Smo na potapljajoči ladji, kot že ptički in črički družno žvrgolijo. Bančna, gospodarska in celo državna plovila nemirno plujejo in se potapljajo. Evrokrati, »amerokrati«, »aziokrati« in kar jih še je, pa dnevno zajemajo vodo in jo panično zlivajo čez palubo. A večine med nami ni na teh plovilih. Večina med nami zgolj stoji na robu pristanišča in dobiva slano vodo v obraz. Tehnokrati pa obljubljajo, da bo ladja vsak čas lepo splula, če nas bodo le dovolj popljuskali. 

Danes bi fraze, kot so »potegnitev iz krize«, »rešitev krize« in podobne, že morali natisniti na denar, da bi bilo že končno konec te negotovosti. Tako kot »In God We Trust«. Ker pa zaupanje kopni ne le med bankirji, ampak tudi med vsemi ostalimi prebivalci Evrope (zlasti med tistimi iz nižje prestave oziroma druge hitrosti), obstaja tudi vse večja potreba po slikanju svetle luči na koncu tunela. Ker je danes zategovanje pasov in natikanje steznikov na nacionalna telesa vseevropski pojav, so tudi iluzije vseevropske. Vsake toliko lahko torej slišimo kaj o tem, kako bo celotna Evropska unija bolj konkurenčna, inovativna, močna, celo mednarodno, globalno vplivna. Le te in one ukrepe je treba sprejeti, pa bo. Treba je, treba pravijo. Kitajska se dviguje, epicenter gospodarskega vpliva se pomika proti vzhodu in prilagoditi se je treba. Evrokrati se zavedajo, da kratkoročni ukrepi in iluzije ne zadoščajo, zato ponujajo tudi dolgoročne. Vse nekako v skladu z Združenimi državami Evrope.

EU mora torej biti bolj konkurenčna, inovativna, podjetniška, prodorna, tudi fiskalno povezana, itd ... No, zdaj se pa malo zresnimo. Zares poglejmo, kakšne potencialne učinke ima lahko vse to zapovedano zategovanje, stradanje in napadanje. Evropska Unija je že nekaj časa najstarejša regija na svetu. Število brezposelnih mladih pa je grozljivo visoko, še zlasti v državah južne in srednje Evrope, kamor seveda spadamo tudi mi. Poglejmo skrajnosti. Brezposelnost med mladimi, ki so stari med 18 in 24 let, je približno 33% v Italiji in več kot 50% v Grčiji in Španiji. V slednji obstaja tudi družbeno gibanje, ki se imenuje kar Mladina brez prihodnosti. Ko pa to ozko starostno skupino razširimo do tridesetega leta, ni kaj dosti bolje. A vladajoča politika, ki je dirigirana predvsem s strani nemške in Evropske centralne banke, se ne spremeni za pikico in daje vse bolj katastrofalne rezultate. Najstarejša regija na planetu Zemlja, ki dela kaj takega, KAJ TAKEGA svojim mladim ljudem, je napela revolver velikega kalibra in se z njim ustrelila v obe koleni. Zavoženi situaciji za mlade ni videti ne konca ne kraja. Vsi v establišmentu pa še naprej gobezdajo zgolj o tem, kakšne signale pošiljajo finančnim trgom. A ta zavožena politika ne pošilja signalov le njim, ampak še marsikomu drugemu.

Danes nastaja in že obstaja generacija ljudi, ki je odvajena vsakega dolgoročnega razmišljanja in vsakega daljnega in resnega planiranja. V to smo preprosto prisiljeni. Poleg vseh brezposelnih obstaja še gromozanski bazen prekernih in začasno zaposlenih ter revnih zaposlenih, ki imamo sploh to srečo, da imamo delo. Evrokrati pa stokajo, da je fleksibilnosti še premalo! Kakšni so torej ti signali? To so signali, ki danes naravnost negirajo vrednost izobrazbe, saj je med mladimi brezposelnimi največ izobražencev. To so signali, ki nakazujejo trajno slabšanje življenjskih razmer. To so signali, ki nakazujejo še več pesimizma. Prihodnost se ne zdi le slaba, zdi se vse slabša. Pozabite na evro bučke o inovacijah in podjetništvu. Podjetništvo ni nikoli nastajalo v takih okoljih. Za to ni treba biti strokovnjak. Nasprotno, podjetništvo je nastajalo v progresivnih in perspektivnih okoljih. Npr. v ZDA, kjer je večina ljudi od prve polovice 19. stoletja do poznih sedemdesetih let 20. stoletja, doživela neprekinjeno rast realnih prihodkov. Za (belega) človeka tistega časa morda ni bilo boljšega kraja na Zemlji. V takih okoljih nastaja podjetništvo, vsa »zategnjena« Evropa pa je danes v diametralno nasprotnem položaju. V takem okolju lahko nastaja le umazano podjetništvo in kriminal.

S tako Evropo je konec. To ne bo nikoli več nikakršna velesila, ampak se bo samo še starala. Vse bolj škrbava, senilna in po urinu zaudarjajoča bo. Pa oprostite pikremu opisu. Evrokrati, ki nad mladimi pišejo hudičevo sodbo in pridigajo skromnost, bodo to tudi dobili. V obliki brezplodnosti. Bodoči revni in danes še mladi Evropejci ne bodo nikoli posvojili prakse iz tretjega sveta, kjer imajo prav najrevnejši prebivalci največ otrok. Ravno nasprotno. To se ne bo zgodilo, ker so nas že zdavnaj oprali kapitalistični kulturni procesi, ki mladine v tretjem svetu še niso. Ti danes še kako trajajoči procesi pa so: narcistična socializacija, različne variante feminizma, povzpetništvo in karierizem, individualizem, povsod prisotna ideologija izbire in (permanentna) seksualna revolucija. Vse to in še kaj je tisto, kar je že zdavnaj načelo nataliteto in sprožilo svoj negativni vpliv na monogamna razmerja. Zdaj pa temu prištejmo še zelo slabe ekonomske obete in imamo katastrofo. To so signali, ki sporočajo, naj se v prihodnje čim manj vlaga v nove odnose, ki zahtevajo še več truda, energije, skrbi in denarja. Denimo v starševske odnose.

Če je možnost vplivanja na slabe razmere preko kolektivne akcije tako nizka, ostane le to, da se usmeriš vase. Če bi človek rad ohranili dosedanjo raven uživanja, saj se nanj pritiska z leve in z desne, da mora uživati, obeti pa so slabi, potem je najbolj smiselno opraviti neke vrste dumping nad svojim življenjem in odnosi. Po domače, znižaš pričakovanja in živiš malo »v tri dni«.  Danes se nas v bistvu dobesedno sili v življenje nekakšnih »pol-klošarjev« in boemov, ki jim je obljubljena »avantura« fleksibilnosti. Jupi!

V vse bolj ostareli Evropi lahko tudi mirno pozabimo na kakršnokoli množično in načrtno priseljevanje tujcev. Tukaj bo povsem drugače kot denimo v ZDA. Neoliberalna Evropa ne bo nikakršna »vesela« mešana solata, ampak bo ksenofobna kot sam hudič. Skrajna desnica že danes prejema okoli petino glasov v Franciji in drugod, zato ni daleč dan, ko bo zmagala. Razmere za njen vzpon se ne spreminjajo, se nadaljujejo in izboljšujejo, torej se generalno gledano za vse skupaj slabšajo. 

Kakšna je torej resnična prihodnost Evrope, ki nam jo pripravljajo ti bruseljski in lokalni norci? Bo to nekega dne kontinent, s katerega bomo še bežali, kot že danes bežijo tisoči mladih Špancev in Portugalcev v Brazilijo, Argentino in drugam? Bomo nekega dne bežali v Južno Ameriko, na Kitajsko, v Rusijo, v Afriko? Pač tja, kjer je podmladek in v bodoče tudi višji standard ter seveda tako opevana rast. Nas bodo sploh hoteli, če sami mirno dopuščamo umiranje tisočih pred evropskimi obalami?  

Danes je zato že močan vtis, da kapitalizem ne propada le kot ekonomski sistem, ampak povsem resno propada kot sistem družbene reprodukcije nasploh. Začenši s tistim najbolj osnovnim in primitivnim, z reprodukcijo prebivalstva. Na koncu tega filma se bodo evrokratske elite trkale po prsih, kako so prinesle pomlad in kako so borze spet zelene, medtem ko bo vse ostalo, vključno z življenjem samim, globoko v rdečem. Za pet minut si ne bomo odpočili in že bo nova »kriza« drugačne vrste.