Prejšnji teden je desničarski kandidat za predsednika republike Milan Zver dejal, da se lahko iz krize rešimo zgolj z ustvarjanjem novih delovnih mest in da je ravno to tisto, za kar si bo sam prizadeval, če bo le prišel na oblast. Izjava je zares zanimiva iz vsaj treh razlogov: (1.) zdi se, da skoraj ni vladnega uradnika na svetu, ki se ne bi oklepal prav tega demagoškega klišeja (to velja za celoten politični spekter, nikakor zgolj za desnico – trenutno v ZDA, denimo, potekajo kampanje predsedniških kandidatov, kjer favorita demokratov in republikancev Obama in Romney ubirata identično pot: krizo bomo prebrodili z ustanavljanjem novih delovnih mest in pravičnejšimi mezdami in plačami); (2.) očitno je tudi, da predsedniški kandidati te in one države ne premorejo drugega kakor patetičnih zdravorazumskih floskul, ki nimajo ničesar skupnega z resničnim svetom, vsaj kar se tiče ekonomije; (3.) če je kaj razvidno iz kandidatove obljube, je to že staro prepričanje, da lahko v družbi, ki je osnovana na kapitalističnem produkcijskem načinu, s političnim dekretom premostimo notranje zakone tega produkcijskega načina – ideja je privlačna in preprosta, vendar če se posvetimo nekoliko podrobnejši analizi sistema, v katerem živimo, ali če se vsaj bežno zanimamo za zgodovino (in torej vemo, kakšna usoda je dočakala Sovjetsko zvezo, v kateri se je s političnimi zakoni dokaj neučinkovito odločalo o naravi produkcijskega načina) lahko relativno hitro ugotovimo, da je takšno prepričanje neosnovano in zmotno.

Na kaj želimo z vsem tem pokazati? Govorimo seveda o dejstvu, ki se ga dandanes redko kdo zaveda in pri čemer je najbolj duhamorno ravno to, da se ga očitno ne zaveda niti večina radikalnih aktivistov, ekonomistov in drugih, ki si vsaj nominalno drznejo misliti bolj egalitarno prihodnost, v kateri bi človek dejansko lahko razvijal svoje sposobnosti, ne pa bil zatiran in izkoriščan s strani mrtvih objektov ter obsojen na doživljenjsko odtujenost in trpljenje. Dejstvo namreč je, da dokler se bomo borili proti obstoječemu sistemu na podlagi zdravega razuma, nepremišljenih intuicij in naivnih klišejev, ne bomo dosegli ničesar. Kar je več, delovali bomo zoper sami sebe. Teorija je torej of utmost importance. Od aktivistov gibanja Occupy, prek t.i. radikalnih ekonomistov in novinarjev z alternativnih medijev pa do mainstream političnih akterjev, povsod je vsaj do neke mere  očitno zasejano prepričanje (svetle izjeme obstajajo, a so zgolj to – izjeme), da je tisto, kar je dobro za delavski razred[1], dobro za kapitalizem kot (družbeni) sistem.

To seveda nikakor ne drži in Marx je bil prvi, ki je na to s pomočjo premišljene kritike politične ekonomije opozarjal neprestano in na zelo neposreden način. Kot smo že omenili pred časom, so kapitalisti zgolj poosebitve kapitala, kar pomeni, da zastopajo njegove interes in se prilagajajo njegovim zakonom[2]. Seveda so še vedno ljudje s svobodno voljo, zaradi česar se lahko igranju vloge kapitala in zastopanju njegovih interesov odpovedo, vendar v tistem trenutku niso več kapitalisti, temveč so relegirani nazaj v vrste delavstva. To izpostavljamo zato, ker se moramo zavedati, da individualni (izprijeni) kapitalisti (ali, na primer, bogataši) niso problem – problem je kapital kot ekonomska kategorija, za katerega ni pomembno, kdo ga zastopa, kajti vsakdo (tudi delavski koncili ali država) se mora podrejati njegovim imanentnim zakonom; vsaj dokler so ti subjekti njegova poosebitev, tj. dokler igrajo vlogo kapitala. Kakorkoli že, kapitalizem je sistem, katerega prvi in zadnji cilj je ustvarjanje vrednosti (denarja), iz katere se mora naslednji dan ustvariti več vrednosti (denarja). Že velikokrat smo izpostavili dejstvo, da se v kapitalizmu proizvaja (vrednost) zaradi proizvajanja (vrednosti) samega. Proizvodnja je v obstoječem sistemu torej cilj, ne sredstvo, kot je bila v vseh predhodnih družbeno-ekonomskih tvorbah.[3] To je absurdna, a resnična narava tega družbeno-ekonomskega sistema, ki niti v zadnji instanci ni sistem, ki bi stregel človeškim potrebam (čeprav je pred 50 leti marksistični ekonomist Paul Sweezy trdil drugače; za izvrstno kritiko takšnega underconsumptionisma glej Kliman 2012, 151-181). Je sistem, ki ga karakterizirajo bizarne notranje kontradikcije (kot je tendenčno padanje profitne mere), a ki vseeno deluje izredno učinkovito[4] pod enim pogojem: da je profitna mera oziroma profitabilnost podjetji dovolj visoka.

S tem smo prišli do glavne kontradikcije v kapitalizmu, ki na najbolj očiten način razkriva njegovo resnično iracionalnost in nestabilnost[5] oziroma stalno nagnjenost k človeku neprizanesljivim krizam in nujnost, da začnemo razmišljati o načinu, s katerim bi ga presegli: tendenci, da se kapitalizem v gonji za vse večjimi profiti (njegovim edinim in končnim ciljem) v tem istem procesu vedno (ciklično) pripelje do roba propada (ekonomske recesije in depresije) in nato postopek vedno znova ponovi.[6] Človeška življenja so pri tem uničena, akumulirana vrednost (stremljenje za katero je do tega destruktivnega stanja sploh pripeljalo) je razvrednotena, kapitalizem pa preživi in se vedno znova okrepi.

Tako lahko vidimo, kako notranje kontradiktorno oziroma logično nekoherentno je reševanje kapitalizma z višanjem plač oziroma mezd delavcev ali ustvarjanjem novih delovnih mest (kar je efektivno isto). Kot smo dejali: tisto, kar je dobro za delavstvo, ni nujno tudi dobro za kapitalizem kot sistem; pravzaprav so interesi kapitala in interesi delavstva diametralno nasprotni. Višanje plač oziroma ustvarjanje novih delovnih mest niža profitno mero, zaradi česar se začne kapitalistična produkcija zatikati.[7] Ekonomija slabi, kadar je investicij zaradi padanja profitne mere relativno manj, kot jih je bilo prej. Če (zdrava) profitna mera narekuje investicije (Roberts; za empirično demonstracijo povezave med profitno mero in stopnjo akumulacije glej Kliman 2012, 91), je dodatno nižanje profitne mere z redistribucijo profitov podjetji (ali neposredno v roke delavcev, kot bi želeli nekateri aktivisti, ali posredno z višanjem njihovih plač) tista strategija, ki bo vodila v še dodatno odklanjanje ekonomske rasti.[8] Takrat, kadar je kapitalizem v krizi, se lahko zgodi zgolj dvoje. Prvič, krizo lahko prebrodimo na zelo nasilen in neprijeten način (a, kot bomo videli, nujen), tj. z množičnim uničenjem vrednosti (odpisi dolgov, bankroti, fizično uničenje ali zastaranje produkcijskih sredstev in infrastrukture, padec obresti, svetovna vojna ipd.), ki prinese relativno dolgo trajajočo razvojno degeneracijo sistema in osebno nesrečo, trpljenje in hudo revščino milijonov ljudi, a posledično tudi obnovitev profitabilnosti, ki čez čas povzroči razcvet ekonomije in cikel se tako lahko prične znova (na višji ravni). Drugič, lotimo se lahko zakasnitve neizbežnega, tako da zgoraj opisani scenarij s pomočjo kredita in državnih intervencij (bail-outi, nižanje korporativnih davkov), vse intenzivnejšega izkoriščanja delavstva (nižanja plač in mezd) in zmanjševanja drugih oblik kompenzacije (pokojnine, zdravstveno zavarovanje ipd.) preložimo na kasnejši čas. Z drugimi besedami, nasilno reakcijo kapitalizma na sistemsko krizo lahko zakasnimo in za čas ublažimo z varčevalnimi ukrepi in neoliberalnimi tehnikami, ki poskušajo umetno (in začasno) dvigniti padajočo profitno mero. Obe strategiji sta izredno neprijetni, s tem da druga zgolj prelaga izvedbo prve, saj lahko slab kredit prekrivamo s še več kredita zgolj nekaj časa, prav tako pa tudi delavstva ne moremo neskončno dolgo plačevati manj, kot potrebuje, da se reproducira.

To pa ni vse. Rosa Luxemburg se je pred časom upravičeno spraševala naslednje: »[p]o čem se buržoazna družba razlikuje od ostalih razrednih družb – od antične in srednjeveške?« Odgovarjala si je pomenljivo: »[p]o dejstvu, da razredna dominacija [v kapitalizmu] temelji ne na 'pridobljenih pravicah', temveč na realnih ekonomskih odnosih – po dejstvu, da je mezdno delo ne pravno razmerje, ampak ekonomsko. V našem pravnem sistemu ne najdemo niti ene samcate formule za današnjo razredno dominacijo.« Odgovor je izvrsten, njegove implikacije pa silovite. Kako se lahko upiramo izkoriščanju delavstva in dejstvu, da produkcijska sredstva niso v rokah tega razreda, z zakonskimi reformami, če pa ta pojava sploh nista izražena v zakonih in torej nista določena z njimi. Vsi smo pravno svobodni in avtonomni ljudje, ki z drugimi ljudmi sklepamo enakopravne pogodbe in stopamo v formalno neizkoriščevalska razmerja. Pravno gledano ni nihče več od kogarkoli drugega; to je zgodovinski novum. Delavec danes ni več formalno prisiljen delati, kot je bil v odkrito izkoriščevalskih predkapitalističnih formacijah; revščina in pomanjkanje produkcijskih sredstev, ne zakon in pravo, ga silita prodajati svojo delovno silo kapitalistu in se mu podrejati, piše Luxemburgova. Če je imel izkoriščevalski (vladajoči) razred v fevdalizmu vse bogastvo in privilegije zaradi pripisanih (v zakonih izraženih) pravic, kot so pravice do prestolonasledstva, dediščine, desetine ipd., je kapitalistova akumulacija vrednosti na račun delavca v sodobni liberalni demokraciji pojav, ki ni vnaprej določen in je zato popolnoma odvisen od kapitalistove spretnosti izkoriščati delovno silo z višanjem produktivnosti in intenzivnosti delovnega procesa. »Skratka, osnovnih razmerji dominacije kapitalističnega razreda ne moremo spremeniti z zakonodajnimi reformami, ki temeljijo na kapitalistični družbi, ker teh razmerji niso ustvarili zakoni, niti niso ta razmerja dobila oblike zakonov,« sklepa Luxemburgova. To ne pomeni, da so reformistični boji za boljši položaj delavstva, ki so na primer uspeli znižati čas delovnega dne na 8 ur, ali ki so nekaterim delavcem zagotovili nekoliko boljše razmere na delovnem mestu, nepomembni ali celo slabi. Ravno obratno je res! Takšni boji za parcialne koncesije, kot jim je rekla Luxemburgova, so ne le hvalevredni, temveč tudi zgodovinsko pomembni dogodki. A vedeti moramo, da fundamentalnega razmerja izkoriščanja in vseprisotne težnje nižanja plač in odpuščanja delavcev ne bomo odpravili zgolj z reformami. Vsaj ne, dokler je namen teh reform le ustvarjanje bolj znosnih pogojev mezdnega dela, ki pa ga še vedno karakterizirata dehumanizirajoča odtujenost in zatiralsko izkoriščanje, in ne izkoreninjenje tega produkcijskega razmerja.

Če torej zares želimo pravičnejšo distribucijo bogastva, ki bi ustrezala večini ljudi, moramo najti način, kako prekiniti s samo produkcijo vrednosti oziroma z obstoječim produkcijskim načinom, kar je isto. Iz načina produkcije namreč sledi način distribucije bogastva. Že Marx je upravičeno, a morebiti brez želenega učinka kritiziral Proudhona, Fourierja, Saint-Simona in ostale utopične socialiste, ki bi želeli ohraniti kapitalistični način proizvajanja vrednosti in bi zgolj reformirali način distribucije (več o tem). Spomnimo se, da je v kontekstu kapitalizma obstoječa distribucija bogastva povsem pravična: kapitalisti kupujejo delavčevo zmožnost za delo in ne njegovih produktov ali storitev, ki jih v produkcijskem procesu ustvari. Delavčeva zmožnost za delo je vredna toliko, kolikor so vredna blaga in storitve, ki so potrebna za njeno reprodukcijo (ta vrednost je seveda odvisna od posamezne družbe in njenega življenjskega standarda ter se s časom spreminja). Trditi, da je distribucija bogastva v kapitalizmu nepravična – dokler se pogovarjamo v kontekstu tega sistema – je neumljivo; na nek način bi celo lahko rekli, da pomeni ne vedeti, kaj kapitalizem pravzaprav je. Seveda se vsi strinjamo, da je obstoječe stanje nepravično, vendar takšno je, ker je kapitalizem sam nepravičen, mehanističen sistem, ki ne obstaja za zadovoljevanje človekovih potreb in razvijanje njegovih potencialov, temveč služi logiki čiste, do absolutne skrajnosti privlečene in nehumane racionalizacije. Kapitalizem je v izhodišču sistem, ki stalno teži k vse ostrejšemu izkoriščanju delavstva; vrednost pač lahko razširjamo v največjem merilu točno tedaj, kadar jo v kar največji količini[9] investiramo nazaj v proizvodnjo, kjer ustvarimo še več vrednosti in tako naprej. In ker je ravno variabilni kapital (plače in mezde) tisti največji odtegljaj od profitov, ki preprečuje, da bi lahko vrednost razširjali na največji možni način, so delavci in njihove zahteve po ustreznejšem plačilu vedno tista edina omejitev, ki preprečuje kapitalizmu, da bi zaživel v vsem svojem potencialu. Gotovo se moramo boriti za interese delavstva in razširjanje socialne države, vendar ne smemo pozabiti, da so to kratkoročni boji, ki kapitalizem (vsaj takrat, kadar ni v razcvetu) v smislu ekonomskega razvoja spodjedajo. To zadnje je sicer želeno, ne smemo pa si delati utvar (kot si jih marsikateri levičarski reformisti), da bomo s krepitvijo interesov izkoriščanega razreda krepili sam sistem izkoriščanja. To je po definiciji neskladno, neumljivo.

Kliman, Andrew. 2012. The Failure of Capitalist Production: Underlying Causes of the Great Recession. London: Pluto Press.