Kadar je govora o dolgu, nam raznorazni strokovnjaki vedno postrežejo z nepredstavljivimi številkami. Te številke lično razporedijo med besede v neoprijemljive povedi, ki se navezujejo na same sebe. Novinarji jim pri tem držijo štango. Star slovenski običaj je, da se modrost izšolancev meri s stopnjo njihove nerazumljivosti. Toda, a se moramo sprijazniti s tem, da je zadeva za navadnega smrtnika pretežka? Ne vem, kako je z vami, ampak jaz se ne bom!

Spletna stran Cie nam prikaže cel kup nepredstavljivih številk o stanju stvari v svetu ljudi. Da jih prevedeno v predstavljive, jih je potrebno zgolj deliti s številom prebivalcev (nepredstavljivih 7 milijard) in prevesti v evre. In kaj ugotovimo?

Ugotovimo, da znaša svetovni BDP dobrih 9 jurjev na osebo. Tolikšna je torej vrednost proizvodov, ki jih ustvarimo, in storitev, ki jih opravimo v enem letu (dodana vrednost). Ker dela le slaba polovica ljudi, je vrednost na delavca višja – vsak delavec v povprečju ustvari za 20 jurjev dobrin. In to velja za svet, torej so v izračun vključeni tudi vsi tisti reveži, ki nam po raznih Bangladeših in Kamerunih s svojim skoraj brezplačnim celodnevnim garanjem odžirajo kruh.

Kako pa je pri nas? Pridni Slovenci vsako leto pridelamo za 23 jurjev dodane vrednosti na Slovenca. Vsak, ki dela, v povprečju ustvari za 50 jurjev dobrin.

… Ki jih seveda nikoli ne vidi. Le del tega mu pade v žep, del se mu povrne, ko koristi 'brezplačne' javne storitve zase in za otroke, del pa začne dobivati, ko neha delati. Vse ostalo pa gre v druge žepe, od koder se nikoli ne vrne …

… In se tudi ne more vrniti. Večina tega denarja so le številke v računalniškem vezju bank, ki se prekladajo z enega čipa na drugega. Gotovine je na svetu namreč točno za slabe 3 jurje na osebo, denarja v številkah pa za dobrih 9.

Zdaj pa pride bistvo – dolg. Vsak Zemljan je dolžan – če verjamete ali ne – 20 jurjev, od tega upnikom v svoji državi dobrih 12, upnikom v tujini pa slabih 8.

Ja, fantje iz prvega odstavka imajo prav – to so res nepredstavljive številke …

Svet je torej zaribal … Kakšno pa je stanje na našem vrtičku? Če gremo vsi hkrati izprazniti svoje račune na bankah, bo vsak prinesel domov manj kot 5 jurjev. Več kot 11, kolikor je vknjiženega denarja na osebo, jih niti ne bi mogel. In dolg? Dolžni smo 10-krat več, kot imamo 'v štumfu', in skoraj 5-krat več, kot imamo 'na knjižici', torej 49 jurjev. 22 jurjev od nas terjajo slovenski, 27 pa tuji upniki.

A so ti upniki neumni? A res mislijo, da bomo to kdaj plačali?

A smo mi dolžniki neumni? A so nam res uspeli nabiti tak dolg, ne da bi sploh opazili? …

Upniki seveda niso neumni in niti slučajno ne pričakujejo, da bo človeštvo kdaj odplačalo svoj dolg, niti pridno slovenstvo svojega. Njihova renta so obresti. Ne nujno vse obresti – če plačamo le del, se dolg še poveča.

Če je kdo neumen, so to male izsiljevalske ribe. Ti topoumni mišičnjaki postavljajo pogoje, jih spreminjajo, ljudem grozijo, jih tepejo, in slej ko prej končajo v ječi, družba pa jih zavrne.

Če bi bili izsiljevalci ostroumni, bi postali bankirji. Postavili bi tako zapletene pogoje, da jih niti sami ne bi razumeli. Ko bi jih spreminjali, njihove žrtve tega večinoma ne bi niti opazile. Nikomur ne bi bilo treba groziti in ga tepsti. Če bi že kdo šel v ječo, bi bili to dolžniki.

Kot bankirji bi lahko posojali 10-krat toliko denarja, kot imajo premoženja. Ja, prav ste prebrali! Če bi lahko navadni smrtniki delovali pod enakimi pogoji kot bankirji, bi bilo takole: družina s stanovanjem za 80 jurjev, avtom za 10 in prihranki ali vlogami v višini 10 jurjev (skupaj 100) bi imela pravico do brezobrestnega 'posojila' z neopredeljenim rokom vračanja v višini milijon evrov. Ta denarni balonček bi lahko razkosala in po delčkih posojala drugim, ki nimajo takšne pravice, in to za obresti, z rokom odplačila ter s kritjem v njihovem dejanskem premoženju. In pri tem gre za osnovno kreditno poslovanje bank, ne za tiste čire-čare, ki so napihnile še več dosti večjih balončkov.

Če bi bili izsiljevalci še bolj pametni, bi postali tipi iz ozadja. To so tisti, ki imajo povsod svoje prste, torej deleže, in pobirajo dividende, obresti, rente, sejnine, davke in kar je še tega. Pobirajo našo dodano vrednost – tisti del, ki ga mi nikoli ne vidimo.

In zakaj se ta denar nikoli ne vrne od bogatih k običajnim ljudem? Ker ga bogati porabljajo samo za štiri stvari. Prva je podkupovanje, uradno lobiranje, kamor lahko prištejemo tudi kupovanje vztrajnih sitnežev, ki opozarjajo na napake. Druga so stroški 'nevtralizacije' nepodkupljivih sitnežev – pri tem je najbolj očitno, da bogataši niso neki srčki, ampak zgolj pametni izsiljevalci. Nato sledita še dve 'pošteni' obliki porabe. Bogataši si s prihodki kupujejo še več deležev in si tako zagotavljajo še večji pritok dodane vrednosti. Kar jim ostane, pa porabijo, vendar skoraj izključno za luksuzne dobrine.

Luksuzne dobrine so izdelki in storitve, za katerih proizvodnjo je potrebno ogromno denarja, za uspešno prodajo pa so poleg denarja pomembne tudi veze. Proizvodnjo in prodajo luksuznih dobrin lahko zaženejo samo bogataši in namenjene so tudi samo njim. Luksuzne dobrine imajo luksuzne cene izključno zato, ker se tako zaganjalci kot kupci napajajo iz naše podcenjenosti, neredko tudi iz podcenjenosti proizvajalcev, torej ljudi, ki jih izdelujejo (izdelke) oz. izvajajo (storitve).

Ostroumni izsiljevalci iz ozadja so naši upniki. Bankirji in politiki, na katere valimo jezo, so zgolj vmesnik, preko katerega potuje ves ta besen denar od našega dela, naših davkov, naših obresti in (če je sreča) včasih tudi glavnic.

1 %? Če bi bil to najbogatejši odstotek človeštva, bi morali skoraj vsi Evropejci soditi mednje. Teh tipov je dosti manj kot 1 %. Skrivajo se v svojih ograjenih Indijah Koromandijah, če pridejo ven, pa so osorni in poniževalni. Zakaj? Ker jih je strah.

In to upravičeno …