Čemu sploh še praznovanje dneva državnosti, če države ni več! Smo jo kdaj sploh zares imeli ali so nam jo že na samem začetku ugrabili in nam zgolj ustvarjali iluzijo, da jo imamo? Morda si jo sploh ne zaslužimo, če se sploh nismo sposobni soočiti z dejstvi naše (polpretekle) zgodovine, pa naj bo ta bolj leva ali bolj desna. Resnica nas straši, ker boli, a se nam vrača kot travma v vsakdanje življenje. Ne potrebujemo nobenih zunanjih sovražnikov, ker smo največji sovražniki sami sebi, še več, sovražnike imamo med nami in sovražnike nenehno ustvarjamo sami. Zato se pustimo zatirati, poniževati, ustrahovati, se prostovoljno uklanjamo dežurnemu gospodarju, ki nam za hip ustvari vtis, da ve kaj hoče in kam nas pelje. Brez soočenja ni spoznanja, brez spoznanja ni resnice in brez resnice ni svobode. Zato ponovno izberemo lažjo in  varnejšo pot, hlapčevstvo.

Čemu proslave, če se nimamo česa veseliti in na kaj upati! Še huje, proslave so vedno znova vzrok ali priložnost, da se delimo, kregamo, razdvajamo in poglabljamo nerešljive spore. Nadenemo si ideološke spone in vztrajamo na okopih nevednosti, ignorance, sprenevedanja in zanikanja.

Sem pod vtisom branja trilogije »V imenu države« za katero trdim, da bi jo moral prebrati prav vsak Slovenec in Slovenka, pa tudi drugi, ki začasno živijo v tej deželi. Vse velike parole o osamosvojitvi in samostojnosti države, o junakih in korenjakih osamosvojitvene vojne ter njihovih izjemnih dosežkih se vam morejo ob branju teh knjig za vedno priskutiti, če ste kolikor toliko uravnovešena oseba. Nič čudnega, da nikakor ne moremo naprej v (skupno) prihodnost, da nas nekakšna prisila ponavljanja znova in znova vodi nazaj, na kraj zločinov, ki nikoli niso bili raziskani oziroma so bili kot taki vedno zanikani. Naša država se je pravzaprav začela graditi na krvavih temeljih trgovanja z orožjem, na vojnem dobičkarstvu, na pohlepu, na smrti, na (sistemski in sistematični) korupciji. In vse se nadaljuje in samo izpopolnjuje.

Težko je to priznati, še težje razumeti, da smo svoje močno opevane »tisočletne sanje« tako bedno zakockali in spremenili v nočno moro. Kar je še hujše od teh dejstev spoznanja, pa je mučno in nemočno opazovanje akterjev teh zločinov, ko ponosno, zmagoslavno in samozadovoljno sedijo v prvih vrstah državnih proslav. Prav nič jih ni sram, da so oskrunili državo in omadeževali prav tiste simbole na katere prisegajo.

Nič ne služijo številni dokumenti, podatki in natančni opisi pričevanj, dogajanj prvih korakov naše države, če nismo državljanke in državljani sposobni zahtevati razčiščenja in poiskati odgovornost odgovornih. Če bomo vdano dopustili in dovolili, da nam akterji izvirnih zločinov krojijo usodo države, lahko res gremo iskati azil samo še na Vrbsko jezero.