V zadnjem času se je v žargonu vladajočih uveljavil neki izraz, ki je pogosto uporabljen, ko se govori o vladnih ukrepih ali tudi o ukrepih delodajalcev, ki delujejo v skladu z direktivami vlade. Ta izraz je »racionalizacija«. Na prvi pogled gre za nekaj pozitivnega, nekaj, kar bi si nemara zaslužilo našo polno podporo. Človek bi najprej pomislil, da gre za nekaj, kar je v tesni zvezi z rabo razuma.

Na primer, tam, kjer se v družbi dnevno dogajajo stvari, ki so v jasnem nasprotju z razumom (torej so nerazumne): denimo nesorazmerje med materialnim bogastvom nekaterih in bedo drugih (o čemer priča dejstvo, da več kot desetina prebivalcev in prebivalk te države živi pod pragom revščine), ali pa odločitve, ki jih očitno motivira želja po čim večjem profitu in ki bodo na dolgi rok prinesle zgolj opustošenje družbenega in naravnega okolja (kakršna je odločitev za gradnjo 6. Bloka TEŠ) ipd., ali pa zapovedano šparanje, ko gre za izobraževanje in socialno varnost državljanov in državljank, medtem ko se vodilni v državi z vsemi štirimi otepajo tega, da bi le nekoliko bolj obdavčili tiste, ki se valjajo v bogastvu (lista nerazumnosti je na žalost iz dneva v dan daljša) – tam naj bi se končno začelo uporabljati razum, ki bo stvari postavil na pravo mesto. Takšen bi bil lahko prvi pomislek ob tem, ko slišimo, da je na delu racionalizacija. Kar se dejansko zgodi, ko se racionalizira delovanje kakšne ustanove, pa je nekaj čisto drugega. Običajno to pomeni, da so morali odpustiti določeno število ljudi, pa čeprav je bilo zaposlenih že pred tem premalo, da bi lahko kvalitetno in brez prevelikega stresa opravili svoje delo (najnovejši primer je odpuščanje negovalnega osebja v domovih za ostarele). Racionalizacija je na delu, kjer delavcem, ki imajo že tako ali tako mizerne plače, te še znižajo, saj naj bi bil strošek dela previsok. Nadalje v šolstvu, ko se zapirajo podružnične šole in ukinjajo subvencije za prevoz do šole tistim iz revnejšega okolja. Globalno (saj je racionalizacija kot še toliko drugih konceptov uvožena roba) pa to pomeni prevlado instrumentalnih odnosov in »cost-benefit« analiz, ki narekujejo, da je treba žrtvovati sleherno stvar, kolikor ta ne prinaša nekega neposrednega dobička v obliki prirasta kapitala za neko posebno interesno skupino (združenja ali korporacije, ki so edini igralci na trgu, ki sploh še štejejo) – pa čeprav bi se za marsikatero od teh stvari večina ljudi najbrž strinjala, da pomeni neko vrednoto ali dobrino (govorimo o dobrinah in vrednotah, kot so: človeško življenje, zdravje, nestrupeno naravno okolje, mir in sožitje). Danes se torej zdi zelo racionalno zategniti pasove tistim, ki že sedaj iz dneva v dan hirajo, odvzeti pravice tistim, ki jih nikoli niso uživali v polni meri, klestiti investicije v projekte, ki so bili že od nekdaj na margini.

O tem, kar naj bi bilo zelo racionalno (in torej že vnaprej sprejemljivo kot nekaj nevprašljivega), smo lahko slišali v intervjuju, v katerem je predsednik vlade odgovarjal na vprašanja novinarja radia Ognjišče. V njem beremo zlasti o tem, da naj bi Slovenija, v kolikor ne bi bili brezpogojno sprejeti odloki vlade, šla po poti grškega ali ciprskega scenarija. Z drugimi besedami, premier sporoča, da v bistvu ni nobene alternative: ali sprejmemo odloke vlade (ki se sprejemajo v parlamentu bliskovito, kar pomeni brez neke obširnejše razprave – mnogi poznavalci parlamentarnega vsakdana pa opozarjajo, da se sprejemajo tudi brez kakšnih posebnih razmišljanj o posledicah narejenih odločitev) ali pa bo šlo vse v maloro. Kar bi moralo vzbuditi pozornost, je dejstvo, da izjave te vrste delujejo na neki poseben način. V bistvu je govorjenje, kakršno prihaja s strani vladajočih, protipolitično. Najprej to pomeni, da se z nenehnim in skrbno načrtovanim ustvarjanjem vtisa, da alternativa dejansko ni mogoča (there is no alternative ali krajše TINA – ki je bilo sicer priljubljeno reklo oziroma slogan »železne lady«), zapira prostor za kakršno koli razpravo o upravljanju skupnih stvari. Politiko kot živo in živahno razpravo o skupnem dobrem, v kateri je udeležena tudi obča publika (general public ali kar najširši krog prebivalstva), domala v celoti poskušajo nadomestili z brezpogojnim sledenjem diktatom trga oz. ocenam t. i. bonitetnih agencij, ob katerih se celo najvišjim funkcionarjem države zatresejo hlače. Na drugi ravni pa je to govorjenje protipolitično tudi zato, ker onemogoča politično delovanje, brez katerega bi težko govorili o obstoju polis ali politične skupnosti. Vsiliti se namreč hoče neki konsenz, medtem ko politiko (ki vselej temelji na načelu enakosti, kot je v svojih delih opozoril Jacques Rancière) opredeljuje ravno neka nemožnost vnaprejšnjega soglasja ali konsenza (Rancière zato govori tudi o dis-konsenzu). Čeprav smo ljudje kot govoreče bitja enaki, pa se v aktualnih občestvih zgodi delitev ljudi glede na deleže, ki jim pripadejo in ki niso nikoli sorazmerni, kar pomeni, da je krivica vsakdanji stranski proizvod delovanja človeških občestev. Politiko torej potrebujemo zato, da bi imeli tudi tisti, ki so v tej porazdelitvi ostali brez deleža, svoj glas v upravljanju skupnih zadev in bi bil njihov glas slišan in upoštevan. Zaradi tega je politično delovanje zaznamovano s pogajanji, z ustvarjanjem prostora skupnosti (ta ne obstaja vnaprej), s prizadevanjem za pravičnejšo porazdelitev družbenega bogastva in dobrin. Če nekdo poskuša že na začetku ustvariti prostor konsenza ne da bi bili v prostor za razpravo vključeni tudi tisti, ki v aktualni razporeditvi nimajo deleža ali pa so v nekem trenutku ostali brez njega (npr. odpuščeni delavci izropanih podjetij, pripadniki manjšin, kot je romska skupnost, delavci-migranti … ) in bili v tem prostoru obravnavani kot enaki, potem gre najverjetneje za poskus uveljavitve vsiljenega soglasja ali diktata, doktrine, ki ne trpi nobenega ugovora. Na takšen način demokracija ni mogoča.

Drugo, kar bi moralo vzbuditi pozornost, pa je verjetno ne zbuja (več), pa je sam način, kako vodilni politiki danes »utemeljujejo« svoje odločitve in podajajo svoje poglede na stvari, ki nikakor niso samo njihove zasebne (in tudi v navedenem intervjuju ni nič drugače od tega, česar smo že nekako vajeni). Gre namreč za to, da se govori politikov večinoma začenjajo z obračunavanjem z nasprotniki oziroma s tistimi, ki jih ne prepoznavajo kot »njihove«. Intervju s premierjem v tej luči torej ne postreže s ničemer presenetljivim. Presenetilo bi nas namreč, če ta v kakšnem svojem govoru ne bi obtoževal in obračunaval ter žugal nasprotnikom. Če bi enkrat za spremembo v svojih nastopih namenil čas resnemu in tehtnemu razmisleku o skupnem dobrem, o popravi krivic, ki jih dnevno generira kapitalizem, o spodbujanju občutljivosti za stiske in pomanjkanje ljudi in pripravljenosti priskočiti na pomoč tistim, ki so pristali na dnu družbene lestvice (k čemur bi kot eden vodilnih politikov v tej državi nedvomno lahko znatno prispeval). Nič od tega v njegovih besedah. Iz njegovih govorov še vedno veje duh resentimenta in sovražnosti do vsega, v čemer zaznava svoje nasprotje. Njegovo delovanje je v temelju reakcionarno: zdi se, da je edini razlog njegovega delovanje obračunavanje z nasprotniki – tistimi, ki niso njegovi molčeči podporniki in podložniki. Zdrava pamet bi se ob tem morala zgroziti: da ljudje, ki vodijo državo, že kar praviloma najprej povejo, s kom vse je treba opraviti, koga je treba odstaviti, koga onemogočiti in komu odvzeti možnost odločanja. In še več, da se zdi, da je to v tem trenutku najbolj pomembno in da je to pravzaprav njihov edini politični program, ki naj bi ga bilo vredno udejanjiti – namreč to, kako se za vedno znebiti »sil kontinuitete«, komunistov, rdečkarjev, nosilcev rdeče zvezde …  Takšno delovanje in govorjenje je protipolitično tudi zaradi tega, ker – kolikor politiko razumemo kot ukvarjanje s skupnim dobrim – politične položaje uzurpira za branjenje in utrjevanje nekih partikularnih interesov, obče dobro pa je pri tem povsem diskvalificirano in postavljeno na stranski tir. Upravičeno se torej sprašujemo o tem, kakšen program, razen tega, sploh ponujajo aktualni oblastniki? In kako je v takšni situaciji mogoč premik na bolje?

Prvi korak bi bil v tem, da ne pristanemo na diskurz, ki nam ga dnevno servirajo oblastniki pod pretvezo, da delajo v naše dobro. Da prekinemo s sprenevedanjem in poceni utehami v smislu »saj morda pa ni tako hudo«. Morda je največja ovira, ki jo je treba premagati, prav verjetje, da je delovanje zastopnikov oblasti, kakršnemu smo priča danes, samo začasno, da tudi oni v resnici na vso moč iščejo rešitve, pa jim v njihovi dobronamernosti spodleti večinoma zato, ker so problemi, s katerimi se soočajo, preprosto preveliki. Kaj naj pomeni vzeti idejo skupnosti zares, če ne tega, da prekinemo ta zakleti krog lažnih obetov in novih razočaranj, ki se zgodijo prav zaradi trdoživega zaupanja v to, da bodo nekega dne oblastniki vendarle poskrbeli za to, da bo vsem ljudem bolje? »Komu pa naj torej zaupamo, če ne tem, ki so postavljeni na vodilne položaje v občestvu?« utegne poreči nekdo. Odgovarjamo takole: odrasel človek, ki ima neokrnjeno zmožnost mišljenja, pri odločanju glede tega, kar zadeva njegovo življenje (v skupnosti z drugimi), ne potrebuje vodenja drugega človeka. Še več, vsakdo je – kot bi rekel Kant – poklican, da misli sam. Torej ima vsakdo neko dolžnost. Ta dolžnost je povezana s človekovo zmožnostjo za avtonomijo in racionalno vedenje (pri čemer avtonomija pomeni sledenje zakonu, ki ga človek kot umno bitje postavlja sebi - šele avtonomen človek se vede racionalno). Torej ni čisto res, da ima vsak človek pravico, da se odloči, ali bo mislil ali pa ne. Človek ima vsekakor to možnost, ni pa to njegova temeljna pravica (to bi bilo namreč isto kot reči, da ima človek temeljno pravico, da se odloči, da bo postal suženj drugega človeka). V perspektivi te možnosti je Kant razmišljal o radikalnem zlu. Kolikor je človek zavezan dobremu, pa se v resnici ne more odpovedati mišljenju (vsak kolikor želi ostati konsistenten). Prvi korak je torej vzeti mišljenje zares: misliti in se ne ukloniti cinizmu diskurza oblastnikov. Vesti se tako, da mišljenje, za katero smo sposobni kot umna bitja, postane pomembnejše od uboganja in podrejanja katerikoli avtoriteti, ki bi hotela misliti in odločati namesto nas (v tem oziru sta upor in protest zoper poskuse te vrste, ki so avtoritarni po svoji naravi, izraz čiste racionalnosti). Edino na ta način se je mogoče upirati zblojenosti poskusov, kakršen se skriva pod imenom racionalizacije, in ponovno izumiti politiko kot proces organiziranja življenja neke skupnosti. Demokracija kot proces pa je neločljiva od takšnega izumljanja.