Pred časom je v televizijski oddaji voditeljica zastavila gostujočemu strokovnjaku vprašanje, kdaj se bo prebudila kritična javnost. Zastavila ga je tako, kot če bi nekdo poprosil matematika, naj laični javnosti na razumljiv način na hitro razloži kvadratni koren iz minus ena.

Vprašanje je namreč naivno. Tisti, ki ga je zastavil, lahko domneva, da obstaja kritična javnost kot empirični objekt (na primer tako kot Trnuljčica), ki ima to zmožnost, da občasno spi, kar seveda pomeni, da se lahko tudi prebudi. Zbudi se lahko sama od sebe ali pa jo prebudi nekdo drugi, ki logično ne more biti del kritične javnosti. Če se zbudi sama od sebe, nam ne preostane drugega kot čakanje na ta veseli dan ali veliki dogodek, kar pomeni, da ne potrebujemo strokovnjakov, da bi povedali, kdaj se bo to zgodilo, ker tega preprosto ne morejo vedeti, če pa jo lahko nekdo prebudi, ni treba čakati, saj jo lahko zbudi kadarkoli, zato so tudi v tem primeru strokovnjaki za kritično javnost povsem odveč.

A kdo bi kritično javnost, ki trenutno še spi, lahko prebudil, preden se bo zbudila sama? In zakaj naj bi se zbudila, kdo si tega resnično želi, kakšne koristi bi imeli od tega, kakšna dodana vrednost bi nastala, kdo bi imel profite, saj vendar živimo v kapitalizmu, kot je splošno znano?

Če si kdo resnično želi, da bi se kritična javnost prebudila, jo lahko zbudi, kot rečeno, kadarkoli. Zbudi jo lahko le s kritičnim razmišljanjem, saj smemo upravičeno domnevati, da kritična javnost dobro sliši prav na to uho. Da bi se zbudila, mora biti kritično razmišljanje tudi glasno, saj pretiho kritično razmišljanje že po definiciji ne more prebuditi spečega. Nastane zanimiv zaplet: tisti, ki prebuja kritično javnost, je že kritičen, kar pomeni, da postaja njen organski del, a da bi kritično razmišljal, je že pred tem moral biti del kritične javnosti.

Če pa si nihče ne želi, da bi se kritična javnost prebudila, je zelo verjetno, da bo nastal problem tisti trenutek, ko se bo zbudila sama od sebe, saj bo s svojim prebujanjem zmotila vsaj te, ki si ne želijo, da bi se zbudila, kajti kapitalizem ni zainteresiran za kritičnost javnosti, temveč za to, da je kapitala zvečer več, kot ga je bilo zjutraj. Problem je jasen, kajti ni res, da si v kapitalizmu absolutno vsi ljudje želijo, da bi se kritična javnost prebudila – enako ne želijo biti vsi njen sestavni del.

Očitno je torej, da je začetno vprašanje ne le naivno, temveč je tudi hinavsko, kajti kritična javnost ne more pomeniti peščice ljudi, temveč lahko pomeni le večjo množico. Poleg tega ni jasno, zakaj bi taka javnost spala, kajti če spi, morda sploh ni kritična. Kritičnost namreč terja ostro oko, budnost, hitro misel, dobro sklepanje, pogum – celo serijo zmožnosti in sposobnosti, ki jih strokovnjaki pogosto uvrščajo med kognitivne kompetence ali osebnostne lastnosti oziroma značilnosti posameznikov, ne pa skupin.

Na zastavljeno vprašanje pa lahko pogledamo tudi na drugačen način. Kritična javnost je morda zgolj metafora za nekaj, kar ne obstaja, a bi vendarle lahko obstajalo, če bi bili izpolnjeni določeni pogoji. Kritična javnost je v tej perspektivi množica ljudi, ki ne spi, vendar tudi še ne obstaja. To pomeni, da bi lahko nastala, a zopet se zastavlja vprašanje, kdo si tega zares želi. Če si želi sama javnost, bi se lahko konstituirala kot kritična kadarkoli, če pa ne želi, je ves up, da se bo pojavila, zaman.

Torej zaman upamo ali pa naivno želimo nemogoče. Mogoče je tudi, da zgolj rečemo, da si želimo kritične javnosti, čeprav si je ne želimo, saj vemo, da je sem in tja modno reči kaj takega, da bomo v očeh drugih (pa tudi v svojih) bolj upoštevanja vredni – to velja zlasti takrat, ko v nas zre televizijska kamera, prek nje pa množica gledalcev.

Kritična misel pa ni niti naivna niti hinavska. Pomeni namreč odpiranje, ki je strup za vsak imaginarij, za vsako slepomišenje in sprenevedanje, za vsako ideološko prakso in gospostveno držo. Gospodarjev sicer ni veliko, zastopnikov oblasti in podrepnikov pa je. Ideološke prakse so po definiciji množične, zato je kritična misel rezervirana za peščico, kajti ideološke prakse sproti nastajajo prav zato, da bi ljudje še naprej spali – na primer kot zadovoljni potrošniki. Vedno je bilo tako in vedno bo.

Torej se ne bo zbudila kritična javnost, ampak bi se lahko prebudili kritični posamezniki. A ti so vselej že budni, saj drugače sploh ne bi bili kritični; ne moreš spati ali dremati in biti obenem še kritičen. Začetno vprašanje je zato več kot naivno, saj je sprenevedavo in more biti kot tako zgolj del medijskega žargona. Ni naključje, da je bilo zastavljeno v pogovorni oddaji na televiziji, ki mora skrbeti predvsem za videze, vtise in navidezno zadovoljstvo gledalcev.

Za konec lahko rečem, da je problem s kritično mislijo veliko večji, kot si morda predstavljamo.

Za veliko večino ljudi kritični posamezniki, kakršni so na primer Platon, Descartes, Hegel, Freud in Lacan, namreč sploh ne obstajajo. In če že obstajajo, obstajajo na poseben način: o njih si, zlasti s pomočjo medijev, na hitro ustvarijo take predstave, da so lahko do njih 'kritični' ali pa vsaj brezbrižni. Njihova drža je zato jasna: teoretske misli so preprosto preveč travmatične, da bi jih lahko sprejeli in se z njimi ukvarjali več kot tri minute. 'Kritičnost' torej v glavnem ni nič drugega kot varna razdalja, ki omogoča dvoje. Prvič. Idej drugega človeka mi ni treba jemati resno, kar pomeni, da sem lahko še naprej zadovoljen potrošnik. Drugič. Zaradi razdalje imam mnenja, ki me zopet ne zavezujejo k ničemur, kar pomeni, da sem lahko na varnem 'kritičen'.

Problem torej ni domnevno nerazumljiva teoretska misel premalo budnih in preveč spečih kritičnih mislecev, problem je natanko 'kritična' drža v spanje zazibanih ljudi, zaradi katere je teorija v družbenem polju povsem nemočna, od daleč pa je njena nemoč celo povezana z vprašanjem, ki ga je zastavila nesrečna voditeljica televizijske oddaje, le da ni vedela, kaj je v resnici spraševala, kar pomeni, da tudi sama še napol spi.

Spraševala je namreč po teoretski misli, ki jo ljudje sicer sproti izganjajo, saj je travmatična. Ali pa je spraševala po 'kritični misli' kot delčku popkulture, kamor sodi tudi Lady Gaga, ki je te dni vzela v bran skupino Pussy Riot, zanjo pa se je zavzela tudi taka pop ikona, kot je Madonna. Vemo, da so dekleta iz te skupine na zatožni klopi natanko zato, ker so skušale prebuditi kritično javnost. 

Zadeve so resne, a na žalost živimo v svetu, v katerem eni neznansko bogatijo, drugi zaradi svojega razmišljanja tvegajo zaporno kazen, tretji pa se znotraj popkulture zdolgočaseno sprašujejo, kako je kaj te dni s kritično mislijo, in modrujejo o njej, kot sicer ljudje razglabljajo o cenah paradižnika ali bencina, ki se sicer nenehno draži, zaradi njega pa se dražijo tudi naša življenja, ki so še dražja zaradi teh, ki že lep čas kradejo, in zaradi države, ki jemlje nam, da bi krila primanjkljaj, za katerega so poskrbeli zlikovci. O, sveta preproščina!