Običajna zgodba gre nekako takole: zlobni in pohlepni 1%, ki ga domnevno predstavljajo veliki kapitalisti, bankirji, politiki in še kdo, stoji nasproti ubogim in izkoriščanim navadnim ljudem, na plečih katerih si prvi gradijo svojo fantazijsko pravljico neskončnega ugodja, neovrgljive oblasti in predajanja užitkom. 99% se mora prebuditi postaviti po robu 1% ter vzeti nazaj tisto, kar je pravzaprav njihovo; oblast, denar in delo. Dokler bodo s tem upravljali (in to določali) izprijeni in oportunistični bogataši, ki bi jih morali zapreti že davno nazaj, ter njihovi omejeni interesi, bo 99% ljudi trpelo in živelo mizerno eksistenco.

Indice, da je takšna slika enostranska oziroma da ne seže dovolj daleč in da meji na neproduktivni moralizem, nam je pustil že Marx, ko je govoril o naravi kapitalistov v kapitalizmu. Teh ni opredelil kot diskretne skupine točno določenih ljudi, na kar drugače nakazuje ponesrečena retorika 99% proti 1%, ampak jih je orisal kot specifične družbene vloge, ki so vedno iste (vsaj znotraj istega produkcijskega načina), a brezbrižne do specifičnih oseb, ki jih zasedajo. Kapitalist je torej poosebitev kapitala, je človek, ki zastopa (mora zastopati) interese nežive družbeno-ekonomske kategorije, vloge; te ne zanima, kakšen je ta človek moralno, osebnostno ipd., saj je njena logika naddoločujoča. Kakšna točno je logika kapitala, je verjetno znano: ekspanzija vrednosti ad infinitum, ne glede na posledice, ne glede na žrtve, ne glede na karkoli. Produkcija vrednosti v kapitalizmu, katere najvažnejši cilj je produkcija več vrednosti, je dehumanizirajoča racionalnost par excellence. Prav zares je zanjo zdaj že stara, a zato nič manj barvita prispodoba ledenomrzle vode egoističnega računarstva, še kako primerna.[1]

V kapitalizmu bo vedno obstajal kapital s svojo lastno logiko in njegova poosebitev, kapitalist. Rešitev je tako smiselno iskati ne v zamenjavi akterja te vloge, kot bi se na primer zgodilo s prevzemom podjetji s strani delavcev oziroma 99%, temveč v zamenjavi, ukinitvi vloge same. Dokler bo ta z nami, bodo z nami tudi uničujoči pojavi in kontradikcije, ki iz nje izvirajo, ne glede na partikularnega akterja, ki jo izpolnjuje v tem ali naslednjem trenutku. Govorili smo že o nujnosti, da se razmišljanje o preseganju kapitalizma začne pri najbolj temeljni komponenti tega produkcijskega načina, njegovem najmanjšem skupnem imenovalcu (in ne pri epifenomenskima kreditu ali nepravični distribuciji vrednosti), namreč antagonizmu med uporabno vrednostjo in (menjalno) vrednostjo blaga. Zdaj dodajmo, da produkcijsko razmerje med (mezdnim) delavcem in kapitalistom omogoča in pogojuje stvar z družbeno obliko, tj. kapital. Dokler obstaja kapital, ki je zgolj popredmeteno (izkoriščevalsko) družbeno razmerje, bodo obstajali posamezni kapitalisti in delavci; četudi prvim zamenjamo obleke, njihovo družbeno vlogo in delovanje še vedno določa nehumanistični objekt, katerega edini namen je večna reprodukcija v večjem obsegu; kot da novi upravljavci podjetji ne bodo podrejeni istim pritiskom, kot so bili stari. Povedano drugače, nominalno, površinsko spreminjanje (reformiranje) kapitalizma – podjetja delavcem, ukinitev kredita, (pravičnejša) redistribucija bogastva ipd. – ne bo prineslo emancipatornih sprememb, ki jih imamo v mislih.

Vzklikati »ljudje pred profiti!« je gotovo razumno, upravičeno – ekscesi bogatih so danes zares absurdni – in celo potencialno transformativno. Vendar ne, kadar to mislimo znotraj trenutnega produkcijskega načina. Drži, nekateri bankirji goljufajo, kapitalistov ne zanimajo interesi drugih, mediji so v postelji s skorumpiranimi politiki, bogati imajo preveč denarja in korporativne davčne stopnje so prenizke. A vendar bo vedno tako, dokler bo osnovni diktat družbeno-ekonomskega sistema širitev vrednosti zavoljo te širitve same; odločitve politikov bodo podvržene težnji kapitala, najmočnejši mediji bodo strukturirani tako, da bodo morali za vsako ceno poizkušati premagati svoje konkurente, in država bo zniževala korporativne davčne stopnje, da bi zvišala profitno mero (dokler ekonomija ni v razcvetu), njeni deficiti pa bodo posledično rasli… Redistribucija bogastva bi pri vsem tem vsaj na dolgi rok nevzdržne razmere le še bolj poglobila, saj – kot lahko dandanašnji občutimo na lastni koži – kapitalizem začne slabeti že z normalnim cikličnim padanjem investicij, ki jih drugače žene zdrava profitna mera. Že bežen pregled dnevnega časopisja nam sicer pokaže, da imajo najbogatejši bogati nemisljivo veliko denarja, a gonilna sila kapitalizma jih žene v reinvesticijo teh ogromnih količin bogastva, da razširijo svojo proizvodnjo in to količino še bolj povečajo ter da vsak naslednji dan postopek ponovijo. Čeprav se ne zdi docela verjetno, vseeno drži, da lahko človek kupi le toliko veličastnih helikopterjev, srednjeveških graščin, krvavih diamantov in zlatih jaht ter da preostanek, ki mora biti večji kot dan prej, vseeno vrne nazaj v proizvodnjo.

Kapitalizem je v svoji neusmiljeni racionalnosti z razsvetljenske človeške perspektive docela neracionalen sistem. Ne toliko zgolj zaradi v oči bodečega dejstva, da v njem ljudje trpijo in so vse bolj izkoriščani, temveč prej zato, ker so v njem vsi ljudje (tako kapitalisti kot preostali, ki drugače gotovo neprimerljivo bolj trpijo od prvih) zreducirani na duhovno puste sluge mehanskemu sistemu, ki nanje impozira svojo logiko, s katero človeka ne emancipira (čeprav ima danes ta že na voljo reči in védnost, s katerimi bi to lahko storil), temveč ga obsoja na brezizhoden krog reprodukcije več vrednosti. Pri tem eni trpijo manj in drugi neprimerno bolj, a na koncu dneva nihče nima zares prave oblasti. Vsaj ne v zadnji instanci. Oblast je namreč kapitalova.

Ker nimamo pojma, kako načrtovati egalitarnejšo sodobno družbo, v kateri notranjih kontradikcij in dehumanizirajočih neracionalnosti, o katerih smo govorili zadnje mesece, ni, je edina razumna strategija, da se fragmentirana in odčarana levica ponovno začne združevati. Združevati se mora v smislu, da začnejo (teoretske) skupine znotraj nje med seboj vzpostavljati dialog in refleksijo ter kritično primerjati svoja razmišljanja o problemih kapitalizma in težiti k sintezi, ki bi služila premisleku o tem, kaj je konkretnejši naslednji korak. Razpršeni, vsak-k-sebi boji za parcialne nerazredne interese, ki naj bi bili tako karakteristični za postmoderno, to spregledajo in s tem pomagajo perpetuirati liberalnodemokratični kapitalizem, ki je vse prej kot liberalen v klasičnem pomenu te besede.    

(Na tej točki bi marsikdo bolj ali manj upravičeno in najverjetneje zgroženo ugovarjal vzporedno z Laclauom in Mouffovo, češ da kapitalizem ni totalizirajoč sistem in da strukturne tendence ne pogojujejo družbenega boja, temveč da se subjektivne pozicije kot mesta takšnega boja lahko aktivirajo docela avtonomno in da je ravno boj na podlagi identitetnih politik prava pot. Vseeno se h postmarksističnim kritikam razreda in razrednega boja obrnemo šele kdaj drugič.)