Obstaja cel kup neumnosti, po katerih se ljudje razlikujemo od živali. Mnogi so sicer prepričani, da so te posebnosti dokaz neke silne naprednosti, zaradi katere nas je greh uvrščati med živali. A če poskusimo nanje gledati neprizadeto, moramo priznati, da so pogosto nesmiselne in neuporabne. Živali, ki shajajo brez njih, se imajo z dosti manj truda dosti bolje.

Poglejmo npr. naš odnos do lastnih teles! Menda ni ljudstva, katerega predstavniki ne bi svojih teles odeli vsaj v nakit, večina pa nase navleče še eno ali več dodatnih 'kož'. Če k odetim dodamo še vdete zadeve, postane očitno, da moramo imeti nek gen, ki se pri živalih ni prijel – gen za samopohabljanje.

Morda je zadevo zakrivil kosmatinec, ki so ga očarale umazane, ranjene, pohabljene, debele in s ščavjem prekrite kosmatinke, in je svoje nagnjenje prenesel na potomce. Bolj verjetno pa so ga zakrivile kosmatinke, ki so ljubeče negovale svoje pogrizene, popraskane, popikane, zastrupljene in polomljene lovce in bojevnike, da so prišli k sebi in jim iz hvaležnosti naštepslali dosti več otrok, kot bi jih sicer, sploh če bi poškodbam podlegli. Vzrok je utonil v reki časa. Kar poznamo, so posledice … Pohabljeni in bolni kosmatinci, ki so se parili s pohabljenimi in šibkimi kosmatinkami, so zaplodili človeško vrsto, tisti bolj celi in zdravi pa šimpanzjo in bonobjo.

Vse odtlej je človeško telo delavnica in ropotarnica idej za rastoče in ustvarjalne možgane. Alkimistično in mehansko znašanje nad lasiščem; mazanje in barvanje; pretirano izpostavljanje ali izogibanje soncu; vtikanje krame v uhlje, nosove, ustnice, brade, bradavice …; umetnost ožilkov in tatujev; puljenje dlak; piljenje zob; podaljševanje vratu; zoževanje pasu; prenajedanje; odrezovanje (kosov) spolnih organov; celibat; prevezovanje in obuvanje stopal … so samo bolj znane in na prvo žogo.

Če gremo globje, lahko sem uvrstimo tudi mamila. Res tu in tam koga ubijejo ali vsaj onesposobijo za proizvodnjo novega zaroda mamilekov. A če bi npr. skušali ugotoviti, koliko tozadevno uspešnih zvez se je vzpostavilo, ker so cigarete omogočile prebijanje ledu, bi bili presenečeni. Da je za velik del presežka človeštva na planetu kriv velik presežek alkohola v krvi zaplojevalcev, pa je tako ali tako javna skrivnost.

Pod okrilje samouničevanja lahko uvrstimo tudi s kemijo prepojeno rastlinsko in v koncentracijskih taboriščih pridelano mesno hrano, ki dokazano škoduje zdravju. A zdravo jedoči možje v splošnem veljajo za čudake, zdravo jedoče žene pa za frigidne. Nezdravo jedoči mamileki – 'pravi' moški in 'dobre' ženske – imajo v povprečju dosti več otrok …

V 'dobri' družbi samouničujočih dejavnosti, ki ljudi delajo za ljudi, ne smemo prezreti garanja. Res je postalo obče veljavna vrednota šele potem, ko so večino dela od ljudi in živali prevzeli stroji. Medtem ko se izpreženi konji in govedo veselo pasejo, pa so se ljudje pripravljeni izmozgati do smrti, samo da bi lahko delali. In to ne le raja, ki že od uvedbe kmetijstva ne počne drugega, kot da se ubija s proizvodnjo dobrin za 'plemenite' ljudi. Sedaj se tudi plemeniti, torej bogati, ki so se prej ubijali z bitkami, lovom in zabavami, ubijajo z delom. Ne le duhovno (navadno mezdno delo), ampak tudi telesno (vrhunski šport), čustveno (vrhunska umetnost) in umsko samouničevanje (vrhunska znanost) ter uničevanje drugih (vladanje) zahtevajo skoraj celega človeka. Sam svoj je lahko le toliko, da zmeče vase nekaj nezdrave hrane in mamil, oddrema prekratko kitico in pridela še kakšnega garača, pa še takrat mora biti dosegljiv.

Če nam je tako čudno mar za svoja telesa, zdravje in dobro počutje, se ni treba čuditi našemu odnosu do vsega, kar nismo mi. Uvedba zasebne lastnine je omogočila nastanek kupa novih samouničevalnih dejavnosti: od obrednega žrtvovanja ljudi, živali, pridelka in dragocenih predmetov preko navdušenega nastopanja na šahovnicah vojn, kjer poteze določajo drugi, do iger na srečo in življenja preko svojih zmožnosti. K samouničevanju nedvomno spada tudi uničevanje okolja, v katerem se samouničujemo. Vse, kar nas pohabi, je dobro. In dobro je za … Res, za kaj?

Za seks. Skozi naravni izbor smo se izoblikovali kot skupnost bitij, očaranih nad drugimi bitji iste vrste, ki sama sebe pohabljajo in čimbolj samozavestno uničujejo vse ostalo. Ljudje brez gena za ti dve dejavnosti očarajo manj ljudi drugega spola in imajo zato manj priložnosti za seks.

Na srečo pa je takšnih ljudi vedno nekaj, in ko jim bodo planetarne okoliščine naklonjene bolj kot onim drugim, bodo prišli na svoj račun. Oni so edina prihodnost človeštva, če bo človeštvu dano dočakati zadnje poglavje življenja sesalcev na zemlji …