Izjava za javnost na negativno mnenje Vlade RS glede Zakona o osebni asistenci

Prejšnji teden smo po naključju izvedeli, da je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve spisalo negativno mnenje glede Zakona o osebni asistenci v potrditev Vladi RS. Mnenje o celotnem predlogu Zakona o osebni asistenci je podano zgolj na eni strani! 

Takoj smo se uporabniki povezali in stopili v akcijo s pisanjem osebnih zgodb o tem kaj nam pomeni osebna asistenca za naša življenja. Vse zgodbe in dopise smo pošiljali na spodaj navedene naslove, nismo želeli stvari objavljati v javnosti, saj smo verjeli in prav tu je bila očitno naša usodna napaka, da se lahko o vsem še sporazumemo in dogovorimo. Kot strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih (in ne nazadnje tudi kot uporabnica) sem tudi sama napisala tehten dopis z naslovom »Zakon o osebni asistenci nam pomeni življenje, ne odvzemite nam ga!«

Na pisanje uporabnikov se je kot edini odzval zagovornik načela enakosti in nam celo spisal obširno mnenje, ki govori v prid čimprejšnjega sprejetja zakona.

V sredo dopoldne sem uspela priti do ministra Vizjaka. Po kratki diskusiji sem ga prepričala (vsaj tako se mi je zdelo), da se z mnenjem še počaka, saj je bilo povsem neargumentirano in izkrivljeno kot, da sploh nihče ne bi prebral predloga zakona. Naposled je minister pristal, da se z mnenjem počaka, saj dejansko nismo imeli prav nobenega medsebojnega pogovora o vsebini zakona in morebitnih razhajanjih. Že isti dan sem prejela klic Direktorja Direktorata za socialo g. Dominkuša, ki me je seznanil z veselo novico, da je minister pristal na vsebinski sestanek z nami v ponedeljek, 16.7.2012 ob 12h in sicer z Direktorico Direktorata za invalide ga. Dragico Bac in g. Dominkušem. Res smo se ob uri sestali in vsebinsko prečesali člene, splošen vtis je bil zelo dober. Oba sogovorca sta uvidela, da smo popravljali člene, ki so v predlogu MDDSZ vezani na dolgotrajno oskrbo ter člene, ki so povezani z učinkovitostjo, operativnostjo ter finančno vzdržnostjo zakona. Prepričani, da mnenja ne moreta več napisati kot negativnega, ampak morda zgolj kot dopolnilo kakšnemu členu, smo veselo šli domov. Kot dokaz optimističnega razpoloženja in vere, da je bil minister dobronameren sem mu napisala osebno pismo (beri celotno besedilo!) v katerem so bili dani vsi odgovori na očitke, mnenja MDDSZ. 

»Razlika v našem predlogu je v spodnji meji vstopa upravičenca do storitve; predlog MDDSZ določa 20 ur tedensko, v našem predlogu je ta meja postavljena na 30 ur. Razlogi za dvig spodnje meje so bili predvsem v trenutnih družbeno-ekonomskih razmerah, v finančni vzdržnosti zakona in v dejstvu, da obstoječa javna storitev pomoči na domu že pokriva 20 ur tedenske pomoči, podobno nudi pomoč in nego tudi večina invalidskih organizacij, ki svoje članstvo utemeljujejo na podlagi medicinskih diagnoz oz. vrste invalidnosti. Drugi uporabniki, ki potrebujejo manjše število ur tedenske pomoči, bodo le-to še vedno lahko uveljavljali preko programov pomoči na domu in »posebnih socialnih programov«, ki jih izvajajo invalidske organizacije, nenazadnje pa je tudi dodatek za pomoč in postrežbo namenjen prav zagotavljanju pomoči posamezniku, ki le to potrebuje. Pomembno se nam zdi, da se storitev najprej zagotovi tistim posameznikom, ki so v svojih vsakdanjih potrebah življenjsko odvisni od pomoči druge osebe. Tretja pomembnejša razlika tiči v finančnih virih in prav ta bo najverjetneje zmotila privilegirane invalidske organizacije, ki se v večini financirajo iz sredstev FIHO. 25. člen predloga namreč določa financerje osebne asistence, in sicer predpostavlja predvsem že uporabljene vire oz. prerazporeditev obstoječih finančnih sredstev. Pomembni vir izvajanja storitve osebne asistence so namenska javna sredstva FIHO, ki že sedaj znatno sofinancira različne programe pomoči, nege, spremstva in osebne asistence skoraj vsem invalidskim organizacijam. Dokaz našim trditvam je Preglednica 3: Sofinanciranje zaposlitev v programih za neodvisno življenje invalidov (Vir: IRRSV) 

 Zaposleni v programih so največkrat plačani iz različnih virov, ki jih pridobi organizacija. Ugotavljamo, da največ zaposlitev (so)financira FIHO, in sicer dobro četrtino (26,6 %). Malo manj kot četrtino zaposlitev financira ZRSZ, skoraj petino pa drugi financerji. Skoraj 14 % zaposlitev financirajo občine, le malo manjši delež (12,6 %) pa MDDSZ. Manjši delež (2,1 %) zaposlitev se financira iz sredstev donatorjev[1].«  

Bila sem namreč prepričana, da se bo mnenje ponovno pisalo na podlagi strokovnih in tehtnih ugotovitev obeh pristojnih direktorjev. Zato pa sta na teh funkcijah, kaj ne? Res pa je, da sta nam oba sogovorca kar nekajkrat dala vedeti, da o vsebini mnenja odloča minister, »bova napisala kar bo rekel minister«. V svoji naivnosti nisem razumela kaj to dejansko pomeni, ker ministra na tem sestanku ni bilo. Saj vendarle vsi vemo, da minister ne pozna podrobno vsebin Zakona o dolgotrajni oskrbi, niti predloga Zakona o osebni asistenci MDDSZ in tudi ne našega vloženega predloga v parlamentarno proceduro; ve zgolj to kar mu na kratko povzamejo.  Prav tako sta nam v zadregi govorila o močnih pritiskih na ministrstvo in tudi že v Državnem zboru s strani NSIOS oz. invalidskih organizacij, ki intenzivno in umazano delujejo v ozadju proti »našemu« predlogu zakona. Tako grozljivo in bedno hkrati, da t.i. zastopniki invalidov namerno in načrtno delujejo prav proti uveljavljanju interesov njihovega članstva, »najtežje« hendikepiranih, za preprečitev ene temeljnih pravic; pravice do neodvisnega življenja. 

Šok je res velik, ko sem po vztrajnem klicanju g. Dominkuša, da bi izvedela kdaj bo mnenje napisano, prejela odgovor v zadregi, da je bilo isto negativno mnenje poslano že v torek na Vlado v potrditev. Sploh nisem dojela, saj mi je g. Dominkuš zatrjeval, da res ne ve kako je sploh do tega prišlo in kdo je dal zeleno luč, minister naj bi bil te dni odsoten in nihče ni vedel, ali mi ni hotel povedati, kako je do tega prišlo. Še vedno mi je bilo nerazumljivo, povsem nelogično in pravzaprav dokaj neumno, da bi minister na ta način prelomil dano besedo, zakaj le? Še vedno prepričana v njegovo nedolžnost, sem se odpravila na Vlado in ga tam pričakala. Kako je stekel najin pogovor si lahko pogledate na tem posnetku kjer mi je dejansko postalo jasno, da je prelomil dano besedo in nas grdo ter nesramno prevaral. Sestanek je bil torej čista farsa, beden trik, da sedaj lahko trdi, da so se na ministrstvu sploh pogovarjali z nami. 

Očitno je to šele začetek težkega in argumentiranega boja, v katerem pa bodo kot kaže v ospredju grdi poskusi, da se zakon spodnese zgolj zaradi ohranjanja pridobljenih privilegijev, črpanja finančnih koristi iz FIHO in manipuliranja z invalidi, ki jih držijo v življenjski odvisnosti preko svojih skromnih storitev. Zgodba držanja oz. pristajanja posameznikov v sužnjelastniški odnos, kot se to dogaja pri invalidih, je lahko poučna prav za vse državljanke in državljane. Dokler se le-temu ne bomo uprli, bomo živeli v pogubi in bedi. Torej je na vseh nas, da se vztrajno borimo naprej! 

Za YHD Elena Pečarič 

Predsednik Emil Bohinc

V vednost:

gp.mddsz@gov.si

gp.gs@gov.si

gp.kpv@gov.si

gp.mju@gov.si

gp.mf@gov.si

gp.mz@gov.si

davor.dominkus@gov.si

dragica.bac@gov.si

andrej.vizjak@gov.si

gp@dz-rs.si

Katarina.Ratosa@dz-rs.si

gregor.virant@dz-rs.si

alenka.jeraj@dz-rs.si

info@varuh-rs.si

zagovornik.uem@gov.si

gp.uprs@up-rs.si