Svet je namreč ena sama velika neurejena kaotična zmeda. Na njem je tudi čisto preveč ljudi. Hrane je namreč premalo za vse. In čiste pitne vode tudi. Denarja je dovolj le za peščico, ki je v davčnih oazah nagrmadila, po oceni ameriškega ekonomista, nezamisljivih 27 000 milijard neobdavčenih dolarjev. Ne morejo vsi živeti, kot živijo pripadniki elit, in tudi ne bi bilo prav, da bi, kajti red mora biti, in kdor si takega življenja ne zasluži, si ga pač ne zasluži.

Torej je čisto v redu, če udari kakšna naravna nesreča. Na primer v obliki cunamija. Ta je še najboljša, ker mimogrede odplavi cel kup nepotrebnih in odvečnih stvari, predmetov in ljudi. Ko udari nesreča, je razdejanje tudi priložnost za kapitaliste, ki lahko takoj na veliko investirajo. Tudi vojne so zato v redu. Na primer v Afganistanu. V Iranu je malo težje, ker je vojaško, naftno in politično premočan, ampak mogoče se vseeno izide. Najboljši je Irak ali njemu podobna nemočna, revna država. Tudi recesija je dobra, ker si zaradi nje obubožane banke v kratkem času zelo opomorejo. Kitajska na primer mimogrede posodi Ameriki za njeno reševanje bank nekaj bilijonov dolarjev, davkoplačevalci pa bodo dolg odplačevali tisoč let, saj znašajo samo letne obresti nekaj deset milijard dolarjev. Ali jih je kdo vprašal, če želijo kredit in če želijo odplačevati obresti? Ne bodite nesramni! Še boljše je privatiziranje. Ko bodo imeli pripadniki elit v rokah vse (tudi zrak in vodo in zemljo in ogenj in kvintesenco), bo svet ena sama negativna utopija: ljudje bodo delali natanko to, kar bodo ukazali privatni lastniki, ki bodo obvladovali in nadzorovali vse, zato bo končno tudi red, za katerega bo skrbela svobodna nevidna roka. Ljudje se itak navadijo na vse, poleg tega pa potrebujejo tudi red in meje. Čikaški dečki so se tega naučili že pred desetletji. In Milton Friedman tudi. Da o monstruoznem čilskem generalu Pinochetu sploh ne govorim. Neoliberalni konsenz je zato nekaj čudovitega, koristnega in uporabnega. Svet naj zato ves čas razpada, mi pa ga bomo gradili na novo in končno tudi zgradili po svojem okusu. Lahko dizajniramo in redizajniramo cele države. Potem so voljne in mehke in vlažne in povsem odprte. Za biznis, seveda, za profite, ki jih poberemo mi, ne oni, da ne bo kdo mislil na kaj drugega. Države kratko malo morajo biti odprte za zunanje investitorje. Ekonomski modeli to natančno predvidevajo, saj izhajajo iz matematike (ne iz ljudi). Zadeva je namreč povsem varna. Še več: dizajniramo lahko ves svet & vse ljudi na njem. Naomi Klein zato upravičeno govori o doktrini šoka. Stvari se harmonično, organsko in naravno povezujejo: šok povzroči cunami, povzroči pa ga tudi profitabilno investiranje. Investitorji imajo takoj pri roki rešitve, ker so zelo okretni in elastični, prilagodljivi, pametni in imajo tudi visoke čustvene količnike. Imajo jih za vsako krizo, za vsak šok in za vsako katastrofo – rešitve namreč. Pravzaprav imajo več alternativnih rešitev. Podnebne spremembe so zato dobrodošle. Ni pomembno, kdo jih povzroča, pomembno je, da so. Spodbujajo domišljijo investitorjev. Svet je namreč zasičen. Ni več kam investirati. Če hočete resno rast, morate investirati trilijon dolarjev, drugače se sploh ne splača. Globalne katastrofe so zato kot naročene, saj stanejo prav toliko. Ljudi je treba šokirati; besedo šok je velikokrat uporabil tudi Milton Friedman, ko se je dopisoval s Pinochetom. Generali so seveda ravno pravi ljudje za take pogovore, ker jim je logika šokov in vojaških posegov zelo blizu, nekaterim pa je celo pisana na kožo, kot pravijo. Če hočete dizajnirati ljudi, države in svet, namreč potrebujete nasilje. Ni nujno, da imate ob sebi generale, saj obstaja tudi nevidno (duhovno, simbolno, imaginarno) nasilje, ki je lahko še boljše in bolj produktivno. Kot rečeno: ljudje se na nasilje prej ali slej preprosto navadijo. Sprejmejo ga kot naravni del sveta – na primer kot reke in gozdove in gore in žabe. Potem si rečejo, da bo nekoč bolje. Seveda ne bo, ker bo nasilja, zlasti nevidnega, samo še več. Kapital namreč hoče zavzeti vsako špranjo, hoče biti navzoč povsod, saj je to v njegovi naravi. Lahko se umikate, toda v določenem trenutku se ne morete več umikati, ker preprosto zmanjka empiričnega prostora. Ko ga končno zmanjka, se umikate v virtualne svetove, toda te ustvarjajo natanko investitorji. Pridete torej z dežja pod kap. Postanete popolnoma osamljeni, samotni in izolirani. Potem se odpravite v trgovino, da se malo potolažite z nakupovanjem, ali pa se obrnete na jasnovidce, da vam prodajo še malo megle. Tudi sicer delate natanko to, kar je predvideno, kar hočejo investitorji. Ste v regresu, kajti regres je eden najbolj avtentičnih odzivov ljudi na travme, tesnobo, šoke, katastrofe in vse drugo. Ko so ljudje v regresu, lahko 'oni zgoraj' delajo z njimi, kar hočejo. Tak je načrt biznismenov. Na svet moramo zato gledati predvsem z njihovimi očmi. Če hočemo kaj videti in razumeti, je tak pogled koristen in uporaben, kajti drugače ne vidimo ničesar ali pa imamo vtis, da je svet ena sama zmeda, ki je preprosto ne razumemo. Svet postane razumljiv, če razmišljamo, kot razmišljajo lastniki kapitala, ki hočejo poseben svet. To je zelo pomembno: hočejo svet, ki bo čim bolj predvidljiv in urejen, discipliniran in obvladljiv. Vsak kapitalist hoče zaslužiti, zato preprosto hoče vedeti, kako bo biznis tekel jutri in pojutrišnjem. Hoče se znebiti nepredvidljivosti. Prav zato hočejo kapitalisti svobodne trge, v katere se ne sme nihče vmešavati. Logika je nadvse preprosta: svobodni trgi niso nepredvidljivi in kaotični, ampak so zelo nadzorovani, zato je paradoksno mogoče napovedati tudi krize in recesije, ki so prave priložnosti za zasebne investitorje. In pomembne so priložnosti, kajti denar se mora nenehno obračati, da bi ga bilo še več. In več ga preprosto mora biti. To je tako kot v religiji – tam se ne sprašujete, tam verjamete na besedo. Zlasti pa verjamete molče. In brez razmišljanja. Razmišljanje je namreč strup za religijo in vsako vero. Ljubitelji knjig morda o tem kaj vedo ali pa ne vedo ničesar.