Trditev, da slovenski politiki ne bodo načenjali ideoloških tem, je kajpak lahko samo izraz nevednosti, kaj sploh je ideologija, ali pa cinizma, kajti v politiki ne načenjaš ideoloških tem, ker te vselej že načenjajo tebe. Namesto sprenevedanja bi zato pričakovali vpogled v resnične koordinate ideoloških praks in njihovo razumevanje, vendar v teh krajih tako pričakovanje trenutno še ne more obroditi sadov, saj je teoretsko razmišljanje tako rekoč povsem blokirano in marginalizirano.

Razdeljenost Slovencev in Slovenk, o kateri govorijo politiki, pa tudi navadni ljudje, je kajpak velika, toda to še ni problem. Resnični problem nastane, ko ljudje ne vedo, kaj naj s tako razcepljenostjo in razdeljenostjo naredijo, da ne bo postala povsem destruktivna.

Največkrat se zato odzivajo nevrotično: obtožujejo drug drugega in si valijo krivdo. Freud je že davno tega predlagal nekaj čisto drugega.

Predlagal je, naj analiziramo mehanizem, s pomočjo katerega krčimo ali reduciramo kompleksnost sveta in vsega, kar se v njem pojavlja, na preproste vzorce, klišeje, izjave, obrazce vedenja in delovanja, kajti potem nam bo postopoma jasno vsaj to, kakšno ceno plačujemo, da ideologija sploh deluje; ceno torej plačujemo že sami, ne šele drugi ljudje, kot naivno verjamemo.

Iz ideologije vedno vodi zelo preprosta pot: potlačimo lastno vpletenost vanjo, jo zankamo ali celo utajimo, potem pa jo prepoznavamo zgolj pri drugih ljudeh in se seveda dobro počutimo. Vse to je zelo človeško, in JJ ni nikakršna izjema – vse človeško velja tudi zanj.

Uradna slovenska ideologija v tem trenutku je, da se ne bomo ukvarjali z ideologijo, kar seveda avtomatično pomeni, da se z njo ves čas (nezavedno) ukvarjamo še veliko bolj, vendar se pretvarjamo in verjamemo, da se ne in da je vse v najlepšem redu. Boljše definicije ideologije verjetno niti ne bi mogli artikulirati. Kaj to pomeni za nas vse?

Najprej pomeni ustvarjanje videzov in njihovo ohranjanje. Vsi torej vemo, da oblastniki skrbijo za videze, iluzije, fikcije in sprenevedanje, pa vendar pristajamo nanje. Kaj se torej dogaja?

Dogaja se tole. Če sprejmete pravila igre, če torej verjamete, da so v Sloveniji še vedno močne komunistične sile, ki zgolj čakajo na priložnost, da vnovič pridejo na oblast in zatrejo vse živo, ste že pripravljeni na vse, kar sledi. Povsod boste prepoznavali komuniste in vedno znova se vam bo zdelo, da vas ogrožajo. Obenem boste prepričani, da so komunisti naredili veliko škode slovenskemu narodu in da za svoje početje nikoli ne bodo plačali ustrezne cene. Torej ste nared za neskončno dolgo bitko z njimi.

Ključno je torej sprenevedanje, zato je težko pokazati na delovanje ideologije, kajti tudi če vam to uspe, vam bodo takoj rekli, da halucinirate, češ da se ni zgodilo nič takega.

Primer je petkova proslava dneva državnosti. Odmevi nanjo so povsem pričakovani: Erjavec je prepričan, da se morajo v koaliciji iskreno pogovoriti; v SDS-u kritike zavračajo kot neprimerne. Tudi nadaljevanje je enako: rdeča zvezda je totalitarni simbol, torej ne sodi na proslavo.

Vidimo torej, kako močna je ideologija. Nikjer je ne morete zgrabiti, čeprav je povsem votla in je pravzaprav celo prazna.

Vzemimo nasprotni primer. Kaj bi se zgodilo, če bi rekli, da je križ z Jezusom totalitarni simbol, pod katerim je inkvizicija stoletja dolgo pobijala ljudi, RKC pa je skoraj dve tisočletji ustrahovala vernike, ki bi ga morali prepovedati?

Ideologija seveda ni zgolj eksplicitna pripoved, temveč je tudi implicitna in predstavlja to, kar imenuje Žižek neizrečena obscenost.

V njej lahko ljudje uživajo; naučijo se uživati, zato ni nujno, da se bodo hoteli distancirati od nje in se odreči uživanju. Glede tega res ne smemo biti naivni: ideologija ne izgine, ko nekdo opozori nanjo. Natanko v tem je tudi Freudova poanta: ljudje pripovedujejo drug drugemu zgodbe o sebi, toda te so predelane tako, da imajo od njih nekakšne koristi, zato jim ne bi smeli preveč zaupati niti takrat, ko sami verjamejo, da so avtentične.

Ego namreč ne ve, kaj je avtentično, zato se ne bi smeli zanašati nanj in mu verjeti. Izjava o rdeči zvezdi kot totalitarnem simbolu na primer ni niti modra niti ne vem kako globoka in pravzaprav ni nič drugega kot provokacija, na katero se ne bi smeli niti odzvati, ampak bi morali v petek zvečer z njo prikorakati na prizorišče proslave; saj se partizani niso bali Nemcev.   

Zastopniki ideologije zato pripovedujejo zgodbe, s katerimi prepričujejo tudi sami sebe, saj nekje globoko v sebi niti sami ne verjamejo v to, kar delajo.

Na tem mestu nam je lahko v pomoč slovenski film Samorastniki (1963) v režiji Igorja Pretnarja, narejen po besedilni predlogi Prežihovega Voranca. V njem spremljamo trpko usodo Hudabivške Mete in njenih pet otrok (Voranc govori o devetih), obenem pa se soočamo z Ožbejevo notranjo razklanostjo med očetom oziroma domačijo, ki naj bi jo podedoval, in Meto oziroma otroki, ki so seveda tudi njegovi. Tik preden odide od Mete in umre v gozdu, slišimo Meto, ki ga sočutno vpraša, če bo zmogel oditi domov sam. Ve, da jo zapušča, da bo ostala povsem sama, zavržena in zaničevana, v totalni revščini, toda kljub temu ima dovolj moči, da mu ponudi še pomoč, kot da je on na njenem mestu, in ne obratno.

Vidimo torej, kako so tako rekoč vsi, ki zaničujejo Meto in jo imajo za ničvredno vlačugo, povsem nemočni, ker niti sami sebi ne uspejo pojasniti, zakaj delajo, kar pač delajo. Ožbej tako umre v gozdu, kjer pijan pade v jamo, polno vode, njegovega trdega in neizprosnega očeta udari kap, mati je povsem izgubljena, brat prevzame Krnice, vendar je njegov zakon jalov, le ljudstvo zmore v nekem trenutku dovolj moči in se postavi na njeno stran.

Idejo filma bi z lahkoto uporabili tudi na nekem drugem aktualnem področju – recesiji. Meta bi namreč lahko rekla JJ-ju, naj namesto za ideologijo in sprenevedanje raje porabi več energije za to, da bodo zlikovci, ki so zafurali banke, prišli na sodišča, da bodo tajkuni ustrezno kaznovani in da bodo pripadniki elit pod primernim nadzorom, da ne bodo še naprej netransparentno kopičili bogastva.