Ko politik v javnosti nastopa kot zasebnik, je treba biti najbolj oprezen. Mediji so pred dnevi zabeležili naslednjo izjavo, ki jo je izrekel predsednik vlade Janša: »Vsak dan, ki mine, mi je bolj žal, da Jankoviću ni uspelo sestaviti vlade, saj sem že takrat vedel, kaj to vlado čaka.« Pri tem je pomembno in pomenljivo zlasti dvoje: najprej to, da jo je izustil eden od vodilnih politikov v tej državi; nato pa še dejstvo, da je izjava prišla v javnost. Vprašati se je treba o tem, kakšen namen je imel govorec s tem, ko jo je izrekel, kakšno sporočilo je hotel posredovati oziroma po domače, kaj je hotel z njo povedati.

Prvi vtis je ta, da je premier nekoliko resignirano ugotovil, da je naloga, pred katero se je znašel, preprosto preveč zahtevna in da ji je le z nadčloveškimi napori lahko še kos. Morda nam torej hoče sporočiti, da ga le še njegov nesebični interes za skupno dobro oziroma sodržavljane drži pokonci, da ne obupa in ne poklekne. Nekako v smislu »It's a dirty job, but someone's gotta do it!« (in jaz, nesrečnik, sem tisti, ki mora opraviti to mukotrpno stvar). Manever, ki ne bi bil v nasprotju s tem, kar je Janša kot politik pokazal do sedaj: ko je bilo že domala vsakomur očitno, da ne premore kakšnih posebnih kvalitet politika (če je politik nekdo, ki upravlja s skupnimi stvarmi za obče dobro), se je skliceval na neko svoje domnevno junaštvo ob odločilnih trenutkih (npr. na svojo vlogo v osamosvojitveni vojni [poudarjanje le-te pa je imelo še neko v podtonu zaznavno sporočilo: namreč to, da se govoriti o prekupčevanju z orožjem, ki se je dogajalo v istem času, in – kot kaže kar nekaj indicev – z istimi »junaki« v glavni vlogi, v tem kontekstu ne spodobi – junakom je pač treba včasih pogledati skozi prste]).  Drugo, na kar je ob prebrani izjavi utegnil pomisliti še kdo poleg pisca teh vrstic, pa je to, da ta nekako povzema način, kako premier nastopa v javnosti. Depresivnost in črnogledost, celo resigniranost sta nekako že od samega začetka nastopa funkcije njegov prepoznavni »slog«. Morda bi težko našli politika z manj elana, vizije in nekega zagona, s katerim se sicer človek loteva dela, v katerem vidi vsaj nekaj smisla. Janša vseskozi zbuja vtis, da mu je vladanje v eno samo breme, da v politiki, ki jo vodi, v resnici ne vidi niti verjetnosti uspeha, da so direktive vlade zgolj neka zasilna rešitev, ne pa nekaj, kar bo dolgoročno prispevalo k izboljšanju položaja ljudi v državi. Onkraj razmišljanja o premierjevi psihični ekonomiji in njegovi osebnosti si velja zastaviti naslednje vprašanje: kakšno sporočilo generirajo njegove izjave? Kakšna je intenca govorca v tem primeru, kakšno je razmerje med govorcem in izgovorjenim ter kakšne (ideološke) učinke poskušajo ustvarjati njegove besede?

Kdo torej govori in komu je sporočilo namenjeno? Zdi se, da beremo osebno izpoved, ki jo je morda premier izrekel v pogovoru s svojo soprogo, pa so jo ponesreči ujeli mediji. Premier v svoji izjavi deluje kot zasebnik, vtis je celo, da apelira na razumevanje soljudi oziroma sotrpinov. Mar ni natanko v tej izjavi pravzaprav povzet način, kako danes deluje ideologija? Politiki in drugi pripadniki elit danes v javnosti nastopajo kot zasebniki. Drug na drugega se naslavljajo z imeni: Janez, Borut, Angela, svoje čase pa tudi Silvio itd. Sestajajo se na pijačah in v fitnesu, kjer se dogovarjajo o stvareh, ki krojijo usode milijonov »navadnih ljudi«. Delujejo čisto vsakdanje, sporočajo nam: poglejte, smo čisto navadni ljudje, taki, kot ste sami.

Kakšen je ideološki učinek navedene premierjeve izjave? V čem je njena ideološkost? Kaj sporoča? Eden od možnih odgovorov bi bil tale: premier s svojo izjavo preprosto zavaja. Poskuša ustvariti vtis, da mu v resnici ni do vladanja, to pa počne samo zato, da bi ljudje spregledali njegovo zavzetost, s katero se skupaj z ministri in zavezniki v parlamentu loteva spreminjanja družbe po svoji podobi. Resigniranost naj bi bila zgolj navidezna, krinka, ki naj bi prikrila oblastiželjnost in radikalnost, s katero oblastnež diktira reforme. Možna pa je še neka druga razlaga, ki morda bolj ustreza razmišljanju o ideologijah, kakršno je v svojih delih zasnoval Marx, ko je govoril o ideologiji kot napačni zavesti. Ideološki nagovori namreč niso zgolj laži ali zavajanja, če bi bili to, bi jih ljudje lahko hitro razkrinkali kot takšne in bi torej ti nikoli ne mogli delovati (in ideološki nagovori delujejo tedaj, ko jim ljudje verjamejo in se s tem spremenijo v pripadnike molčečih množic – v podrejena in ubogljiva bitja). Premier morda ne laže: morda mu je vladanje v resnici v breme, saj je politika, ki jo izvaja vlada, plagiat; vladni odloki in reforme so povsem skladne z ideologijo neoliberalizma. Prvi mož vlade morda končno ugotavlja to, kar je vedel povedati že Marx: v kapitalizmu v resnici ni gospodarjev in sužnjev. So samo še sužnji: tudi kapitalist (če hoče to ostati) mora delati natanko to, kar od njega terja logika kapitala. Bolj ko se nekdo oklepa tega, kar diktira kapital v vsej brutalnosti (vključno s teptanjem človeškega dostojanstva in čisto konkretnih eksistenc ljudi in vsega, kar so ti uspeli trudoma ustvariti), bolj lahko ugotavlja, da je samo še nemočen privesek, da v resnici sploh ni več pomembno, kaj si on sicer misli ali želi. Vlada, ki naj bi delovala v naše dobro, v resnici deluje vse bolj v podrejenosti kapitalu. Torej bi bila lahko premierjeva resigniranost celo pristna, neigrana. Kot človek iz krvi in mesa bi utegnil ugotoviti, da (v svoji zvestobi finančnim trgom, bonitetnim ocenam in tehnokraciji iz Bruslja) njegov morebitni politični program sploh ne šteje več (kolikor ni povsem skladen z zahtevami »močnejših« od nas). Tudi če bi bilo temu tako, pa njegova izjava ostaja izjava oblastnika. Sporočilo, ki ga poskuša posredovati, namreč nikakor ni napoved kakšne spremembe v njegovem delovanju. Prav nasprotno (in tukaj govorec računa na neki določen učinek izjave). Sporoča nam: sem človek, kot ste sami, narediti moram kar nekaj težkih odločitev, sprejeti na svoja ramena bremena, ki nikakor niso lahka, pa vendar ne odstopam od začrtane poti, delo bom opravil do konca, niti za malo nisem pripravljen popustiti. Ideologija, ki jo zastopajo današnji oblastniki (ki nam s svojimi nastopi v javnosti pogosto kažejo prav svojo »človeško plat«, svojo običajnost, podobnost z nami, razkrivajo kakšno podrobnost iz svoje zasebnosti) je torej takšna: sistem je treba braniti za vsako ceno, zanj smo se pripravljeni boriti tudi kot zasebniki, zastaviti vse, kar nam je drago. Premier kljub morebitni resigniranosti ali utrujenost od vladanja ni niti za trenutek pripravljen postaviti pod vprašaj sistem, znotraj katerega deluje. Zaradi tega je njegova izjava ideološka, saj nagovarja ljudi, naj mu v njegovi predanosti sistemu brez pomisleka sledijo. Za vsako ceno, tudi za ceno svojega blagostanja.

//