Shame (Steve Mcqueen, 2011)

Morda bi bil boljši prevod »Sram«. Sram je občutek, sramota pa bolj konkretno prikrivanje, sramovanje nečesa. Sram je nekaj splošnega, težje oprijemljivega, sramota pa nekaj specifičnega. Rad bi pokazal, da je ta odličen film bolj nagnjen k splošnemu kot k posebnemu. To ni film o kakem ekscesu, je prej film o tem, kar je že povsod.

Sprva se zdi, da je središče zgodbe glavni lik Brandon. Mlad, uspešen in že kar nekoliko stereotipen njujorški povzpetnik. Film se niti malo ne ustavlja pri blišču takega življenja, ampak že od prvih prizorov naprej na hladen način pokaže, okrog česa se v glavnem vrti Brandonov vsakdan. Zgodba je na vsakem koraku pospremljena s komentarji o spolni zasvojenosti, a to ni film o neki specifični problematiki. 

Počasi spoznavamo druge like in za Brandona vsaj malce pomembne ljudi iz njegovega življenja. Najpomembnejši dogodek je obisk njegove mlajše sestre Sissy, ki je prišla k Brandonu nepovabljena, a drugače ni mogla priti. Ni opazil njenih klicev na telefonski tajnici in jih prav tako ni opazil kasneje. Zagotovo ni naključje, da se v zgodbi pojavi prav ona. Predstavlja mlado,  spolno zrelo in privlačno žensko, praktično edino žensko te vrste v vsem vesolju, s katero Brandona veže prepoved spolnih odnosov. Morda je prav zato ni niti malo pogrešal. Vseeno, celo bolje bi bilo, če sploh ne bi prišla. Najprej se sprijazni z obiskom, za katerega misli, da bo trajal le nekaj dni, sčasom pa je konfliktov vse več. Medtem spoznavamo tudi druge like, predvsem Brandonovega poročenega šefa, ki zelo podjetno in na vsakem koraku ustvarja nove priložnosti za kratkotrajne avanture. Takšno početje se Brandonu nekoliko ironično vrne, saj njegov šef pristane v postelji prav z njegovo sestro.

Na tem mestu se bom vprašal, okrog česa se vrti film? Kaj je v tem filmu v ospredju in kaj je v ozadju? Najprej se zdi, da Brandon predstavlja nekakšno ospredje filma, glavni lik, tako imenovani stranski liki pa predstavljajo ozadje. A vendar ni tako, kajti med ospredjem in ozadjem mora obstajati kvalitativna razlika, tukaj pa je ni. V bistvu so vsi liki v filmu, razen sodelavke Marianne, enaki kot Brandon. On je le malce bolj ekstremen. Prav zaradi tega to ni film o spolni zasvojenosti, ampak o sodobnem življenju kot takem. Prave razlike ne bomo našli v vsebini, ampak v razmerju med vsebino in obliko. Pravo ozadje filma je njegova hladna in asketska forma, ki se razlikuje od »vroče« vsebine, ki je v ospredju.

Ta forma je sestavljena iz (za sodoben film) zelo dolgih kadrov, ki se nikakor nočejo hitro menjati, kot se na primer menjajo Brandonove »ljubice«. Prav tako se velikanska večina filma nespektakularno odvija bodisi v zaprtih prostorih, bodisi ponoči, ali oboje. V filmu sta le dva krajša prizora, ki se dogajata v odprtem prostoru in podnevi, a tudi to sta bolj kot ne prizora obupa. Vsebina filma se spreminja in stopnjuje do tragičnega vrhunca, forma pa ostaja enaka. Med njima obstaja konflikt, saj se zdi, kot da se vsi nastopajoči zelo trudijo ubežati temu, kar predstavlja forma: ne marajo počasnosti, ne iščejo miru in stabilnosti, bog ne daj dolgčasa in askeze. Toda forma »zmaga« nad vsebino in preživi njihove napore. Kot bi nam režiser hotel pokazati, da je življenje, sodobno ali manj sodobno, v veliki meri nujno dolgočasno in samosvojega ritma, skrajno upiranje temu pa ne more imeti dobrih posledic. Ta pristop ni moralističen, ampak je logičen.

Zgodba se mojstrsko konča z Brandonovim pogledom v brezno. Še pred manj kot 24 urami bi brez zadržkov planil na spogledljivo, privlačno in poročeno žensko s podzemnega vlaka, zdaj pa jo le gleda. A sramu je v tem filmu precej malo. Morda bi bil bolj primeren naslov prejšnjega Mcqueenovega filma: Lakota.