Ob besedi psihopat večina najprej pomisli na kakšnega ostroličnega zlikovca brez čustev in brez las iz filmov ali pa na Breivika in njemu podobne ostrolične zlikovce brez čustev in brez las iz informativnih ali dokumentarnih programov na televiziji. Na drugo žogo se tej sliki pridruži še kak napol lasat in nekoliko bolj zalit poslovnež, lahko tudi politik, ki množice pobija posredno, počasneje in ne čisto do konca. S črno-sivolaso večkratno vdovo dopolnijo sliko zgolj najvztrajnejši, ki nočejo biti pristranski do žensk. In tu se naša predstava o psihopatih konča …

Duševna znanost pravi, da je psihopatov okoli 1 %. Proučujejo jih predvsem v zaporih in duševnih bolnišnicah. Torej je tudi strokovna predstava o psihopatih vezana zgolj na tiste, ki so bili zaloteni pri družbeno nedopustnem vedenju. Nihče ne proučuje psihopatov, ki niso prestopili meje, ki jih pri prestopanju meje niso dobili ali pa so se izvlekli brez kazni.

Pa bi jih morali. Tako bi veliko lažje razumeli zgodovino, se znašli v sedanjosti in predvideli prihodnost …

Ne gre samo za stotisoče Breivikov – množičnih morilcev, ustrahovalcev, pretepačev in posiljevalcev, poklicnih in na lastno pest. Niti za stotisoče majhnih in velikih vladarjev, ki so svoje ljudi brez vesti in sočutja prepuščali vojnam, če teh ni bilo na voljo, pa so 'zgolj' pisali in potrjevali zakone, ki so povzročali trpljenje in smrt. Niti za stotisoče nižjih in višjih vojaških poveljnikov, ki so svoje vojake lahkotno pošiljali v smrt in pohabo. Niti za stotisoče svečenikov, ki so o vsem tem in še čem eno govorili, drugo pa mislili in delali …

Ne, pri človeškem bitju in žitju gre predvsem za milijarde družinskih članov, ki so se tako ali drugače znašali nad drugimi družinskimi člani, se znašajo in se bodo znašali. Gre za vse ostale sorodnike, sosede, prijatelje in znance, ki to poznajo in gledajo, pa ne sočustvujejo (z izjemo smiljenja) in nimajo slabe vesti, ker ničesar ne ukrenejo. Gre tudi za večino vzgojiteljev, učiteljev, socialnih delavcev, zdravnikov, svečenikov, policistov, odvetnikov, tožilcev, sodnikov in zakonodajalcev, ki preobrazbe otrok v psihopate ne skušajo preprečiti, ampak predvsem dolivajo olja na ogenj …

Norvežani so na pravi poti. Ne ugotavljajo toliko, kaj je narobe z Breivikom, da je naredil, kar je naredil, ampak kaj je narobe z njimi samimi, z norveško družbo, da je vzgojila takšno pošast.

Psihopate 'vzgoji' psihopatska družba. To je skupina ljudi, ki ji je vseeno za trpljenje svojih članov in katere člani se v stiski ne morejo zanesti drug na drugega. To je skupnost, ki sočutje enači z (vzvišenim) usmiljenjem in zanj pričakuje (ponižno) hvaležnost, vest pa smatra za znamenje šibkosti, ki se lepo poda zgolj vzgojenim otrokom. To je skupnost, v kateri je dobrobit vodij drugačna od dobrobiti vseh ostalih; to pa je povsod, kjer je osnovna celica družbe razbita na manj kot nekaj deset na življenje in smrt povezanih ljudi, pa tudi marsikje, kjer velike družine niso posebnost.

Kako torej prepoznati psihopata – človeka brez sočutja in vesti? Navsezadnje med njihove lastnosti sodijo tudi očarljivost, uglajenost in zvitost. Moj recept je tale: preverite njegov odnos do živali! Noben psihopat z njimi ne vzpostavi osebnega odnosa …

Ena vrsta psihopatov tujega psa oz. mačko komaj opazi, morda poboža. Svojo žival si povsem podredi. Za žival je to lahko celo bolje, kot da pride v roke kakšnim 'ljubečim staršem', če le ni v igri tudi ustrahovanje.

Ti psihopati so oblastni, ni pa nujno, da so nasilni. Lahko so nasilni do sebe. Mnogi vrhunski športniki, umetniki in znanstveniki so psihopati – prav tako kot psihopatski poslovneži želijo biti za vsako ceno najboljši in spoštovani. Najpogosteje pa so psihopati nasilni. Nasilje olajša pot na zmagovalni oder in je na žalost dokaj sprejemljivo, včasih celo spoštovano. Tako ne morejo biti nič drugega kot psihopati vsi intenzivni živinorejci in klavci živine, ki so to delo zmožni opravljati dlje kot nekaj tednov. Isto velja za sadjarje in poljedelce, ki svoj pridelek škropijo z lastnemu zdravju nevarnimi strupi. Velja za vse, ki so za svoje dobro pripravljeni iti preko trupel (ne nujno človeških) tudi takrat, ko s tem ne rešujejo življenj …

Druga vrsta psihopatov pa je bolj skrita. To so ljudje, ki se okoli tujih živali 'ljubeče' pačijo in govoričijo ter so 'ljubeči starši' svojim hišnim ljubljenčkom. Ti ljudje nimajo odnosa z živaljo, ampak s svojo (počlovečeno) predstavo o tej živali – gre torej za popolno odsotnost sočutja. Žival je posledično pod stresom in se vede čudno ali težavno, a ko kak šepetalec psom opozori lastnike, da je napaka v njih, se sklicujejo na svojo ljubezen in z vedenjem najpogosteje nadaljujejo – torej gre za popolno odsotnost vesti. Podobnost s starši razvajenih otrok ni naključna … Podobnost s partnerskimi odnosi tudi ne …

Psihopati torej niso gnojni izcedek družbe, ampak so njena kri. Če bi oceni, da jih je 1 %, dodali dve ničli, bi bili verjetno bližji pravi številki …

Bolj kot likom iz uvoda v to kolumno so torej psihopati podobni likom iz grozljivk o zombijih, pred katerimi se ljudje umikajo in skrivajo, dokler jih v zadnji utrdbi ne pobijejo ali spremenijo v zombije. Pretiravam? Le kaj bi rekel Jud pod nemško oblastjo pred in med 2. sv. v.? In kaj bi rekel Palestinec iz obdobja po njej? Če še vedno menite, da pretiravam, pa obiščite Severno Korejo in se bomo potem pogovarjali! …