Minilo je pol stoletja od smrti Marilyn Monroe. FBI sporoča, da so dosje o njeni tragični smrti izgubili. Nas imajo za popolne tepce? In MM? Je zgolj tržno blago. Še vedno.

Tudi velikanska večina drugih ljudi se mora prodajati kot delovna sila na svobodnih trgih. Za mezde. Če imajo sploh to srečo.

Svet bo treba spremeniti, pravijo dostojanstveniki, sklicujoč se na etične vrednote! Dodajajo še, da ljudje nesporno hočejo spremembe.

Spreminjanje sveta je mogoče le, če ga ljudje želijo. Zdi se, da ga danes res zelo želijo spremeniti.

Je to res? Se lahko svet spreminja tudi brez človeških želja? Se lahko spreminja v nasprotju z njimi? Kot nas je poučil Freud, želja navadno podpira fantazme ali imaginarne scenarije. Šele želja onkraj fantazem se povezuje z resnimi spremembami sveta, ki bi jih bilo vredno zagovarjati in se zanje boriti. A koliko ljudi v svojih življenjih zares preseže fantazme in jih sploh želi preseči? Če želim fantazmo, je sočasno ne želim še preseči. Le kako bi jo želel?

Danes se dogaja natanko to, kar se ne bi smelo. Namesto solidarnosti z nezadovoljnimi, izključenimi ljudmi, uporniki, s protestniki, z nezaposlenimi smo priča perverzni solidarnosti z bankirji, menedžerji, pripadniki elit, ki jih je domnevno treba nenehno reševati, obenem pa nenehno poslušamo še pridige o vrednotah. Žargon je zares zanimiv: uboge bogataše morajo davkoplačevalci neprestano reševati, da se jim ne bi zgodilo kaj hudega, čeprav prav oni ves čas zagovarjajo svobodo kapitalističnega tekmovanja, v katerem eni pač propadejo, drugi pa zmagajo in uspejo. Logika je preprosta: kapitalizem je svoboden in se vanj nihče ne sme vtikati, a ko postanejo zadeve resne, naj se vanje vtakne država in nas rešuje, da bomo še naprej svobodni in bomo lahko trdili, da se v nas in naše delo nihče ne sme vtikati.

Svoboda enih je tako breme drugih. Ko govorijo o svobodi, mislijo nase, ko govorijo o drugih ljudeh, mislijo na železne zakonitosti kapitalističnega sveta, ki jih pač ni mogoče spreminjati. Pa vendar je Železna lady nekoč celo samozavestno izjavila, da neoliberalistično globalno privatiziranje ni nič drugega kot resnično osvobajanje čisto vseh ljudi; danes kajpak vemo, da se je gospa popolnoma motila, zaradi njene zmote je trpelo ogromno ljudi, trpijo pa še danes, a žargon teh, ki so paradoksno svobodni, se ni spremenil niti za dlako. Seveda se ni.

In potem nam pravijo, naj bomo solidarni s temi, ki imajo ogromno denarja, moči in oblasti, češ da jih je treba reševati pred trpljenjem, saj so preveliki in preveč pomembni, da bi padli. Ta svet je v resnici blazen. Zahtevam po reševanju bogatašev bi se v resnici in v njenem imenu morali upirati z vsemi silami, če se nam vsaj približno sanja, kaj je etika, brez katere ne moremo resno misliti človeške želje, da vrednot niti ne omenjam.

Razloga sta vsaj dva. Prvič. Bankirji ne zaslužijo niti milosti niti solidarnosti, saj je njihovo delovanje v glavnem problematično in dolgoročno destruktivno, kajti zastopajo in predstavljajo temelj enako destruktivnega kapitalističnega sistema, znotraj katerega ga nenehno zagovarjajo in uporabljajo njegov žargon na vsakem koraku; torej bi se morali vesti do njih skladno z njihovimi zamislimi in pokazati, kako nekoherentne in nekonsistentne so v resnici. Drugič. Vsaka resna revolucija, celo vsaka sprememba v življenju se začne z idejo, z zamislijo.  Pred vsakim dejanjem je zamisel, zato je problem večine ljudi, kako priti do dobre ideje onkraj vsakdanjih fantazem; njihov problem ni, kako poceni kupovati na svobodnih trgih.

Največja nevarnost je kajpak ta, da zamisli sprejmemo od drugih, od ljudi, za katere naivno verjamemo, da so svobodni in da nekaj vedo. Pravzaprav je še večja nevarnost ta, o kateri govori Alain Badiou, ko pravi, da je v današnjem svetu zelo privlačna tudi zamisel, da bi živeli kar brez idej.

Zamisel je kajpak paradoksna, vendar je dobra natanko zaradi tega. Obstaja torej zamisel, ki jo moramo sprejeti, paradoksno pa nam sporoča, naj živimo brez zamisli. Sprejmemo torej lahko idejo, nato pa živimo brez idej. Postanemo povsem pragmatični in se držimo zgolj tega, kar nam ponuja svobodni trg, tega, kar zagovarjajo kapitalisti, bankirji, menedžerji in drugi. Sprejemamo, kar je uporabnega, koristnega in neposredno profitabilnega, obenem pa se odrekamo zamisli, da bi razvili kako idejo, da bi jo ustvarili, zastopali in živeli.

V orisanem življenju živimo tako, da skušamo preživeti in uživati v načinu preživetja. Sprejemamo ga kot svojega in verjamemo, da je na svetu najbolje poskrbeti zase, saj domnevno tudi vsak drug človek skrbi zgolj za svoje interese in potrebe.

Za tako življenje je značilna brezbrižnost, o kateri spregovori tudi Šifra, ko se želi vrniti v Matrico. Življenje v Matrici je namreč povsem zaznamovano z brezbrižnostjo, zaradi katere so ljudje prepričani, da je možno le to, kar imajo, oziroma to, kar se jim ponuja, Matrica pa jim ponuja preprosto vse, kar bi si lahko kadarkoli želeli. Brezbrižnost je nevednost in je zelo nenavadna, saj jo ljudje sprejemajo spontano, zato o njej tudi ničesar ne vedo, saj jim niti ni treba vedeti. Danes paradoksno trdijo, da živimo v družbah znanja, čeprav bi bilo zaradi zapisanega ustrezneje reči, da živimo v družbah brezbrižnosti, nevednosti in ignorance, v družbi, v kateri znanje nadomeščajo mnenja.

V taki družbi zlasti ni sočutja, kar je povsem logično in pričakovano, kajti če vsakdo skrbi zase in ima o vsem mnenja, je sočutje že po definiciji nemogoče. A zares pomembno je prav sočutje.

Zakaj je pomembno ravno sočutje? Pomembno je iz dveh razlogov. Prvič. Sočutje pomeni najbolj avtentično naravnanost človeškega bitja k drugemu človeškemu bitju. Ne pomeni zlivanja z njim, ne pomeni, da človek vstopa v njegove čevlje ali v njegovo kožo, temveč pomeni občutljivost za njegovo trpljenje. Ne zaradi usmiljenja ali patosa, temveč zaradi egalitarnosti, kajti sočutje velja za vsako človeško bitje, kar pomeni, da so lahko enako do mene naravnani tudi drugi ljudje. In vsakdo ve iz lastne izkušnje, da ne potrebuje usmiljenja, temveč potrebuje natanko občutljivost za lastno trpljenje. Sočutje je poleg resnicoljubnosti glavna človekova vrednota. Drugič. Sočutje človeka neposredno odpira neskončnosti. Človek je sicer končno bitje in živi v končnem svetu, toda lahko se tudi odpre temu, kar ga neskončno presega – govorim seveda o bogu oziroma svetem duhu. Sočutje je zato odprtost končnega človeškega bitja bogu in prek njega drugemu človeškemu bitju; višje in pomembnejše vrednote si preprosto ni mogoče misliti. Vsako človeško bitje je lahko odprto na tak način. Ko se to zgodi, že govorimo o komunizmu; o njem lahko govorimo vsakič, ko se to zgodi, zato komunizem ni obdobje, ki na primer sledi kapitalizmu.

Jezus je to vedel in zastopal v vsakdanjem življenju. Življenje v svetem duhu je zato komunizem. Pomeni odpiranje neskončnemu in vsakemu drugemu človeškemu bitju. Vztrajanje v odprtosti je zato radikalno. In ni treba čakati na komunizem kot obdobje, saj je komunizem tu zaradi sočutja in človekovega odpiranja odprtemu, kar pa se lahko zgodi kadarkoli.

Onkraj fantazem je človekova želja naravnana na odpiranje odprtemu. Svet se zato nujno spreminja, ko človek želi odpiranje in ga tudi zmore.

Brezbrižnost, življenje v brezbrižnosti, je natanko nasprotno zapisanemu. Pomeni vztrajanje v egocentričnosti, cinizmu in sebičnosti znotraj brezmejnega, a zaprtega in zasičenega sveta simulakrov in simulacij. Očitno je tudi, da kapitalizem ne prenese sočutja, saj terja od ljudi odprtost do kapitala in investiranja, ne pa odprtosti do drugih ljudi in neskončnega; terja odprtost do brezmejnega (na primer do brezmejne potrošnje in proizvodnje dobrin), kar pa je nekaj čisto drugega.

Ali bo kdaj drugače? Lahko bi bilo. Kadarkoli.