Doro Hvalica je pred nekaj dnevi podprl upokojence s transparentom, na katerem je pisalo: najpogumnejši, najbolj ustvarjalni, najboljši in stari so zlo, ki ga je treba izstradati. (€vang€lij po Jan€zu)

Zlo je kajpak nadloga, ki jo je res najbolje pregnati, toda še pred tem jo je treba prepoznati, kajti v nasprotnem primeru ne izganjamo zla, temveč dobro. Napis na transparentu je zato ironičen, saj nihče pri zdravi pameti ne bi trdil, da so zlo najpogumnejši in najbolj ustvarjalni ljudje. Vsaka družba, ki hoče obstati, jih pravzaprav potrebuje bolj kot karkoli drugega, drugače je obsojena na počasen propad.

Res pa je tudi, da je z vidika oblasti in moči videti povsem drugače, kajti pogumni in ustvarjalni ljudje se je niti ne bojijo niti je ne upoštevajo preveč, ker njeno delovanje velikokrat ni niti ustvarjalno niti inteligentno. In morda se največkrat zatakne natanko pri inteligenci.

Največji problem sodobnega sveta je, da večina ljudi še vedno ne razume eksponencialne funkcije in matematike kaosa. Videti je, da živijo v svetu, v kakršnem je živel Newton, ki je verjel, da je vesolje nekakšna večna gigantska in povsem predvidljiva statična mehanska ura.

Taka ura se sicer lahko pokvari, vendar jo je mogoče sorazmerno preprosto popraviti in spraviti v prejšnje, brezhibno delujoče stanje. Nenehna rast vsega naj bi bila tako zagotovljena, čeprav je svet statičen.

Ljudje so zares naivni: svet ni mehanska ura in nenehna rast v končnem svetu preprosto ni mogoča.

Danes vemo, da vesolje ni preprosta mehanska ura. Vemo tudi, da podnebje ni mehanski, linearni sistem, prav tako nam je jasno, da enako velja za družbene sisteme, gospodarstvo, življenje skupin in tako dalje. Sistemi so kompleksni, dinamični, nelinearni, občutljivi na drobne spremembe. Bistveno pa je, da imajo točko, od koder ni vrnitve. Ko jo sistem doseže, se začne kaotično spreminjati. Sam od sebe, da ne bo nesporazuma – psihologija ljudi nima pri tem nobene vloge.

Psihologija ljudi je danes očitno zelo pomembna, saj se kar naprej sklicujejo nanjo. Med Slovenci je zelo priljubljena, saj pomaga iskati krivce, kar je razširjena socialna igra, obsojati ljudi, jim naprtiti občutke krivde in manjvrednosti, se zgražati nad njimi, ugotavljati, kdo je boljši, in podobno. A še pomembnejše je vraževerje, zato po malem vsi prebirajo tudi horoskop.

Včeraj je na plaži priletna gospa vneto razlagala svoji tovarišici, da bo kmalu vse bolje. Na vprašanje, kako je lahko o tem prepričana, je rekla, da na splošno velja, da gredo zadeve na bolje, ko hudič odhaja, takrat pa še nekoliko opleta z repom, kar ni nič drugega kot zanesljivi dokaz njegove nemoči in njegovega odhajanja.

Navidez modra izjava je tudi tolažilna: ko nastopijo najtrši časi, vemo, da bo že kmalu bolje. Tolažba je na mestu, ko je ljudem hudo, toda ni nujno, da ima kakršnokoli resno zvezo z modrostjo. Lahko vpliva na ljudi, da postanejo bolj optimistični in pogumni, toda dobro se je zavedati, da za to poskrbijo ljudje sami, ne pa nekaj ali nekdo zunaj njih.

Svet je torej trenutno še nekoliko kaotičen, vendar bo kmalu bolje, če verjamemo temu, kar je rekla gospa. Zlo bo izginilo samo od sebe, ljudje bodo postali vedrejši, saj to, v kar verjamejo, vselej deluje nanje. To je še bolje kot pri psihologiji, saj posamezniku ni treba migniti s prstom, medtem ko psihologija terja vsaj minimalno delo na sebi. A morda je minimalno delo že to, da človek nekomu verjame; pravzaprav je minimalno delo to, da verjame, da obstaja nekdo, ki verjame.

Hudič bo torej odšel tako ali drugače, saj ljudje verjamejo, da bo odšel. Ali pa ravno ne bo, saj se realnost ravna po svojih zakonih, pa če so nam všeč ali ne, če vanje verjamemo ali ne. Morda se zaradi verjetij bolje počutimo, a kaj nam bo boljše počutje, če sistemi, v katerih živimo, dosegajo kritično točko, od koder ni vrnitve?

Resnejše razmišljanje o realnem svetu nam pove, da živimo zgodovinski trenutek, za katerega je značilno natanko to, kar je nekoč rekel Hegel.

Zgodovinski trenutek ne pomeni, da dodamo obstoječemu še več istega – na primer obskurni več Evrope, kot lahko beremo te dni na naslovnici časnika. Trenutek, o katerem govorim, pomeni, da je zaznamovan. Zaznamujejo ga zlasti velika nasprotja. 

Hegel nadaljuje. V takih trenutkih je zelo pomembno, da ljudje razumejo, kaj se dogaja v svetu onkraj vraževerja in psihologije, v resnici. Utrjeni obrazci vedenja in delovanja namreč niso več dovolj močni, da bi dolgoročno ohranili stabilnost in kohezivnost socialnega in družbenega življenja. Življenje v svojih oblikah zato počasi in nezadržno propada.

V Sloveniji se je propadanje začelo leta 1991, ko smo vstopili v sistem, ki propada že nekaj stoletij, danes pa se približuje svojemu koncu. Svet je prav zato odprt, kot ni bil že dolgo.

V odprtem svetu ni prostora ne za psihologijo posameznikov ali skupin ne za vraževerje. Ljudje čutijo, da je svet odprt, zato so večinoma tesnobni, saj ne vedo, kaj jih čaka. Zatekanje k vraževerju in psihologiji je zato pričakovano, a je zgolj znak regresa.

Kaj je potem alternativa? Alternativa je ena sama. Hegel o njej takole razmišlja.

V času, ko je svet povsem odprt, je mogoče iznajti nove oblike življenja. Iznajti jih je mogoče, vendar jih je tudi treba, kajti v nasprotnem primeru svet razpade, kot je na primer razpadel po veliki depresiji, ki ji je sledila druga svetovna vojna.

Alternativa terja vitalnost ali življenjsko silo. Terja pa tudi pogum. Življenjsko silo ima sicer vsak človek, toda ni vsak tudi pogumen, da v odprtem svetu iznajde nove oblike življenja. Kdor ima življenjsko silo in je obenem še pogumen, je na dobri poti, da postane junak.

Junak je človek, ki ustvari nekaj novega. Torej je kreativen.

Sedaj vidimo, da svet lahko rešijo zgolj najpogumnejši in najbolj kreativni, ne pa politiki, menedžerji, bankirji ali ekonomisti. Morda je med njimi tudi kdo, ki je pogumen in ustvarjalen, toda trenutno ni videti, da bi jih bilo veliko.

Doro Hvalica ima zato prav: če vidimo zlo tam, kjer ga v resnici ni, bomo verjetno spregledali resnico družbenega in zgodovinskega trenutka in že s tem prispevali k zlu, če pa razumemo Heglovo zgodovinsko lekcijo, se bomo postavili na stran pogumnih in kreativnih. A za odločitev ni treba niti k jasnovidki niti k psihologu, saj zadošča dejstvo, da smo svobodni.