzorovani, potem bi morala država zelo učinkovito preganjati zločin, pa ga ne. Dobro, morda se ji ne da. Toda ali nas sosedje res s takim vojaerskim užitkom gledajo in pozorno sledijo vsaki naši besedi? Ali si res zapomnijo vse kar rečemo in to javljajo naprej? Imamo sploh dovolj ljudi, da nadzorujejo vse silne kamere, ki opazujejo pešce in avte? Močno dvomim. Sem pa prepričan, da je paranoja in strah pred opazovanjem precej zgodnejšega izvora, kot to običajno domnevamo.

Ko naslednjič greste po nakupih si oglejte obnašanje kakega para z majhnim otrokom. Če starši niso zadovoljni z otrokom zelo pogosto posežejo po prefinjeni taktiki zastraševanja: »Glej, vsi te gledajo, kako grdo se obnašaš. Te ni sram, da te vsi ti ljudje vidijo, kako si grd. Poglej, vsi okrog tebe zdaj vejo, kako nevzgojen si.«  Vaja v paranoji se tako začne že pri dveh letih. Že takrat ti govorijo, da te vsi gledajo, da si pod neposrednim nadzorom,  da si te bodo ljudje zapomnili, če ne boš takšen, kot oni hočejo. Seveda zelo malo ljudi dejansko gleda tistega otroka in še manj si jih bo stvar zapomnila. Toda ali to ve tudi otrok? Ali lahko dvo ali troletnik prepozna, da je možnost, da bo nekdo dejansko z zanimanjem opazoval njegovo »porednost« zelo majhna? Verjetno da ne. George Orwell opisuje, kako si je kot učenec v internatu St. Cyprian's nekoč (proti pravilom) kupil nekaj čokolade v vaški trgovini. Ko je odhajal, je nasproti trgovine opazil nekega moškega: »Ko sem prišel iz trgovine sem na pločniku na drugi strani videl majhnega moža z ostrim obrazom, ki je, tako se mi je zdelo, zelo odločno strmel v mojo šolsko čepico. Naenkrat me je preplavil grozljiv strah. Ni bilo dvoma, kdo ta mož je. To je bil vohun, ki ga je nastavil Sambo (vzdevek ravnatelja internata op. avt.)! Brezbrižno sem se obrnil, nato pa so se moje noge, kakor da bi delovale same od sebe, pognale v neroden tek. Ko sem prišel za vogal sem se znova prisilil k hoji, kajti beg je bil znak krivde in gotovo so morali biti po mestu raztreseni še drugi vohuni. Ves naslednji in še naslednji dan sem čakal na poziv, da naj se zglasim v ravnateljevem kabinetu in bil sem presenečen, ko ga ni bilo. Ni se mi zdelo čudno, da bi ravnatelj zasebne šole razpolagal z vojsko ovaduhov in niti pomislil nisem, da bi jih moral plačati. Domneval sem, da bo vsak odrasli, zunaj ali znotraj šole, prostovoljno sodeloval pri preprečevanju naših kršitev pravil.« Ne pozabite, da se je ta pripetljaj zgodil nekje okrog leta 1914, ko je bilo Orwellu kar krepko več kot dve ali tri leta. In ne pozabite, da je ta človek kakih 35 let kasneje objavil 1984, roman, ki temelji na totalnem nadzoru in totalni paranoji. Naključje? Vidimo torej, da so otroci za tovrstne »vsi te gledajo« sugestije zelo dovzetni in da se tovrstne tehnike »vzgajanja« in posledična paranoja, ki iz nje nastaja, pojavljajo že od časov, ko o sedanji stopnji nadzora nad državljani sploh ni bilo mogoče razmišljati.

Toda otroci imajo še dodatno nesrečo. Čeprav je možnost, da jih kdo dejansko gleda zelo majhna, le ni nič. Mož, ki je Orwella (takrat še kot Erica Blaira) opazoval, bi lahko bil brat ali prijatelj katerega izmed učiteljev. V tem primeru, bi se prestopek dejansko lahko javil naprej in sledila bi kazen. Šole in vrtci se, še danes, nekako čutijo poklicani, da se ukvarjajo tudi s tem, kaj njihovi gojenci počnejo izven pouka. Če starši štiriletniku rečejo, da se ne sme na glas pritoževati, če mu ne kupijo sladkarij, ker ga vsi gledajo in jih s tem sramoti pred vsemi ne govorijo resnice, saj otrok (skoraj) nikogar od drugih v resnici ne zanima. Toda lahko se zgodi, da med temi drugimi kak delavec v vrtcu in vzgojiteljica bo čez nekaj dni temu štiriletniku očitala, da se ne zna obvladati, da je grd in zloben, ker se tako obnaša in tako utrdila še otrokovo prepričanje, da se mora paziti pred vsemi, ker jih vsi nadzorujejo. Na večini osnovnih in srednjih šol veljajo šolska pravila, ki zapovedujejo kar stroge kazni (če lahko formalnim kaznim, ki so dovoljene v slovenski šoli rečemo stroge) za sramotitev ugleda šole. Kaj to pomeni? Katera dejanja sramotijo ugled šole? Domnevam, da ne tista, ki  se storijo v sami šoli. Teh nihče izven šole ne vidi, zato ugled šole ni ogrožen. Torej tista storjena zunaj nje. Torej šola sme nadzorovati učence zunaj šole? Denarja in ljudi, kot piše Orwell, za to morda res nima, sem pa doživel, da so učitelji kar grobo očitali kakemu učencu, da se je ob »neprimerni uri« potikali po mestu (Kaj neki je ob tej uri v mestu počel učitelj?) in jih pri tem še pozdravi ni, kakšna predrznost! Vse to je seveda v interesu učenca, ki mora biti, da bo lahko nekoč dobro živel, pravilno vzgojen.

Tako se ustvari nekakšno protislovje, otroke najprej prepričamo, da jih vsi gledajo in vsi nadzorujejo, čeprav to ni res, potem pa kak dogodek, ki se zgodi izključno zaradi spleta okoliščin otroke prepriča, da to drži, da jih na vsakem koraku opazujejo in njihova dejanja in celo besede, presojajo in mu jih nato očitajo in kaznujejo, v njegovo dobro seveda. In potem ko otrok odraste se mu zdi, da ga na vsakem koraku gledajo, snemajo in skenirajo. In oblast seveda trdi, da je to v njegovo dobro.  In potem se sprašujemo, zakaj smo postali civilizacija paranoje.