Ne mine dan, ko ne bi na vseh možnih kanalih poslušal ali bral zgodbe ljudi, ki se soočajo s prekarnimi pogoji in revščino. Še bolj tragične so zgodbe tistih, ki kot del „prožnega trga delovne sile“ iščejo zaposlitev. Prožnost trga delovne sile (kot temu ljubkovalno pravijo ekonomisti) se nujno manifestira v visokem deležu brezposelnih. Obenem je to odličen instrument za brezmejno (!) izčrpavanje človeških virov. Delavci so smatrani kot nebodigatreba strošek. Pri tem bogatuški sloj v lovu na profite povsem potepta osnovna moralno-etična načela, posledično pa so osebni dohodki mnogih delavcev prenizki za preživetje, ali pa ga sploh ne prejemajo. Neoliberalni kapitalistični dogmatiki „poznajo“ izhod iz tovrstnih težav za večino prebivalstva. Pravijo, da živimo v svobodnem Svetu. Potrebno se je le vzpeti po družbeni lestvici v višje sfere, kjer se posledično tvorijo neomejene količine ´evritrocitov´ in finančna slika ni več noben problem. Vzpon med slovenske očake naj bi omogočila profitna naravnanost ob vlaganju v finančne, delniške združbe, banke itd... Vsak ima celo pravico kupovati nekakšne vrednostne papirje, saj vendar živimo v svobodnem Svetu. Celo zaželjeno je za vse; čim več malih investitorjev, tem bolje za ozke elite. Žal pa večina ljudi ne more več kupovati delnic, saj je delo povsem razvrednoteno in plače so prenizke. In to ob nezpodbitnem dejstvu, da le delo ustvarja bogastvo.

V nižjem sloju družbe je največ prebivalcev Slovenije. In spodnji sloj z lastnim delom podpira vse nad njimi do samega vrha, kjer najdemo peščico posameznikov. Za predstavo, shema je videti kot piramida. Kaj bi se zgodilo s tako piramido, ko bi se vsi skupaj uspeli prebiti na vrh? Seveda je v kruti družbeni realnosti (ki jo zdaj opazujemo pri nas in drugod v Svetu) taka piramida mnogo kompleksnejša, kot „catch the cash“ piramida, a vzorec je isti.  Imamo cel kup insitucij, organizacij, sektorjev, represivnih aparatov, ideoloških aparatov in še in še bi se lahko naštevalo. Trenutno je glavna funkcija vseh naštetih segmentov namenjena predvsem obstoju kapitalističnih elit, ki v svojem nebrzdanem pohlepu izčrpavajo prav vse okoli sebe, vključno z okoljem. Tudi okolje vidijo zgolj kot možnost ustvarjanja profitov. Ob ekoloških in humanitarnih katastrofah smo lahko priča posledicam kapitalističnega pohlepa. Sam pojav perverzno obogatenega sloja ljudi je moralno-etična katastrofa za cel planet. Ob pomoči bank in raznoraznih finančnih instrumentov so večinski populaciji iz žepa pobrali vse, da ogatijo svoje skrite bančne račune. Pri tem so odkrito ponosni na svoj uspeh in radi celo trdijo, da so vso bogastvo ustvarili iz nič, zgolj z lastnim trudom.

Veljalo naj bi, da država služi vsem njenim prebivalcem, a je to neresnična floskula. Prav tako je neresnična floskula, da imamo demokratično družbo. V kapitalizmu ni demokracije. Vladavina kapitala pač. Imamo sicer na volitvah izvoljene predstavnike in (mimo volje večine volilcev sestavljeno) vlado, ki deluje zgolj v korist ozkega kroga državljanov in kapitalističnim elitam. Opozicija deluje medlo in razglašeno. Kakopak, medijska kampanja proti prvaku največje opozicijske stranke dosega želene učinke, tudi v tem aktualna vlada dosega neslutene uspehe. Tretjo pot predstavljajo še politične stranke izven parlamenta, s katerimi se kapitalistične elite seveda ne ukvarjajo, vsaj ne do preboja v parlament. Potrebujemo politično stranko, ki bi se resnično zoperstavila miselnosti šrotizma in bavčarizma. Potrebujemo stranko, ki bi postavila delo in znanje kot temeljno vrednoto, ki ustvarja bogastvo za celotno družbo. Potrebujemo stranko, ki bo uveljavila načelo neposredne demokracije. Denimo prvak Demokratične stranke dela (DSD), mag. Franc Žnidaršič, je med drugim uspel vložiti predlog zakona o udeležbi delavcev pri dobičku, čeprav je DSD zunajparlamentarna stranka. DSD je odločena ustaviti kapitalistično zasužnjevanje večine. Odločena je ustaviti kapitalizem permanentnih kriz. Resnična kriza je le v tem, da so nam kapitalistične elite ukradle državo, skupaj z vrednostmi dela, socialno varnostjo itd... Tu lahko govorimo tudi širše, saj je Slovenija vpeta v globalni kapitalizem, kjer ni meja za nenasitne finančne hobotnice.

Za dosego nujno potrebnih sprememb so pomembni še (neodvisni?) mediji, civilne iniciative, odločnejši sindikati... Denimo sindikat Fides je letos brez izraženih zadržkov celo podprl vladne varčevalne ukrepe. To je popolnoma zgrešena pot sindikata. Koruptivne in klientelistične poglavarje sindikatov bi morali nemudoma razrešiti, da se sindikatu povrne ugled in poslanstvo. Le kaj lahko porečejo pri tem medicinske sestre in vsi zdravniki, kateri ne morejo ali nočejo odpirati zasebnih ordinacij? Kaj bodo rekli vsi navadni ljudje? Dobili bomo tsunami zasebnih ordinacij, krčilo in varčevalo pa se bo v javnem zdravstvu. Kdor bo imel denar, bo lahko obiskoval zdravnike. Pohlepni zdravniki (ne vsi) so ob tej možnosti bogatenja z zasebno ordinacijo navdušeni. Kot vedno, bo le manjšinski del zdravnikov močno obogatel, ostali se bodo upehali, ko ne bo dovolj evritrocitov. Podobno velja tudi za šolstvo (nebodigatreba javno šolstvo?), kjer je sicer SVIZ s predstavnikom g. Štrukljem pokazal več odločnosti. Najrevnejši sloji, ne glede na delo, ki so ga ustvarili v državi s svojim lastnim delom, bodo z varčevalnimi ukrepi (ali odpovedovalnimi, kot mi je zatrjeval g. Mitja Dolher) pahnjeni v še globjo bedo.

Za svetlejšo prihodnost je zelo pomembna vloga civilne iniciative. Trenutno se njena moč kaže v pojavih, kot je napoved „blokupacije MDDSZ“ za konec meseca junij. Moč civilne inciative se je več mesecev manifestirala tudi po 15.10.2011. Učinek? Do zdaj ga ni bilo. In ga tudi (še) ne bo, dokler imamo vlado, ki ne bo zmogla obrniti hrbet pohlepni jari gospodi in upoštevati širšo civilno družbo, vključno z „nebodijihtreba humanisti“. Prav humanisti so ena ključnih skupin, ki lahko preko civilnih iniciativ vplivajo na samo politiko v državi in vrnejo 'ukradeno državo'. Odločilen tu je vpliv preko predstavnikov političnih strank, saj se odloča v parlamentu in ne na demonstracijah. Jalovost demonstracij se stalno izkazuje, sploh zdajšnja vlada bo delala po ozkociljnem klientelizmu, ne ozirajoč se na demonstrante. V primeru, da civilna družba ubere pot sprememb mimo vlade, pravzaprav govorimo o revoluciji. Ob „plemenitem“ cilju revolucija sama po sebi ni problem. A revoluciji vedno sledi kontrarevolucija. Kontrarevolucija je tista, ki  resnično povzroča žrtve in na koncu se najhujši stari krvniki zrinejo nazaj na vrh, vedno. Zato revolucija ne more biti rešitev, treba je postopoma upeljevati spremembe, počasi, a trezneje in zanesljiveje.

Končno, potrebujemo močno stranko, ki na prvo mesto postavlja „delo“. Za kapitalistične elite bodo take opcije nepotrebne in povsem odveč. Pozivam vse, ki bi radi usmerili Slovenijo na pot nujnih sprememb, da združimo sile in ojačamo alternativo.