Najprej je ideologija, ki počiva na nasilju. Tudi na koncu je nasilje, ki prekine z ideologijo. Bodite odgovorni. Obnašajte se odgovorno, razmišljajte odgovorno, delujte odgovorno. Navadni državljani namreč niste strokovnjaki, zato ne veste, kaj delate. Upoštevajte jih torej, spoštujte jih, da ne boste naredili preveč škode sebi in drugim. Resnično, dobro je imeti dobrega šefa nad seboj.

Gospa Thatcher je bila šef. Nekoč je samozavestno rekla, da bo spremenila dušo ljudi. In jo je. Danes je tako rekoč vsak človek neoliberalec. Zlasti je ujet v strukture prepričanj in verjetij, ki so ideološka. Ključno neoliberalno prepričanje je, da je vsakdo sam odgovoren za sebe oziroma za človeški kapital, kot ga imenujejo, za kapital, ki je neposredno povezan s srečo vsakega posameznika.

Kapitalistični besednjak je zato del najbolj intimnega sveta vsakega človeka, njegovih želja in prepričanj o sreči. Toda zadeva je bolj zapletena, kot se zdi.

Človek je seveda odgovoren za kapital. Odgovoren je za sebe kot kapital. Tudi sam ni namreč nič drugega kot kapital; je človeški kapital. Vsakdo je samotno bitje, odgovorno za to, kaj bo naredilo iz kapitala, koliko ga bo nakopičilo, kam ga bo investiralo, kako odgovorno bo ravnalo z njim. S kapitalom je namreč treba ravnati odgovorno, drugače človek ne more biti srečen.

Torej si kapital, kar pomeni, da ni pomembno, kaj se dogaja s svetom okoli. Ni pomembno, v kakšni družini si živel kot otrok, ni pomembno, kako nevrotični so bili tvoji roditelji, ni pomembno, ali se jim je sploh sanjalo, kako te vzgajati, ni pomembno, ali sta bila pijanca, narkomana, lenuha ali zadrta verska dogmatika, ni pomembno, ali sta te pretepala in morda spolno nadlegovala, čustveno pohabila in intelektualno zatrla z večnim tiho bodi, ko odrasli govorijo ali s kakimi še bolj idiotskimi izreki (na primer pa priden bodi; ubogaj; lepo se obnašaj). Ni pomembno, koliko strahu in tesnobe so vzbudili v tebi z zastraševanjem in grožnjami in neumnimi trditvami. Prav tako ni pomembno, koliko so k vsemu temu prispevale vzgojiteljice, stare tete, sosede, duhovniki, učitelji in vsi drugi, s katerimi si se srečal. Povsem nepomembno je, kako noro je bilo okolje, v katerem si živel, kako zabito, zagamano, depresivno in samomorilno je bilo.

Pomembno je samo to, kaj si sam storil s kapitalom in kaj boš še storil, da boš srečen. Pomemben je kapital, pomemben je Kapital, pomembne so investicije, pomembno je tekmovanje z drugimi, pomemben je biznis, pomembna je akumulacija, pomembna je nenehna rast, pomembno je, da uspeš, prehitiš druge, jih premagaš, izrineš s svobodnega trga, se jim vsiliš, jim napoveš vojno, jih dotolčeš, uspeš in postaneš srečen.

Na koncu moraš seveda uspeti. Življenje ni nič drugega kot odgovorno ravnanje s kapitalom in nenehno tekanje za uspehom in srečo. Kdor uspe, je zato srečen in ima veliko denarja in kapitala in lepe čevlje in avto, ki potegne sto na uro v eni sekundi, in delnice in je lepo obrit in ima gladke noge.

Seveda je tudi močan in ima moč, da investira še več, da bi imel še več, da bi bil še bolj srečen. Investira v to, kar hoče Kapital, zato mu je vseeno za druge ljudi. V kapitalizmu je ljudem namreč vseeno za druge, saj vsakogar zanima le lastni kapital, vsakogar zanima lastna sreča. Taka je železna logika neoliberalnega kapitalizma in uboga Železna lady je to dobro vedela.

Ko vsi investirajo, kamor hoče Kapital, so ljudje vse manj pomembni in na koncu sploh niso več pomembni. Pomemben je vsak posameznik, toda ta na koncu ni več človeško bitje, saj postane utelešeni gon smrti, kot ga je imenoval Freud.

Gon smrti je mašina, ki se nikoli ne ustavi. Zato tudi pravijo, da bo kapitalizem živel, pa če propadejo vsi ljudje in gre Zemlja k vragu.

Ali torej ljudje zares hočejo biti srečni, kot trdi Kapital? Freud ni bil prepričan, da hočejo. Veliko bolj prepričljivo se mu je zdelo spoznanje, da smo ljudje bitja, zmožna za trpljenje, ki je lahko patološko, čeprav ni nujno, da je vselej tako. Freud je vedel, da sta ključni razsežnosti človeških eksistenc delo in ljubezen. Delo je seveda lahko produktivno, zanj se je zavzemal Freud, zato moramo psihoanalizo brati skupaj z Marxovimi spisi, zlasti s Kapitalom, lahko pa je tudi povsem duhamorno in neproduktivno.

Produktivno delo in ljubezen ne pomenita, da bo človek srečen. Prav nasprotno: v obeh primerih je pripravljen na žrtvovanje, garanje, odrekanje, celo trpljenje. Produktivno delo pomeni dolgoletno garanje, ki zajema odrekanje, telesno in duševno bolečino, premagovanje ovir, vztrajanje, ki terja ogromno energije, prenašanje žaljivk, zmerjanja, nesramnosti, spotikanja in vsega drugega. In ljubezen: v njenem imenu sem se pripravljen odrekati samemu sebi, svoji narcističnosti, svojemu egocentrizmu, da bi bil na ravni tega, kar sem obljubil drugemu, ko sem mu rekel, da ga ljubim.

Freud torej ne bi bil ravno navdušen nad današnjo kapitalistično ideologijo sreče, ki manipulira z ljudmi in jim ponuja poceni nadomestke, blagovni fetišizem in iluzije o tem, da bodo srečni, če se bodo odgovorno držali kapitalistične propagande in skrbeli sami zase.

Poglejte okoli sebe. Koliko srečnih ljudi pa vidite? Toda njihova odsotnost nas ne sme premamiti, da bi postati moralistični, češ da ima papež prav, ko trdi, da je premalo vrednot. Med papežem in Freudom moramo izbrati Freuda, kajti bolje je poznal človeško dušo kot kdorkoli, zato je vedel, da ljudje celo ne želijo dobiti tistega, kar mislijo, da želijo, kajti želja je nezavedna, njena struktura oziroma narava pa je povsem paradoksna, saj je odsotnost njenega objekta natanko njen objekt.

Kapitalizem je zato nujno nor, kajti ljudem ponuja fetiše, češ da bodo z njimi zadovoljili svoje želje, potem pa postali še srečni. Obstaja večni razkorak, ki ga kapitalizem na žalost na veliko izkorišča: norčuje se iz ljudi, ker ve, da so se ti pripravljeni norčevati iz sebe.

Res pa je tudi, da so zmožni v določenem trenutku nasilno ustaviti delovanje vsakega sistema. Njihovo nasilje izhaja natanko iz logike želje: človek postane brutalno nasilen, ko reče, da preprosto ne bo več sledil ideologiji sreče, se usede na tla in ne stori ničesar. Takega nasilja se boji Kapital, zato nas tudi nenehno priganja.