Po vsem svetu velja, da ženske podpirajo najmanj tri vogale pri hiši, če se jo moškim ljubi postaviti; ponekod tudi to počnejo ženske. Skrb za otroke je tako in tako ženska stvar; moški v najboljšem primeru svoje sinove naučijo pobijati in še kakšne obrti. V nasprotju s preostalim živalstvom, kjer so lepi samci, morajo človeške samice skrbeti ne le za svojo lepoto, temveč tudi za urejenost svojih moških; ti poskrbijo le za naravni vonj po potu in očarljiv kadilsko-pivski zadah. Zahvala moških za vso to skrb so redne batine, poniževanja in posilstva. In človekinje, ki vse to počnejo in trpijo, veljajo za močne ženske.

Prva misel je, da so si te močne ženske same krive, poleg tega pa so tudi sokrive za vse trpljenje, ki ga njihovi 'šibki' moški izvajajo nad otroki. To je res. Res pa je tudi, da so današnje ženske potomke žensk, ki so preživele tisočletja dokumentiranega moškega nasilja, predtem pa verjetno tudi deset- ali stotisočletja nedokumentiranega.

Vzemimo za primer žensko, ki je med stoletno vojno postala nuna, ker je prišla do povsem okoliščinam ustreznega zaključka, da bi njeni otroci, če bi jih imela, skoraj vse življenje trpeli lakoto, bolezni in nasilje ter od tega tudi umrli! Vzemimo sužnjo ali tlačanko, ki je – zelo verjetno zaradi posilstva – rodila novega sužnja ali tlačana in mu je nemudoma zavila vrat! Lahko pa vzamemo tudi sodobno žensko, ki nikakor ne najde zanesljivega partnerja ali pa niti oba skupaj nimata za burek, zato svojemu naraščaju prihrani bedo in morda družinske razmere, v kakršnih je odraščala sama, tako da si v maternico vstavi spiralo.

Takšnih 'mater' je bilo skozi zgodovino nedvomno kar nekaj, vendar se njihovi geni niso mogli prenesti na njihove hčere, ker jih niso imele. Nasilje rodi nasilje. Nešteti rodovi grozanskemu nasilju izpostavljenih žensk so med njimi izvedli naravni izbor. Tiste, ki so bile do nasilja strpnejše, so imele več otrok. Njihov delež med vsemi ženskami je naraščal, in tako so imele še več otrok.

Torej so le krivi moški, ker so nasilni! Hja, tudi med njimi je kosil naravni izbor. Mnogi niso postali očetje, ker so jih nasilnejši moški izpodrinili ali onesposobili. Mnogi pa niso imeli potomcev iz povsem enakih razlogov kot ženske.

Žrtve družinskega nasilja lahko jokajo za vsemi čudovitimi partnerji, starši in drugimi sorodniki, ki jih ta svet nikoli ne bo videl. Morali bi jim postaviti spomenik – ne iz kamna, ampak iz vedenja. Za razliko od morskih krav, ki so krenile po slični poti, imamo gene, ki nam omogočajo ravnati tako ali drugače …

Lahko se odločimo imeti otroke ne glede na okoliščine. Lahko se jih ne odločimo imeti prav zaradi okoliščin. Lahko pa vložimo vse sile v prilagoditev okoliščin, nato pa imamo otroke le, če nam uspe zagotoviti znosno prihodnost zanje, sicer pa jih nimamo. Če bi to zadnje dovolj ljudi dosledno počelo več rodov, bi 'močne' ženske nazadnje izumrle, njim ob boku pa tudi moški, zaradi katerih morajo biti močne.