Profesor Richard Wolff je pred par dnevi za Guardian spisal tekst z naslovom »Da, obstaja alternativa kapitalizmu: Mondragon kaže pot«, v katerem – kdo bi si mislil – poizkuša pokazati, da obstaja alternativna organizacija podjetji, ki je neprimerno bolj demokratična in pravična kot prevladujoča,  in da ta organizacija (!) predstavlja alternativo samemu kapitalističnemu produkcijskemu načinu (tega zadnjega sicer ni eksplicitno zapisal, vendar ko omenja kapitalizem, upravičeno sklepamo, da govori o kapitalizmu kot produkcijskem načinu). Nekoliko čudno se sicer zdi (a mogoče za današnje dni zelo simptomatično), da  v besedilu radikalnega (marksističnega) ekonomista, ki kritizira kapitalizem in zanj že v naslovu napoveduje alternativo, ni niti besede o socializmu oziroma komunizmu, a vendar nadaljujmo.

(Kar sledi ni kritika Wolffovih doprinosov marksizmu konkretno in teoriji ekonomske misli nasploh, ker z njimi preprosto nisem seznanjen v zadostnem obsegu. Kritika se nanaša zgolj na njegov tekst v Guardianu, kjer (tako se vsaj zdi) podlega ravno tistemu, na kar je Marx v Kritiki gothskega programa opozarjal. Richard Wolff je zelo angažirani teoretik, ki je v nemalo ljudeh zbudil močno zanimanje za Marxa in jih navdahnil s svojimi izredno artikuliranimi in retorično privlačnimi predavanji. Tudi jaz sem eden izmed njih, zato si ne bi želel, da kdo na podlagi sledečega besedila dobi napačen vtis o njem.)

Kadar kdorkoli kritizira kapitalizem z vsaj implicitno aluzijo na Marxa oziroma marksizem ali pa socialdemokratski reformizem, si ne moremo pomagati, da ne bi imeli v mislih vsaj to ali ono poglavje iz Kritike gothskega programa – to je navsezadnje le eden tistih bolj vznemirljivih tekstov, v katerih je Marx elucidiral svoje razumevanje postkapitalističnega produkcijskega načina. Zato storimo to tudi sedaj.

Wolff prične svojo kritiko z ugotovitvijo, da v kapitalizmu podjetja ustanavljajo zasebni lastniki, ki nastavljajo direktorje z odločevalno močjo o formi in vsebini produkcije, čeprav so delavci tisti, ki večino produktivnega dela sploh opravijo. Pravi, da ima večina ljudi takšno nedemokratično organizacijo za edino učinkovito, uspešno in produktivno, a da to sploh ne drži. Da bi pokazal, kako zmotno je takšno mišljenje, večji del svojega besedila opisuje obisk kooperativne španske korporacije Mondragon, ki so jo v Baskiji ustanovili leta 1956. Gre za (uspešno, profitabilno) podjetje, katerega lastniki so tudi delavci in v katerem je delo organizirano zares demokratično – delavci volijo direktorja, vodilni menedžerji in vodje so le od šest- do devetkrat bolje plačani od najnižje plačanih delavcev, vsi skupaj odločajo o razdeljevanju profita in načinu proizvajanja, itd. Gotovo drži, da je organizacija tega podjetja zares demokratična in da na svetu ni veliko ogromnih korporacij in podjetniških konglomeratov, ki bi bile tako neortodoksno strukturirane, ter da sovpada z enimi delom vizije prihodnje bolj egalitarne družbe. Skupno lastništvo je namreč ena pogosteje navajanih karakteristik prav te. Pa vendar, nekaj v tej prijazno kapitalistični ali nemara že kar socialistični podjetniški sliki manjka. Vsaj, če govorimo o pravi alternativi kapitalističnemu produkcijskemu načinu (ne zgolj kapitalistični organizaciji podjetji), in sploh, če se opiramo na Marxovo teorijo vrednosti.

Kaj je s kapitalizmom sploh narobe? Je to zgolj nedemokratična organizacija v podjetjih? Izkoriščanje delavcev prek mezdnega suženjstva? Odtujenost delavcev od svojih sodelavcev in/ali produktov v produkcijskem procesu? Proizvodnja za menjalno vrednost namesto za uporabno? Krize (ekološka in ekonomske), ki smo jim vedno znova priča? Marx bi rekel, da se kritika kapitalizma ne sme pričeti pri tistem, kar je z njim narobe na površju; podjetja so zares organizirana nedemokratično in nepravično, bogati gotovo postajajo bogatejši, medtem ko revni tonejo navzdol, deževni pragozd in živalske vrste izumirajo praktično pred našimi očmi… Pa vendar, Marx je skozi svoj celotni magnum opus opozarjal, da zunanji videz izdaja in zavaja oziroma, da je nekaj globljega, bolj subtilnega tisto, kar te očem vidne anomalije ustvarja in jih reproducira. (To iztočnico seveda lahko zavrnemo in se z njo že a priori ne strinjamo ali pa to nestrinjanje celo utemeljimo z argumenti, vendar potemtakem moramo zavreči Marxovo teorijo vrednosti, Wolff pa tega kot marksistični ekonomisti gotovo ne dela.) Ne nazadnje, če bi držalo, da videz in površinski pojavi zadoščajo za celostno razumevanje ekonomije, teorije in znanstvenega proučevanja sploh ne bi potrebovali!

V kapitalizmu mrtvo delo vlada živemu. Razmerje objekt/subjekt je obrnjeno, tako da mrtvi objekt vlada živemu subjektu. S takšnim razmišljanjem se približujemo razumevanju tistega »bolj subtilnega« vzroka, kot smo omenili zgoraj.  Delovne aktivnosti ljudi ne usmerjajo njihove preference oziroma zavest, niti jih ne usmerjajo preference njihovih delodajalcev. V sferi produkcije je delo razporejeno glede na povratne informacije iz sfere menjave, kjer se nekaj prodaja bolje, spet drugo slabše. Kupovanje blaga je odvisno od potrošnikov – vendar ne toliko zgolj od njihovih preferenc, ki so ustvarjene v družbenem vakuumu (kot bi dejali nekateri), kot pa od njihove kupne moči, ki jo določajo mezde, te pa določa vrednost delovne sile (oziroma vrednost blag, ki so potrebna za njeno reprodukcijo, kar je enako). Delovno aktivnost ljudi torej pogojujejo reči, ne ljudje sami. Kapitalisti v prvi vrsti proizvajajo ne, da bi zadovoljili potrebe družbe, temveč da bi realizirali profit, razširili proizvodnjo in proces ponovili. Obstaja veliko stvari (in storitev), ki so z vidika družbe zelo potrebne, pa jih ne proizvajamo, ker ne prinašajo zadostnega profita oziroma profitne mere, in obratno. Tisto, kar podjetja proizvajajo, seveda mora imeti uporabno vrednost, vendar glavno je, da se stvar dovolj dobro prodaja, da podjetje obstane in dobi nazaj več denarja, kot ga je investiralo. V nasprotnem primeru bi zaostalo za konkurenco in sčasoma propadlo. Proizvodnjo torej določajo ne ljudje, temveč jo določajo kapital, mezde, obresti, stroški in odnosi med njimi; določa jo vrednost, katere edini imperativ je nebrzdana samoekspanzija.

Hkrati je v tem družbeno-ekonomskem sistemu delo šele posredno družbeno (tj. konkretno delo producentov postane družbeno – del agregatnega družbenega produkta – šele v sferi menjave, kjer so produkti dela podrejeni tržnim mehanizmom), kar pomeni, da je produkt vreden le toliko, kot znaša njegov družbeno potrebni delovni čas. Če za proizvodnjo določene vrste čevljev potrebujemo veliko denarja (časa), ker ne izkoriščamo svojih delavcev (ali samih sebe, če smo lastnik in producent obenem) in ker kupujemo surovine od podjetji, ki so do svojih delavcev prav tako pravična kot mi, bomo na trgu bolj težko realizirali profit, če jih bomo hoteli prodati po njihovi povprečni tržni ceni. Dokler obstajajo konkurenčna podjetja, ki prodajajo ceneje kot mi, bomo tudi mi morali prodajati ceneje – ne glede na količino konkretnega dela, ki je šlo v produkt. To je zakon vrednosti.

Če se torej vrnemo k Wolffu in njegovi alternativi kapitalizmu, se moramo najprej vprašati, ali je alternativna, bolj demokratična organizacija podjetja zares edino, kar moramo storiti, da zaobidemo kapitalizem in vstopimo v bolj egalitarno družbeno ureditev. Zdi se, da ni. Dokler obstajajo podjetja na podlagi produkcijskega načina, ki predvideva tržno menjavo in s tem posrednost družbenega dela, bo zakon vrednosti poskrbel, da bo še tako demokratično in pravično podjetje podrejeno tržnemu mehanizmu konkurence in vsako konkretno delo bo postalo družbeno na posreden način, tj. vrednosti blaga ne bo bodo določale konkretne okoliščine producenta, temveč jo bo določalo družbeno povprečje. V besedilu Wolff pravi, da je korporacija Mondragon uspešna in zavidljivo konkurenčna. Nato doda, da kupuje inpute pri najcenejših producentih. Ali ni ravno to indikator, da v kapitalizmu – sistemu, kjer obstaja abstraktno delo, ki je podlaga vrednosti blaga – takšna podjetja ne morejo prevladovati, ker potem ne bo nikogar, ki bi dovolj izkoriščal svoje delavce, da bi lahko drugi kupovali poceni surovine? Alternativo kapitalizmu je treba iskati v novem produkcijskem načinu, v katerem ne vlada zakon vrednosti in v katerem zatorej ni vrednosti (in njene vidne oblike – menjalne vrednosti) same na sebi. Kot pravi Andrew Kliman v enem od svojih spisov: če zgolj nominalno odločimo (npr. z novim zakonom oziroma takšno ali drugačno politiko, organizacijo v podjetjih), da bo delo od sedaj naprej neposredno družbeno, da bodo različna dela enakovredna ali da bomo namesto z denarjem blaga menjali s pomočjo nekega drugega občega ekvivalenta, produkcijski način pa pustimo nespremenjen, nismo praktično storili ničesar. Samo poskusimo »odločiti«, da bo ena delovna ura možganske kirurginje enaka eni uri čistilca tal, pa bomo hitro videli, kam nas pripelje takšna egalitarnost znotraj kapitalizma. Pravzaprav smo nedavno nazaj dokaj nazorno videli, kam nas pripelje nominalno spreminjanje družbene ureditve, medtem ko produkcijski način v svojem jedru ostane enak (»komunizmi« prejšnjega stoletja).

Upravičeno se lahko bojimo, da lepotne korekcije zunanjosti ne bodo spremenile temeljnega problema, ki je kapitalistični produkcijski način. Dokler bomo proizvajali za menjalno vrednost in ne uporabno, bomo proizvajali zavoljo proizvodnje same in ne zaradi zadovoljevanja potreb. Vrednost (bogastvo v abstraktnem) je tisto, kar dela kapitalistični produkcijski sistem takšen, kakršen je. Ker produkti niso zgolj uporabni produkti, temveč so blaga, tj. imajo poleg lastnosti, da so uporabni, še lastnost, da so vrednost, ki predstavlja človeško delo v abstraktnem, ločeno od vsakršnega konkretnega produkta, vplivajo na naša življenja in odločitve, kot da so živi. Ni važno, če ljudje stradajo; dokler nimajo kupne moči, nas ne zanimajo. Zanimati nas ne morejo, saj ne produciramo direktno za zadovoljevanje potreb. Ni važno, če naši produkti škodujejo zdravju ali če ljudje postajajo zaradi njih odvisni; dokler nam generirajo profit, jih bomo proizvajali. Proizvajati jih kratko malo moramo, pa če hočemo ali ne.