Pred nekaj dnevi gospod Uran, danes gospod Pirjevec. Dva gospoda sta morala preprosto molče sprejeti ukaz (ta je prišel iz Vatikana) oziroma usklajevanje (to je potekalo med pripravljavci programa in kabinetom predsednika slovenske vlade), naj se umakneta in naj bosta lepo tiho. Umaknila sta se in sta tiho. JJ usklajevanja ni komentiral. 

Zanimivo. Če je šlo za nevtralno usklajevanje v dobro odnosov z Rusijo, res ni nobenega problema: v življenju včasih naredimo kak kompromis in ga tudi znamo pojasniti, ne da bi nas pojasnjevanje obremenjevalo, saj preprosto vemo, zakaj smo ga naredili. Zakaj torej ni nobenega komentarja? Morda natanko zato, ker sploh ni šlo za usklajevanje; mogoče je šlo preprosto za razkazovanje mišic.

Sočasno bi morali tudi obsojati totalitarnost nekdanjega režima. In zakaj sta se morala gospoda molče umakniti? Da bi bilo vse lepo, prijazno in čisto; na primer kakšna prireditev, na katero so bili povabljeni tudi predstavniki Rusije. Jasno, pomembni so videzi, vtisi in podobno, da lahko oblastniki še naprej delajo, kar hočejo, in da je biznis še naprej biznis.

Živimo v državi, v kateri se dogaja nekaj novega in nevarnega. Ljudem se preprosto ukaže, naj bodo tiho in naj se ne prikažejo – povedo jim tudi, kje se ne smejo prikazati. To se je dogajalo celo v totalitarnem režimu nekdanje Jugoslavije. Delavcem in upokojencem se danes jemlje denar, da se približujejo spodnji meji eksistence, na kateri je še mogoče preživeti. Upokojenka je te dni jasno povedala: pod takimi pogoji lahko zdržim eno leto, več pa ne. To se v stari totalitarni domovini ni dogajalo.

V resnici je drugače, kot verjame gospa – pravzaprav je še veliko slabše. Berite Marxa in Freuda. Ljudje lahko teoretično preživijo neskončno dolgo, ne da bi se uprli, ne da bi protestirali. Gibljejo se po Moebiusovem traku, v imaginarnih razsežnostih eksistence molče zategujejo pas in stiskajo zobe. Ko nimajo več empirične hrane, jim pomagajo sosedje, sorodniki in drugi. Človek se lahko odpove tako rekoč vsemu, celo govorjenju in življenju. In oblastniki lahko teoretično neskončno dolgo manipulirajo z ljudmi ravno toliko, da ti še lahko molče živijo ali zgolj prenašajo življenje, kar je seveda čisto nekaj drugega kot suvereno življenje, v katerem človek sam odloča, kako bo živel in o čem bo govoril.

Gospa upokojenka torej lahko zdrži veliko dlje, kot verjame. Na žalost je tako, da ni nobenega jamstva, da bo dosegla objektivno mejo, na kateri bi se s sotrpini uprla, spregovorila in ukazala oblastnikom, ki jih je izbralo ljudstvo, naj se lepo umaknejo in umolknejo. Take meje preprosto ni.

Prav zato pa jo je mogoče kadarkoli določiti. Ljudstvo si namreč lahko mejo postavi samo, vzame besedo v svoje roke in začne spreminjati svet. Danes je še tako, da oblastniki jemljejo posameznikom moč besede, toda že jutri bi bilo lahko drugače, saj je človek simbolno bitje, kar pomeni, da je zanj bistveno natanko govorjenje. Če ljudje ne bodo govorili, je res vsega konec.

Kdor govori, ima moč. Ima jo natanko zato, ker govori. Ni se mu treba postaviti na kak položaj, da bi imel moč, v katero na primer verjamejo politiki. Moč je namreč rabi besed inherentna, zato so se oblastniki v vseh časih bali ljudi, ki so imeli dovolj poguma, da so glasno govorili. Danes seveda ni nič drugače.

Ali kdo verjame, da smo ljudje beboti, zmožni molčati in se večno umikati? Čisto mogoče je, da zastopniki oblasti to iskreno verjamejo. Verjamejo pa tudi v neoliberalizem, ki ga z lahkoto razumemo, če beremo Marxov Kapital; obstaja pomembna razlika med verjeti in vedeti. V Kapitalu je Marx že davno zapisal, da ima kapital en sam interes – še več kapitala. Ali natančneje: delavci bodo vselej plačani natanko toliko, da bodo preživeli, in niti malo več. Danes seveda za preživetje potrebujejo tudi medmrežje, pametne telefone in digitalno televizijo, toda princip je jasen: obstaja meja, onkraj katere pač ne morejo.

Ali pač lahko. V tem je vsa poanta: ne obstajajo naravne, objektivne meje, kjer bi bilo enkrat za vselej določeno, kako bodo ljudje živeli. Ti bodo namreč živeli natanko tako, kot bodo hoteli. Vprašanje pa seveda je, ali sploh vedo, kaj hočejo, kako hočejo živeti. Čisto mogoče namreč je, da ne vedo. In kaj sedaj?

Gospod Zver je pred nekaj dnevi samozavestno izjavil, da prav on in njegovi vedo, katera pot (na primer iz krize oziroma recesije) je prava. Njegovo izjavo moramo pravilno razumeti. Takole: mi vemo, da je pot, v katero verjamemo, prava, vi, ki vanjo ne verjamete, pa boste morali to dejstvo preprosto sprejeti. Ali to pomeni, da bomo morali biti tiho in se umakniti?

Za duhovnike zapisano vprašanje morda velja, saj poznajo pokorščino, ki jo zavestno sprejemajo. Že vnaprej se odrečejo vsakemu možnemu ugovoru, zaradi česar bi Jezusa gotovo kap. Čisto drugače je, če nisi duhovnik. Ali si na primer predstavljate, da papež reče Jezusu, naj že utihne in se umakne v puščavo?

Če bi se to zgodilo, bi se JK seveda požvižgal na papeževe besede, do živega pa mu ne bi prišle niti usklajevalne besede predsednika vlade. Govoril bi še naprej, in sicer natanko tisto, kar bi mu prišlo na pamet, saj skozi njegova usta govori sam bog. Resnično, ni si mogoče predstavljati, da bi JK nehal pridigati in govoriti navadnim ljudem. Kdor torej verjame vanj, bi se moral tega zavedati; zavedati bi se moral tudi vsakdo, ki ne verjame vanj, saj je Jezusova drža preprosto egalitarna, univerzalna in absolutna, kajti obstaja en sam bog in vsi smo v njem.

Prav zato je JK rekel, da bo pripravil pot za ljudi, da bodo tam, kjer je sedaj on. In brez besedovanja je nikakor ne bi mogel pripraviti. To je zelo pomembno. Če nas je torej Jezus česa učil, potem nas je učil, naj ne nehamo govoriti, naj širimo božjo besedo, pa naj stane, kar hoče; ničesar se ne bi smeli ustrašiti. In kdor hoče širiti božjo besedo, mora seveda govoriti. Z molkom je preprosto ni mogoče širiti. Sveti Pavel je to zelo dobro razumel.

Kaj se torej dogaja v tej podalpski deželici?

Lepota zadeve je, da nihče ne more nikomur ukazati, kako naj pravilno govori in kdaj je pravi čas za pravilno govorjenje. Pravilnega govorjenja namreč sploh ni – obstaja zgolj multipliciteta različnih načinov govorjenja. In kateri čas je za govorjenje in širjenje božje besede pravi? Sleherni.