Zdrava kmečka pamet velja v naši napol podeželski napol državi za najvišjo stopnjo modrosti. V precej bolj pomeščanjeni tujini istemu namenu služi zdrava pamet. Tudi tisti, ki z nemogočimi pravili zapletajo življenje soljudem, se sklicujejo nanjo, kadar kdo drug zapleta življenje njim (pri nas v skladu z narodnim izročilom več ali manj vsi počnemo oboje). A kaj nam bo odgovorila zdrava kmečka pamet, če jo vprašamo: »A si res tako neovrgljivo zdrava?«

Za odgovor moramo pokukati k zdravi znanstveni pameti. Izkopaninoslovje nam lahko postreže z obiljem dokazov, da se je kakovost življenja ljudi občutno zmanjšala, ko so postali kmetje. Lovci in nabiralci so bili v povprečju dosti bolj zdravi. Predvsem so jim bile prihranjene poškodbe, ki jih povzroča pretirano ponavljanje enoličnih gibov, npr. žetje v sklonjenem položaju ali trenje žit s tolkalom. Ker so jedli, kar jim je pač prišlo v roke, so jim prizanašale tudi bolezni enolične prehrane. Živeli so v manjših skupnostih, ki so se venomer selile, torej jih nečistoča v bivališčih in okoli njih ni tako ogrožala.

Edina prednost kmetijstva je bila, da je na manjšem ozemlju preživelo večje število ljudi. Ker je bila gostota poseljenosti kmetov večja od gostote poseljenosti lovcev in nabiralcev, so v bitkah in vojnah zmagovali kmetje in posledično širili svoj način življenja.

Zdrava kmečka pamet je torej pamet, ki se med pestrim svobodnim gibanjem in enoličnim pozibavanjem med lastnimi odpadki odloči za slednjega …

Za oceno, da med življenjem meščanov in kmetov vlada podobno razmerje, kot med življenjem kmetov in nomadov, niti ne potrebujemo izkopaninoslovja in spisoslovja; zadostujejo oči in zdrava pamet. Kopreno pred oči nam sicer meče dejstvo, da je življenje sodobnih meščanov in sodobnih kmetov v 'razvitem' svetu daljše. A če gledamo svet kot celoto in vzamemo v obzir tudi pretekla obdobja, je življenje v mestu pekel, življenje na kmetih vice, nomadsko življenje pa nebesa. Poleg poškodb, pikov, ugrizov in bolezni nomade uničujejo zgolj kmetje in meščani, ki jih pobijajo in jim krčijo življenjski prostor. Življenja kmetov in meščanov uničuje vse našteto, poleg tega pa tudi umazanija, enoličnost in ujetost. Meščani lahko na spisek dodajo še slab zrak, hrup, občutno več umazanije, odtujenost od narave in komaj znosno gnečo.

Toliko o široki sliki, ki je zdravi kmečki pameti navsezadnje ne smemo očitati … Njena odlika naj bi vendarle bila, da najde odlične načine za reševanje osebnih zadev tukaj in zdaj. Poglejmo torej, kaj zna povedati o kmetovanju!

Izčrpavanje zemlje do stopnje, ko lahko omogoči preživetje le še najtrdovratnejšemu 'plevelu', je staro toliko kot kmetijstvo. Zasledovanje kratkoročnih ciljev torej ni zgolj značajska hiba sodobnih vrhovnih uradnikov, ampak del programske opreme človeštva. Z zdravo kmečko pametjo se medsebojno oplajata.

Prav, pa gremo zasledovati kratkoročne cilje kmetov, da vidimo, kako se pri tem odreže ta pamet! Zdravi kmečki pametnjakoviči so že zdavnaj ugotovili, da se je treba boriti proti plevelu in zajedalcem, da je treba obrezovati drevje in orati, da je treba živino zapirati v hleve, krmiti in posledično hleve čistiti ter da je treba na enem področju gojiti samo eno vrsto rastlin ali živali. Zakaj? Ker je to menda dobro za pridelek – za njegovo količino in kakovost. Pa je res?

Tisočletja izkušenj in rešitev zdrave kmečke pameti v boju z naravo so naše prednike prehranila do 20. st.. Takrat pa so se na različnih koncih sveta povsem nepovezano pojavili povsem različni strici (Masanobu Fukuoka na Japonskem, Bill Mollison in David Holmgren v Avstraliji ter Sepp Holzer v Avstriji), ki jih je prešinilo, da bi za spremembo poskusili sodelovati z naravo, namesto da se borijo proti njej. Z obilico (zdrave kmečke?) pameti so se vrgli na delo in ugotovili, da se ni treba boriti proti plevelu in zajedalcem, da ni treba obrezovati drevja in orati, da se zna živina sama hraniti (tudi pozimi) in da ne umaže hleva, če gre lahko ven, ter da si lahko različne vrste rastlin in živali delijo isti prostor. Ugotovili so ne le, da je to možno, ampak da je tudi boljše za količino in kakovost pridelka.

Kje je bila zdrava kmečka pamet zadnjih 10.000 let? In kje je danes, ko kmečki pametnjakoviči kmetujejo po starem, čeprav vedo za delo teh stricev in bi jim sprememba kmetovanja prinesla večji in boljši pridelek, več denarja, več veselja in manj dela?

Bil sem na kmetiji Seppa Holzerja v Avstriji. Imenuje se Krameterhof. To je pravljica, v kateri manjka le še hiška iz hrane, Indija Koromandija, kjer hodiš po hrani, Eldorado, kjer denar raste v zemlji, uresničenje alkimističnih sanj, kjer iz blata in kamnov nastaja zlato. Ampak pravljica se konča na vratih posestva; onstran je Avstrija, EU …