Ljubljana, 17.7.2012

Spoštovani minister Vizjak!

Najprej pozdravljam vašo odločitev, da počakate z oddajo mnenja glede predloga Zakona o osebni asistenci in za priložnost, da se o vsebini zakona posvetujemo skupaj ter poiščemo trdne povezovalne temelje, ki nas vodijo k skupnemu cilju; da najhitreje zagotovimo zakonsko oz. sistemsko pravico do osebne asistence.

Sestanek z ga. Dragico Bac in g. Davorjem Dominkušem, kjer smo prečesali spremembe našega predloga Zakona o osebni asistenci glede na predlog zakona MDDSZ z leta 2010 je bil za nas zelo pomemben. Ugotovili smo, da so razlike predvsem v členih, ki se vežejo na Zakon o dolgotrajni oskrbi, saj smo želeli zakon poenostaviti oz. ga narediti bolj učinkovitega, ekonomičnega in operativnega. Po besedah g. Dominkuša je najbolj optimističen scenarij za operativnost Zakona o dolgotrajni oskrbi šele leto 2015. Za  mnoge med nami, ki smo življenjsko odvisni od osebne asistence, predstavlja to celo večnost.

Razlika v našem predlogu je tudi v spodnji meji vstopa upravičenca do storitve; predlog MDDSZ določa 20 ur tedensko, v našem predlogu je ta meja postavljena na 30 ur. Razlogi za dvig spodnje meje so bili predvsem v trenutnih družbeno-ekonomskih razmerah, v finančni vzdržnosti zakona in v dejstvu, da obstoječa javna storitev pomoči na domu že pokriva 20 ur tedenske pomoči, podobno nudi pomoč in nego tudi večina invalidskih organizacij, ki svoje članstvo utemeljujejo na podlagi medicinskih diagnoz oz. vrste invalidnosti. Drugi uporabniki, ki potrebujejo manjše število ur tedenske pomoči, bodo le-to še vedno lahko uveljavljali preko programov pomoči na domu in »posebnih socialnih programov«, ki jih izvajajo invalidske organizacije, nenazadnje pa je tudi dodatek za pomoč in postrežbo namenjen prav zagotavljanju pomoči posamezniku, ki le to potrebuje. Pomembno se nam zdi, da se storitev najprej zagotovi tistim posameznikom, ki so v svojih vsakdanjih potrebah življenjsko odvisni od pomoči druge osebe. Le-ti namreč nimajo prav nobene alternative, preostane jim zgolj naselitev v domovih za ostarele, kar pa je nesprejemljiva rešitev. Slovenija je dolžna tudi implementirati Konvencijo ZN o pravicah invalidov, ki smo jo ratificirali že leta 2008, a je 19. člen. ki med drugim govori tudi o pravici do osebne asistence še vedno nespoštovan. Če bi se pokazalo, da ekonomske razmere dopuščajo in so izkazane realne potrebe, bi se seveda lahko prag tudi znižal oz. povečal krog upravičencev. Vsekakor bomo predlagatelji ob tem veseli.

Tretja pomembnejša razlika tiči v finančnih virih in prav ta bo najverjetneje zmotila privilegirane invalidske organizacije, ki se v večini financirajo iz sredstev FIHO. 25. člen predloga namreč določa financerje osebne asistence, in sicer predpostavlja predvsem že uporabljene vire oz. prerazporeditev obstoječih finančnih sredstev. Pomembni vir izvajanja storitve osebne asistence so namenska javna sredstva FIHO, ki že sedaj znatno sofinancira različne programe pomoči, nege, spremstva in osebne asistence skoraj vsem invalidskim organizacijam.  Dokaz našim trditvam je Preglednica 3: Sofinanciranje zaposlitev v programih za neodvisno življenje invalidov (Vir: IRRSV)

Zaposleni v programih so največkrat plačani iz različnih virov, ki jih pridobi organizacija. Ugotavljamo, da največ zaposlitev (so)financira FIHO, in sicer dobro četrtino (26,6 %). Malo manj kot četrtino zaposlitev financira ZRSZ, skoraj petino pa drugi financerji. Skoraj 14 % zaposlitev financirajo občine, le malo manjši delež (12,6 %) pa MDDSZ. Manjši delež (2,1 %) zaposlitev se financira iz sredstev donatorjev[1].

Verjamemo, da se večina funkcionarjev v privilegiranih invalidskih organizacijah (združeni v NSIOS), počuti ogrožene, saj bodo ob uveljavitvi Zakona o osebni asistenci znatno izgubili svojo moč nad članstvom. Sedaj svojo moč izrabljajo, da posameznike držijo v odvisnosti, jih pogojujejo, izsiljujejo ali disciplinirajo prav skozi odvzem življenjsko pomembnih storitev in pravic. Drugi razlog so seveda znatna sredstva FIHO, ki si jih veselo delijo mimo sprejetih kriterijev, pravil in meril ter za katere obstaja močan sum, da v mnogih primerih niso namensko porabljena in ni mogoče preveriti, koliko jih dejansko pride do upravičencev. V prelaganem Zakonu o osebni asistenci bi bila poraba teh povsem transparentna in preverljiva, saj bi ta sredstva prišla neposredno do konkretnih upravičencev.

Ne bo nas presenetilo, če bo ravno NSIOS manipuliral z lažnimi podatki in nasprotoval predlogu, saj smo bili že večkrat priče in tarče njihovih napadov. Tudi vi kot dolgoletni poslanec prav gotovo pomnite vsega spornega in neetičnega delovanja, ki so ga sposobni izvajati, da bi le ubranili lastne interese, brez pomislekov, če pri tem ravnajo proti koristi svojih članov oz. uporabnikov. Nazadnje ste bili ob sprejemanju sprememb ZLPLS priča ostrih in neutemeljenih, celo nesramnih napadov na poslanke in poslance s strani g. Šuštaršiča, ki si dovoljuje govoriti v imenu vseh slovenskih invalidov. Žalosti nas dejstvo, da nam nobena invalidska organizacija ni odgovorila na naše prošnje, da nam posredujejo podatke o številu uporabnikov in predvidenem številu upravičencev Zakona o osebni asistenci. Kot napisano o našem predlogu niso obveščali članov oz. potencialnih upravičencev, zakaj smo jih prosili. Želeli smo si namreč čim večje participacije samih bodočih uporabnikov, ki pa so namerno ustrahovani zgolj zato, ker naj bi to bil predlog YHD. Prav tako tudi do sedaj še nismo prejeli odgovora na naš dopis, v katerih jih vabimo k sodelovanju. Čeprav smo že vsega vajeni, nam je težko razumeti in sprejeti, da so najbolj kruti nasprotniki razvoja pravic invalidov prav invalidski funkcionarji v njihovih invalidskih organizacijah.

Iskrno vam polagam na srce, da predlog Zakona podprete, saj je že v parlamentarni proceduri in bi lahko z malo sreče postal operativen v prvi polovici prihodnjega leta. Če bi se lotili popravljanja predloga MDDSZ, bi morali storiti to, kar smo mi že naredili; spremeniti člene, ki se vežejo na Zakon o dolgotrajni oskrbi, kar bi terjalo ponovno dolgotrajno usklajevanje in bi parlamentarno proceduro premaknilo najmanj za leto dni. Zato bi se mi zdelo tako ravnanje povsem nepotrebno, nesmiselno in potratno. Na sestanku smo prediskutirali tudi možnost, da bi se ob uveljavitvi Zakona o dolgotrajni oskrbi lahko zgolj z amandmajem v enem členu vzpostavila povezava med obema.

Upam na vašo preudarno odločitev, ki ne bo zgolj politična, ampak bo vzela v obzir tudi naša življenja in prihodnost.

Lep pozdrav, Elena Pečarič

Danes pa šok, da je minister negativno mnenje že poslal na Odbor Vlade RS za državno ureditev in javne zadeve, glej: http://za-misli.si/subkultura/459-minister-vizjak-pozrl-besedo