“Povedano najpreprosteje, ključni vzrok za lakoto nista pomanjkanje hrane ali vode, temveč pomanjkanje demokracije. Počakajte trenutek! Kaj ima demokracija z lakoto? Iz našega vidika – vse. Demokracija v sebi nosi princip odgovornosti. Demokratične strukture so tiste, v okviru katerih imajo ljudje besedo pri odločitvah, ki vplivajo na njihovo blaginjo. Voditelji morajo biti odgovorni do potreb večine. Antidemokratične strukture so tiste, katerih moč je tako ozko skoncentrirana, da večina ljudi sploh nima možnosti spregovoriti. Voditelji so odgovorni samo močni manjšini.” (Frances Moore Lappé, Joseph Collins in Peter Rosset: World Hunger: 12 Myths, 1998)

“Če želimo politično demokracijo, ki bo delovala preko gole forme volitev, moramo spremeniti ekonomski sistem. V osnovi je to mogoče storiti s pomočjo organiziranih množičnih gibanj, ki lahko spremenijo organizacijo produkcije. Potrebujemo demokracijo na delovnih mestih, resničen nadzor delavcev nad procesom odločanja.” (Richard Wolff, David Barsamian: Occupy the Economy: Challenging Capitalism, 2012)

“Potemtakem je edino realno sredstvo zoper birokratizem prehod od etatizma k dejanskemu podružbljanju proizvajalnih sredstev, to se pravi k demokratičnemu samoupravljanju proizvajalcev-delavcev na podružbljenih proizvajalnih sredstvih. Ta sprememba v ekonomskih odnosih mora odločilno vplivati na celoten razvoj političnega sistema.” (Edvard Kardelj: Samoupravljanje in družbena lastnina, Državna založba, 1979)

Zgornji trije citati so iz različnih obdobij, zapisali so jih različni ljudje iz različnih sistemov, a tisto, kar nam sporočajo, je izjemno pomembno: kar danes resnično potrebujemo, je demokracija. Vendar ne demokracija, ki je zožena samo na občasno udeležbo na volitvah, temveč demokracija, ki prežema vsa družbena področja, še zlasti pa ekonomijo. Kajti brez ekonomske demokracije sploh ne moremo misliti demokracije; brez ekonomske demokracije je “politična” demokracija zgolj gola forma brez vsebine, ki se kaže samo kot volilni spektakel, medtem ko so vse ključne ekonomske in politične odločitve trdno v rokah majhnih, a zelo močnih elit.

S čim se pravzaprav ukvarja ekonomija oziroma s čim bi se zares morala ukvarjati? Osnovni “predmet” ekonomije je blaginja vseh ljudi, kar seveda vključuje blaginjo celotnega planetarnega okolja; v uničenem okolju namreč tudi blaginja ljudi ni možna. Banke, podjetja, zavarovalnice in druge ekonomske institucije obstajajo natanko zato, da ljudem zagotovijo blaginjo in to ne samo nekaterim, temveč vsem.

A v ekonomskih institucijah se danes ključne odločitve sprejemajo izključno v okviru ozkih ekonomsko-političnih elit. Neposredni proizvajalci, prebivalci lokalnih skupnosti, državljani in vsi drugi, ki se jih ekonomske odločitve še kako tičejo, so povsem izključeni iz kakršnegakoli odločanja o stvareh, ki ne vplivajo samo na njihovo blaginjo, temveč celo na njihovo eksistenco, preživetje.

Prepričanje, da se na ekonomske odločitve spoznajo samo ekonomsko izobraženi strokovnjaki, je popolna neumnost. Mar vsi ne sprejemamo skorajda vsakodnevno pomembne ekonomske odločitve, kot so na primer: kaj in koliko česa kupiti, kam investirati denar, kako zaslužiti itd. – mar so te odločitve kaj bistveno drugačne kot odločitve “velikih” ekonomskih “strokovnjakov”.

Kako naj se o ekonomskih odločitvah neke lokalne skupnosti primerno odločajo v 10.000 km oddaljenih klimatiziranih pisarnah? Jih res zanima, kako bo na primer polnilnica pijače ali kemična tovarna uničila lokalno okolje in ljudem uničila njihov osnovni vir preživetja? Če pa bi imeli lokalni prebivalci pri tem možnost (so)odločanja, bi bile odločitve povsem drugačne – za ljudi in za okolje. Vsekakor primernejše, kot tiste iz oddaljenih pisarn, kjer jih zanimajo samo končni rezultati (beri: dobički) in povsem neživljenjski ekonomski kazalniki.

Slovenci smo pravzaprav privilegirani. Sistem demokratičnega samoupravljanja in komun je bil pri nas ne samo že preizkušen, ampak tudi precej uspešen – mnogo uspešnejši, kot današnji sistem roparskega kapitalizma. V roke moramo vzeti knjige Edvarda Kardelja in jih temeljito preučiti. Seveda ni potrebno, da “vzamemo za sveto” vse, kar nam “ponuja”. Izkušnje našega samoupravljanja oziroma demokratičnega odločanja delavcev in prebivalstva lahko nadgradimo z izkušnjami drugih uspešnih demokratičnih ekonomskih oblik iz različnih delov sveta (npr. španski Mondragon, glej Dnevnik).

Seveda ni nujno, da ponovno govorimo o samoupravljanju (čeprav s tem ni nič narobe), pomembno je, da si prizadevamo, da demokracija ne bo samo stvar udeležbe na volitvah, temveč kontinuiran proces (so)odločanja in (so)upravljanja na vseh področjih človeške družbe in v vseh njenih institucijah – političnih, ekonomskih, kulturnih itd. Tudi v centralnih bankah, podjetjih in tudi največjih korporacijah (glej Demokratično podjetje, Svet za vse, str. 89), mednarodnih skladih itd. Kaj in kako proizvajati, kako deliti dobrine, kam investirati denar, ki je bil zbran iz naših davkov in druga ekonomska vprašanja morajo nujno “preko” demokratičnih mehanizmov odločanja.

Ekonomska demokracija ima lahko več imen, o njej lahko govorimo kot o soupravljanju, samoupravljanju, govorimo lahko o demokratičnih kooperativah itd. Ne potrebujemo poenotenih oblik, temveč raznolike načine kako ljudje (zaposleni, kupci, prebivalci v bližini podjetij, državljani itd.) lahko vplivajo na ekonomske odločitve. Nenazadnje je v prej omenjeni knjigi Kardelj zapisal, da morajo naši voditelji “do kraja razumeti, da ni takih organizacijskih shem, ki bi bile definitivne in najboljše za vse čase.” Demokracija kot proces nedvomno omogoča razvoj organizacije različnih ekonomskih oblik, medtem ko avtoritarni sistemi “ljubijo” njihovo uniformiranost in nespremenljivost.

Brez ekonomske demokracije bomo ne samo (vedno) živeli v pomanjkanju, temveč je pod vprašajem tudi naš obstoj – posameznikov, držav in človeštva kot celote.