Zakaj bi nekdo naredil dokumentarni film, ki smo si ga pred nedavnim ogledali in bili nad njim navdušeni? Kaj je želel avtor povedati z svojim delom, Glorija kurb, je bilo vprašanje, s katerim se je nekdo naslovil name. Sprva je vprašanje v meni vzbudilo zadrego, saj mi je bil odgovor popolnoma neznan, oziroma o tem nisem razmišljala.

Ne vem kaj je avtor želel povedati, pokazati, sporočiti. A kar je bržkone bolj pomembno od odgovora je, da je vprašanje vztrajalo. Porajala so se nova vprašanja in porodila se je ideja, ki je rasla skupaj z branjem Freudovih spisov, zbranih v knjigi z naslovom Spisi o družbi in religiji.

Ideja, ki mogoče ne bo pripovedovala o tem kaj je želel avtor dokumentarnega filma povedati, saj lahko to, pove on sam, temveč ideja, ki mi daje priložnost za razmislek. Z veliko pomočjo Freuda seveda.

Vprašanje, okoli katerega se bomo vrteli in za katerega se ne nadejamo, da bomo nanj dokončno odgovorili, je slednje; na kakšen način lahko mislimo prostitucijo v današnjem kapitalističnem svetu? Pri tem razmisleku nam bo pomagal že prej omenjeni dokumentarni film in navedeno Freudovo delo.

Dokumentarni film prikazuje tri različne pokrajine, svetove, realnosti prežete s tremi različnimi religijami in zgodbami žensk, ki poskušajo preživeti z prodajanjem svojih teles tako, da nudijo spolne užitke moškim. Film ne poskuša moralizirati, podajati vrednostnih sodb, temveč se poda na pot po Tajskem, Indiji in Mehiki, kjer dekleta opravljajo svoje delo. Nekatere se za to odločijo svobodno, druge v to sili nuja po preživetju in tretje so v to prisiljene. Lahko si upamo trditi, da je v prostituciji malo žensk, ki v svojem delu resnično uživajo, a tega ne izključujemo, in mnogo več žensk, ki jih v to sili nuja po preživetju. Kaj pa pravijo moški? Najbolje, da si dokumentarni film pogledate sami.

Ob branju knjige in gledanju filma se nam ponuja misel, lahko tudi teza, da je prostitucija moderna oblika nevroze. Ne bomo se slepili, da je prostitucija izum današnjega veka, torej stvar modernega sveta, saj kot radi pravijo, je prostitucija najstarejša obrt na tem svetu. A upamo si trditi, da skozi stoletja menja svoje podobe, obraze, mesta, a bržkone bistvo ostaja isto. Prostitucija ni tam zunaj, ampak je tu, udejstvuje se znotraj naše kulture in ta jo deloma tudi določa. Določa kaj je zaželeno in kaj ne, določajo jo fantazme v katere smo potopljeni, te pa kreirajo želje. Npr. danes je bolj zaželeno, da so ženske po telesu depilirane, kot pa, da so poraščene. Čeprav to še ne pomeni, da so takšne želje vseh moških. Kar pa ostaja isto je, da je prostitucija kraj, kjer se uresničujejo fantazije in želje, ki so glede na družbene kode nesprejemljive ali pa so sprejemljive vendar težko dosegljive.  

Dokumentarni film nam poda izjemen vpogled, kako se danes prostitucija umešča v kulturo, ki ji vlada spolna morala, ki kaže na to, da kljub vsem naporom ni kaj prida uspešna pri svojem delu in da ji ter ji vedno bo, nekaj uhajalo. Kaj ji uhaja, nam lahko pokaže dokumentarni film. Da pa bi lahko to tudi razumeli se moramo obrniti na Freuda in njegov spis »Kulturna« spolna morala in moderna nervoznost.

Freud pravi, da je naša kultura v splošnem osnovana na zatoru gonov. Posameznik se je bil primoran odpovedati delu svoje posesti, da je lahko sedaj del kulture, ki jo »tvorijo materialne in miselne dobrine«, ki jih uživa. Pristati je moral na kulturno pravo in potlačiti nekatere najbolj prvotne nagone, vendar ne brez žrtev. Spolna morala kulture nas sili k sprenevedanju, prikrivanju, zanikanju in utajitvi (za boljše razumevanje napisanega, naj se bralec ali bralka obrneta k navedenemu Freudovemu delu).

Kot nas je poučil Freud, se potlačeno lahko tudi vrača. Vrača se v mnogoterih oblikah, ki pa so za človeka lahko zelo težavne, velikokrat tudi pogubne. Človek, ki ni uspešen pri tem, da bi živel po postavah kulture, je kaj hitro nenormalen, težaven, nor ali kako drugačen ožigosan. Nekateri pa so pri tem uspešni, a le na videz. Ti se imajo za normalne in so velikokrat nevrotični tako, da niso sposobni za ljubezensko-erotični odnos. Ko se človek sreča z pretiranimi in nesmiselnimi restrikcijami, se energija v njem kopiči ter povzroča težave. Potrebno je najti izhod. Izhodov je mnogo, naj si bodo za človeka blagodejni ali ne. Eden izmed izhodov je tudi prostitucija. Kraj kjer se uresničujejo nekatere naše želje oziroma kjer se del nakopičene energije lahko sprosti.

Zatrti goni silijo na površje, kar privede do uhajanja restrikcij in poskusom nadzora. Prostitucija je eden izmed načinov, kjer se to kaže.

Če prav razumemo Freuda, ki pravi, da mora za obstoj kulture, pri ljudeh, nujno priti do zatora določenih gonov iz strani vseh, ki kulturo oblikujejo, na račun njihovega blagostanja tako, da se pokažejo različna obolenja od katerih izstopa nervoza, bi si upali trditi, da je prostitucija skupek nevroz posameznikov in posameznic. Drugače rečeno, da je prostitucija simptom kulture.  

Zaupamo Freudu, ki pravi, da potlačitev tolikšnih gonov, ki jih kultura nalaga posameznikom, ne more biti popolnoma uspešna, kar pomeni, da se bodo v vsaj določeni meri uspeli osvoboditi. Kazali se bodo tako spačeno in izkrivljeni, da bodo neukemu opazovalcu le težko prepoznavni kot tisti, ki so bili sprva podvrženi zatoru. Kažejo se na različne načine, a mi se bomo omejili na prostitucijo, kot nujen družbeni ventil, ki sprošča napetost zaradi pretiranih, nesmiselnih potlačitev. Na eni strani vlada stroga spolna morala, na drugi strani pa lahko opazimo poplavo mnogoterih spolnih praks, perverzij, pornografije, zlorab in navsezadnje tudi povpraševanja in ponudbe v prostituciji.

Prostitucijo skušamo razumeti kot eno izmed oblik družbene nevroze, ki je posledica kulturne spolne morale. Če na eni strani družbena spolna morala prostitucijo omogoča, jo na drugi strani že obsoja. Hinavščina takšne dvojnosti je v tem, da prostitucijo omogočajo akterji, ki se je tudi že poslužujejo. Obsojajo telesa prostitutk, a ob enem jih ljubijo, saj jim dajejo užitke.

Poučila sem se o tem kakšna mora biti ženska. Žena doma, dama v družbi in kurba v postelji. In kakšna ne sme biti. Dama doma, žena v postelji in kurba v družbi. Ni veliko moških, ki bi imeli kurbo doma, je pa veliko moških, ki svojo kurbo ima. Misel nas napelje tudi na to, da je dobro, če so moški izkušeni, ženske pa neomadeževane. Če torej moški veliko seksa, požanje vse časti, medtem ko ženska seje graje in obsodbe.

Freud nas je poučil, da preko pregovorov in vicev izražamo resnico, ki jo težko neposredno izražamo, zaradi različnih oblik stisk in strahov. Vici so zelo dober vpogled v mišljenje in  prepričanja ljudi, ki jih izrekajo v šali, prav tako pa pripovedke, pregovori, danes pa tudi reklamni panoji, načini oblačenja, besedila glasbe, revije, resničnostni šovi itd. Če smo dovolj pozorni, lahko kaj hitro ugotovimo, da je tisto, kar je bilo podvrženo potlačitvi in pozabi, vidno povsod. Vulgarnost se tako rekoč odkrito sprehaja po cesti.

Lahko bi rekli, da ženske velikokrat fantazirajo o tem, da bi bile kurbe, saj jim je kot kurbi dovoljeno to, kar se za žene ne spodobi. Vendar imajo same ogromno predsodkov in zadržkov, ki so jih pripravljene pred kurbo zagovarjati in jo psovati, na samem pa se dušijo in trpijo, ker se za ženske pač ne spodobi, da bi odkrito uživale v svoji nasladi. Da si tega želijo nikakor ni sporno, sporna je dvoličnost in hinavščina, ki veje tako iz moških kot iz žensk. Kot bi dejal Freud: »Ni mogoče zanikati, da naša današnja kultura razvoj te hinavščine v izjemnem obsegu spodbuja. Lahko bi tvegali trditev, da je na taki hinavščini zgrajena[…]«

Dokumentarni film nam nudi tudi vpogled v kapitalistično življenje velikih mest, kamor se umešča tudi prostitucija. Zaradi življenja v teh svetovih, kjer vlada verjetje, da se moramo neprenehoma gnati za neskončen napredek, gospodarsko rast, materialne dobrine, pretirano skrb za telo in zdravje, človek zlasti potrebuje počitek in kot pravi Freud so se skupaj s tem povečale potrebe posameznikov po različnih užitkih. V času kapitalizma in hitrega življenja je spolno občevanje med moškim in žensko postalo podobno principu hitre prehrane.

Tako se tudi spolno življenje ljudi umešča v opisani tok, kjer je videti, da je možno prav vse, zadovoljiti še tako nenavadne spolne želje, kjer je toliko različnih ponudb kot različnega kruha v pekarni, da preprosto več ne veš katerega kupiti, kateri je bolj naraven in ekološki od drugega. Spolne želje ljudi najdejo naslovnike, ki jim jih pomagajo uresničiti, ti pa se umeščajo kot blago na kapitalističnem trgu. Čeprav smo zgoraj napisali, da se je človek primoran odpovedati nekaterim svojim nagonom, vztraja vtis, da se danes to kar naj bi bilo zatrto, da bi lahko ljudje živeli v slogi, spodbuja in se posledično s tem ustvarja boj za preživetje, egocentričen, psihologiziran individualist, ki ga potrebuje kapitalizem, da se lahko nemoteno širi. Kapitalizem kot rak, uporablja zdrava tkiva ljudi in njihovo ožilje, ter počasi prerašča telo gostitelja, da ta naposled umre. Naša telesa, kjer se izvaja oblast, kakršne svet še ni videl, počasi propadajo v lepo kreiranih oblekah, kjer jih prijazni kapitalizem ustvarja za vsakega izmed nas. Pod oblekami pa mukotrpno bivajo ljudje, ki mrzlično iščejo užitek npr. v prostituciji, da bi se vsaj malce počutili ljubljene in zaželene kot nekoč na materini dojki. Tako je kapitalizem zamenjal materino dojko, ki ga drži  v svoji nedoletnosti in nezrelosti. 

Zdi se, kot da je prostitucija nujni sestavni del vsake kulture, le da se v različnih kulturah odseva na različne načine. Odseva se glede na zgodovino, kulturo, restrikcije, nadzor, družbene kode kot tudi religijo in z njo vrednote. Torej, da je prostitucija nujno potrebna, saj je za nekatere to edini način, kako sprostiti svoje seksualne potrebe ali bolje rečeno poskušati zadovoljiti potrebe po bližini drugega človeka.

Skupaj z vedno hitrejšim načinom življenja, se temu pridružujejo tudi odnosi med žensko in moškim, ki so podvrženi logiki kapitalizma in hitrega življenja. Prostitucija se tukaj ponuja kot nadomestek za zadovoljevanje različnih seksualnih potreb, v masovnih številkah, vsepovsod na svetu. Prostitucijo bi lahko primerjali z družbeno kanalizacijo, kjer se pretaka govno ljudi, ki ga poskušajo skriti pred drugimi. Tako nujno potrebna, a zavržena kot izmeček, izločena v temno podzemlje. A le stežka bi obsojali ljudi, saj nam je Freud pokazal, da so to nujne posledice kulturne spolne morale in da moramo o njih razmišljati ter jih razumeti.

Zagotovo tukaj nismo odgovorili na nobeno vprašanje, vendar smo poskušali razmišljati in predvsem razumeti. S tem pa se nam odpira kopica drugih vprašanj, idej o katerih je vredno razmišljati, predvsem ker nam je to v užitek in veselje. Prav tako si ne domišljam, da imamo v teh rosnih letih dovolj orodja, da bi bili sposobni delati zaključke, zato naj napotim bralca in bralko, da si ogledata dokumentarni film Glorija kurb in mogoče tudi dokumentarni film z naslovom Kurba skupaj z Freudovima knjigama, Spisi o družbi in religiji in Nelagodje v kulturi ter knjigo, ki naš še čaka (Kapital Karla Marxa), ki nam prav tako lahko pomaga pri razumevanju napisanega. Ob tem pa se nam bodo v prihodnje porajale še druge ideje, kako razumeti svet okoli sebe in tisto, kar nas ljudi najbolj zadeva in to je ljubezen ter drugi človek – ljubezen do drugega človeka.   

//

//