V Sloveniji še vedno odmeva odločitev Vatikana, ki je kaznoval upokojenega nadškofa Urana z izgonom iz Slovenije. Mnogi ljudje, tudi številni verniki katoliške cerkve, menijo, da gre v tem primeru za kršenje človekovih pravic. Njihova reakcija kaže, da ti člani katoliške cerkve očitno ne poznajo cerkvenega nauka.

V Katekizmu katoliške cerkve piše: »Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo. (…)«.

Vlado Began je na spletnem časopisu http://www.cerkev-ne.net v članku Izgon nadškofa Urana iz domovine, zapisal: »Že krščeni laiki po cerkvenem nauku nimajo več človekovih pravic, ki jih priznava posvetna ustava, temveč imajo samo tiste pravice, ki jih priznava katoliška cerkev. Seveda to velja tudi za klerike, zanje velja to še bolj »strogo«. Predvsem zanje velja, da morajo biti poslušni cerkvenim dostojanstvenikom, jih ubogati, upoštevati in jim služiti s spoštovanjem. »V zavesti svoje odgovornosti so verniki dolžni izkazovati krščansko pokorščino temu, kar posvečeni pastirji, ki predstavljajo Kristusa, kot učitelji vere razlagajo ali kot voditelji Cerkve določajo,« piše v kanonu 212 Zakonika cerkvenega prava. Jasno je, da to še bolj velja za klerike. Vsi verniki, torej tudi kleriki, so dolžni na podlagi katoliškega nauka po svoji vesti, da ne sledijo predpisom državnih oblasti, kadar ti nasprotujejo tudi naukom evangelija in zahtevam nravnega reda, še izhaja iz Katekizma katoliške Cerkve.«

Na osnovi tega nauka ima cerkev pravico izgnati iz Slovenije vsakega svojega člana. Kajti vsak član oz. vernik katoliške cerkve je svoje ustavne človekove pravice predal cerkvi in se zato nanje ne more več sklicevati. Človekove pravice ponovno pridobi, če izstopi iz cerkve.

Began v članku izpostavlja še en problem, ki ga imajo katoliški verniki: »V medijih se pojavlja tudi navedba, da je cerkev nadškofa Urana izgnala iz domovine. To ne drži. Cerkev kot domovino ne smatra Republike Slovenije, temveč cerkev kot takšno, torej sama sebe. Domovina katolikov ni npr. Slovenija, temveč cerkev. To potrjuje tudi Katekizem katoliške Cerkve, kjer je zapisano: »Kristjani prebivajo vsak v svoji domovini, vendar kot nastanjeni tujci. Izvršujejo vse dolžnosti državljanov in prenašajo vsa svoja bremena kot tujci …«.

Vrnimo se k privržencem Urana, ki se ne strinjajo z odločitvijo Vatikana. Kako je s pritožbami v katoliški cerkvi? Ali lahko verniki svobodno izrazijo svoje mnenje, nestrinjanje, brez strahu, da bi jih kdo obsojal ali kaznoval? Odgovor nam ponuja Stanislav Slatinek v svoji knjigi Kazniva dejanja in kazni, Sankcije v Cerkvi, kjer piše: »Kaznivo dejanje je storjeno v trenutku, ko se vernik (laik ali klerik) pismeno pritoži na vesoljni cerkveni zbor, zoper neko konkretno papeževo odločitev.« V  kanonskem pravu je tudi zapisano, da »prvega sedeža«, to je papeža, ne more nihče soditi.

Papež se ima za namestnika Jezusa, Kristusa, na zemlji. Je tudi Jezus kaznoval vsakogar, ki se ni strinjal z njegovim učenjem? Seveda ne. Na tem primeru spet vidimo, kako cerkev zlorablja Kristusa, deluje pa ravno nasprotno od tega, kar je on učil in živel.

Vse skupaj je dober dokaz nejeverni javnosti o tem, da so lokalne cerkve, kjerkoli že so, izključno del svetovnega cerkvenega vatikanskega imperija »Sveti sedež«, ki je praktično podaljšek starorimskega imperija v današnji čas – starorimskega imperija, katerega vojaki so tudi ubili največjega preroka vseh časov Jezusa Kristusa. S svojim na krvavi bibliji temelječim naukom in iz njega izhajajoče prakse ubija cerkev Kristusa vedno znova, vsak dan. Med drugim so dokaz za slednjo trditev tudi gornji citati iz temeljnih knjig katoliške cerkve. Kljub ustavni določbi o Sloveniji kot suvereni državi njenih državljank in državljanov, je dogajanje znotraj slovenske izpostave katoliškega totalitarnega carstva, to je slovenske katoliške cerkve, in njen odnos do lokalnega okolja vidni dokaz o okupiranosti slovenske države s strani tuje sile.