Članek
Kolikšna je pamet slovenskih politikov?

Kolikšna je pamet slovenskih politikov?

Objavljeno Jul 17, 2012

Ena ključnih značilnosti psihopatskega delovanja je tudi popolna neobčutljivost za druge ljudi in njihovo trpljenje. Kaže se na primer v politikovi izjavi, da problemi, o katerih na glas govorijo ljudje, zanj še niso dovolj veliki, da jih bodo čez nekaj mesecev skupaj preučili in nato morda ukrepali, a ne kar tako, čez palec, pač pa po pameti.


Kolikšna je pamet politikov? Če bi jih na primer testirali s testi inteligentnosti, tako kot testiramo otroke, paciente in druge ljudi … Rezultatov zaradi etičnih pravil seveda ne smemo objaviti.

Etika je vsekakor zelo pomembna. Na primer. V vsaki družbi ljudje trpijo. Enako je res, da se v vsaki tudi upirajo. In kdor resno jemlje demokracijo, ve, da bi se morali upirati kar naprej. Obstaja pa tudi možnost, da demokracije ljudje, zlasti tisti, ki so po naključju nekaj časa na oblasti, ne jemljejo resno, in se nanjo preprosto požvižgajo. Potem je tudi z etiko hitro konec.

Zadeva je neverjetno preprosta. A še bolj bode v oči enako neverjetno sprenevedanje politikov. Za kaj gre?

Preprostost zadeve je najprej v tem, da razglasite recesijo, ugotovite, da banke nujno potrebujejo denar, bajne količine denarja, nato pa ga po hitrem postopku kratko malo vzamete ljudem. Recimo, da ti sprejmejo, kar jim politiki naložijo. Ljudje so namreč izjemno prilagodljivi, zato lahko v takem položaju rečejo, da je pač treba dati ubogim bankam, ki imajo za šest milijard evrov in več slabega denarja, kot mu ljubkovalno pravijo.

Trenutno je pomembnejše nekaj drugega. Še en primer. Gospod je bil leta 1944 star petnajst let. Bolj ali manj nasilno so ga potegnili v vojno vihro, saj res ni imel ne interesa ne volje, da bi šel med partizane ali domobrance; pravzaprav niti ni dobro vedel kdo so eni in kdo so drugi. Prejšnji mesec so mu odtegnili od pokojnine 170 € (neto), češ da je bil v partizanih. Res je bil, toda kot otrok je nosil kotel, v katerem so kuhali polento. Ni se sicer boril s puško za svobodo domovine, tako kot se borili drugi, a tudi polenta je zelo pomembna, ko postanejo borci lačni.

V istem času so si plače znižali tudi politiki, ki seveda ne pozabijo ob vsaki priložnosti (zlasti pred kamerami) poudariti, da moramo breme nositi vsi. In za koliko so si znižali plače? V časniku lahko beremo, da nekateri ta mesec ne bodo dobili vrtoglavih 5500 € plače, temveč zgolj skromnih 5300 €.

Kaj je pri vsem tem najbolj noro? Najbolj nora je sofistika, neskončno prefinjeno in sprenevedavo razpravljanje, kaj je pravično in kaj ni, katere reze bodo ublažili in katerih ne bodo, katere pritožbe bodo morda upoštevali in katerih ne bodo. To je res neverjetno! Vsak bebo ve, da bi si morali politiki znižati plače za tisoč evrov ali več, da bi bilo kolikor toliko zadoščeno pravici, pa se nič ne zgodi in se najverjetneje niti ne bo. Otopelost ljudi je zares čudežna.

Ne skrbi toliko aroganca in oholost politikov, saj od njih res ne morete pričakovati česa drugega, ker se kot psihološki ljudje praviloma pač pustijo zaslepiti moči in se nato tudi temu primerno obnašajo, bolj skrbi otopelost navadnih ljudi.

Danes bi moralo biti na cesti dva milijona ljudi. Enoznačno in neomajno bi morali zahtevati, da se upokojencem odvzeto vrne in se jim k pokojnina še malo primakne, zahtevati bi morali, da se drastično zmanjša plače politikov in njihove dodatke oziroma privilegije; nekateri bi seveda morali kar pospraviti kovčke, saj so naredili že dovolj škode in izrekli preveč neumnosti.

In kaj se bo zgodilo? Nič, zgodilo se ne bo popolnoma nič. Spremenilo se bo le vreme, kot napovedujejo vremenoslovci, čas pa bo leno tekel naprej, kot že sicer teče v vročih poletnih dnevih. Kaj je narobe z ljudmi? So se res vsi vdali in predali? So popustili in postali depresivni? So zadovoljni z gigamarketi in s poceni ponudbo dobrin, ki v glavnem tako ali tako prihajajo s Kitajske, kjer skoraj zastonj delajo otroci, delavci, ki ne morejo niti sanjati o sindikatih, pa so plačani nekaj centov na uro? So nehali razmišljati in uporabljati domišljijo? Res zgolj še topo strmijo v pametne zaslone, kjer migotajo podobe? Kako lahko prenašajo aroganco oblasti, saj vsak otrok spontano zavrača avtoriteto, ki se tako obnaša?

Nekaj je hudo narobe. Sistem družbenega življenja seveda deluje po svoje in v korist kapitalistov, toda deluje natanko zato, ker ljudje verjamejo vanj in pristajajo na njegovo delovanje. Brez ljudi je povsem nemočen, tako kot je nemočna tudi vsaka oblast, pa če je še tako pametna.

Ali kot je dejal nekoč Marx: vzemite tisoč tolarjev in jih odnesite med ljudi, ki ne poznajo denarja. Papir, na katerem so natisnjeni tolarji, zanje ni denar, zato si lahko tolarje zgolj obesite za klobuk. Je torej sodobna fantazmagorija res tako neverjetno močna, da so skoraj vsi popolnoma zaslepljeni in jim je vseeno celo takrat, ko jim jemljejo denar iz denarnic, saj vanj vendarle še verjamejo? Kako je to mogoče?

Razlage ne bodo dosti pomagale, zato se jih tudi ne bom lotil. Bolj me namreč zanima, ali so se ljudje sploh še zmožni zganiti in nekaj narediti zase in za soljudi. Možno je namreč tudi to, da so že povsem pasivni in zgolj čakajo na konec. Morda niti ne verjamejo, da so zmožni kaj spremeniti, da je življenje lahko tudi drugačno, da je svet lahko drugačen. Mogoče so že postali zombiji, narcisoidni hedonisti, zadovoljni, da še lahko žurirajo.

Če ne verjamejo (več), potem je seveda vsega konec. Pristali bodo na vse, kar bodo od njih zahtevali oblastniki, sprejeli bodo vse, kar jim bodo ponudili. Terjali ne bodo ničesar, želeli bodo le to, kar je mogoče želeti, želeti pa je mogoče le to, kar rečejo kapitalisti, ki izdelujejo dobrine, storitve in blago.

Kvantni fiziki pravijo, da je možno tudi to, da stopiš skozi steno, če se dovolj velikokrat zaletiš vanjo. Morda bo poskušanje trajalo do konca vesolja, toda možnost je in je nikakor ni mogoče zanikati. Psihologija trdi drugače: obstaja možnost da ljudje ne naredijo absolutno ničesar, čeprav hodijo po njih, jih izkoriščajo, teptajo in spreminjajo v predpražnike.  

 

 

 

 

#Kolumne #Dusan-rutar