Privzemimo za trenutek, da je človek naravno bitje, in se vprašajmo, kaj hočejo od njega politiki, ki morajo biti prav kot on naravna bitja, saj so ljudje.

JJ je na primer prejšnji dan rekel, da se upokojencem zagotovo ni zgodila nobena krivica; vsakdo mora danes pač zategniti pas, torej tudi upokojenci; pa tudi JJ, bi smeli dodati. Zakaj se potem pritožujejo, saj se ve, da je edina zadeva, ki bi se je morali bati, tista gospa s koso, kot je pred časom pripomnil še eden slovenskih političnih modrecev? Pahor se obenem druži prav z navadnimi ljudmi, med katere sodijo tudi upokojenci, da bi ustvaril vtis ljudskega človeka, ki ima posluh prav zanj, aktualni predsednik države po drugi strani nagovarja mlade, da bi ustvaril vtis lastne poletnosti in mladosti, Zver vztrajno ponavlja, da nedvomno pozna pot iz krize, ostali predsedniški kandidati tudi v en glas izjavljajo, da bodo rešili Slovenijo in še nekaj sveta okoli nje, ljudje pa imamo debilen vtis, da se nam vsi skupaj in vsak posebej ponujajo kot trusted brands oziroma blagovne znamke, katerih nosilci hočejo naše zaupanje. A zakaj bi ga zares hoteli in zakaj bi jim zaupali, saj vemo, da blagovne znamke nimajo nobene resne zveze niti z naravo niti z evolucijo oziroma s preživetjem? 

Ideologija vsakdanjega življenja, saj prav o njej govorim, vselej deluje na ekstremno preprost način. Če na primer obstaja kriza, jo najprej določijo, potem pa vam rečejo, da je treba varčevati, ker pač ni dovolj denarja. Seveda je vaš pričakovani odgovor tale: jasno, da bomo zategnili pas, saj smo vsi razumni in vemo, kako težko je in kaj je treba narediti, da bo bolje. Ko tako razmišljamo, smo že izgubljeni; resnica našega delovanja je zgolj ta, da smo pridni, ubogljivi, hlapčevski.

Vse, kar bo sledilo, bo namreč enako logično, kot je logičen sam začetek, zato ne bomo mogli nikoli izstopiti in protestirati, saj bo morebitni protest pospremljen z modrostjo, katerih primerke sem navedel čisto na začetku tega prispevka. Vselej bomo torej pridno naredili, kar nam bodo rekli, saj se nam bo to zdelo povsem logično in sprejemljivo, celo naravno. Vidimo, da je taka ideologija »živalska«. Vabi nas, da se vedemo kot živali, ki živijo v harmoničnem naravnem svetu, v katerem je vse na svojem mestu in vsakdo instinktivno ve, kaj mora narediti, to pa tudi vedno znova naredi, saj se instinktom ni mogoče upirati – evolucija je že poskrbela za to, kajti če bi se živali upirale instinktom, ne bi preživele in imele potomcev. Obljuba kapitalističnega sveta za vse zato ni utopična, ampak je ideološka in »živalska«, kar je še veliko slabše.

Danes je ideološko & »živalsko« (beri: eko, naravno, pristno, avtentično) razmišljanje zelo popularno in razširjeno. Če bi vsi ljudje lahko živeli konstruktivno kot »živali«, bi bilo vse v redu … Potem se ne bi upirali, kar je logično, ne bi delali zmede in čas bi bolj gladko tekel. Vselej bi naredili, kar bi bilo najbolj razumno in skladno z njihovo v evolucijskih procesih preverjeno in dokazano naravo. Realnost nikoli ne bi bila problematična, saj bi gospodarji hlapcem vselej natančno razložili, kaj je aktualni problem in kako ga rešiti, ti pa bi se z njimi vselej strinjali in problem seveda tudi konstruktivno in po naravni poti rešili.

JJ in sodrugi ne bi imeli nikakršnih problemov z nasprotniki. Potem bi ugotovili, da se jim ni treba z nikomer spopadati in da so spori zgolj navidezni, fiktivni. Čudežev ne bi bilo, saj čudež pomeni, da se lahko zgodi nekaj povsem nepredvidljivega, kontingentnega.

Čudež se najverjetneje kljub vsemu ne bo zgodil. Jean Baudrillard je že pred desetletjem svaril: kultura postaja standardizirani globalni produkt, izdelek med izdelki, v katere naj potrošniki molče zaupajo. Prav zaradi tega nastaja vtis, da je kulturna identiteta ljudi vse bolj paradoksna: najprej se zdi, da so zanjo vendarle odgovorni posamezniki in posameznice (beri: njihovi podedovani geni), potem pa spoznamo, da je spontana oblika procesov umetnega standardiziranja, na katere molče pristajajo, verujoč v naravo. Ali drugače: ljudje so vse bolj stranski izdelki, učinki globaliziranja sveta, ta pa se naslanja na ideologijo zdravega, naravnega in »živalskega«. Nastajajo nove planetarne meje, kot jih imenuje Baudrillard, ki so prav tako paradoksne: nihče nima pojma, kaj se bo zgodilo jutri, čeprav je to, kar naj bi bilo instinktivno in naravno, povsem določeno in predvidljivo; tu ne pomagajo niti šarlatani, kakršni so jasnovidci in pisci horoskopov.

Poglejte okoli sebe: to poletje že primanjkuje vode (le kje so bili jasnovidci pred pol leta?), ljudje pa se še vedno prepirajo, ali je za segrevanje ozračja kriva narava ali človek; kot da ima krivda kaj skupnega s problemom. Globaliziranje sveta deluje na podoben način: to ni koncept, kot pravi Baudrillard, je pa stanje stvari, ki ga ljudje sprejemajo kot naravno danost; ostanejo jim le še drobni prepiri in sprotno dokazovanje, zakaj je globaliziranje dobro ali zakaj morda vendarle ni, kdo je bolj inteligenten in kdo je bolj neumen.

Število izključenih ljudi zaradi globaliziranja je tudi paradoksno, saj je vse večje, čeprav je globaliziranja za dobro vseh vse več. Morda bo kdaj doseglo kritično maso, kot je upal Baudrillard, toda to ni verjetno, saj je globaliziranje spontano sprejeto kot naravno dejstvo, zato se bodo posamezniki in posameznice še naprej trudili, da se razvrstijo na pravo, to je »živalsko« stran. Tako bodo zaposleni z razvrščanjem, da jim upiranje ne bo prišlo niti na misel. Še več: globaliziranje standardizira celo morebitno upiranje, včasih pa ga kar spodbuja – zaradi podob in vtisov, da so ljudje različni in da so standardizirana občestva vendarle demokratična.

Predsedniški kandidati se v tej državi naslavljajo na domnevno ljudstvo, a to ne obstaja kot empirična enota – še manj je seveda naravna. Je celo brez identitete in kandidati to intuitivno vedo, zato jo skušajo ustvariti. Problem je, ker ljudstvo začne izginjati v trenutku, ko ga skuša nekdo določiti, ko bi mu rad podelil identiteto. V tistem trenutku se namreč začne proces, zaradi katerega postajajo ljudje prepričani, da vedo, kdo je na primer pravi Slovenec – drugo ime za take procese poznamo že dalj časa: fašizem.

Izraz pravi Slovenec postane naravni znak ali označevalec, pod katerega se vpisujejo ljudje, prepričani v lastno pristno identiteto. V tem je vedno nekaj neuporabnega in jalovega, to pa zopet dokazuje paradoksnost globalnega kapitalizma, ki sicer prisega na uporabnost in koristnost. V resnici gre namreč za moč in čisto nič drugega.