V vsakdanjem življenju smo se na žalost navadili pretirano prilagajati in nas je strah, zato včasih rečemo, da ima večina vselej prav, da se moramo vesti tako kot večina, da zase ne smemo misliti, da smo nekaj posebnega. Pa vendar vse to ne pomeni prav veliko, kajti možno je tudi nekaj drugega.

Ni namreč res, da ima večina vselej prav (največkrat ravno nima, ker sploh ne ve, kaj hoče), prav tako ni res, da bi se morali vesti kot večina, saj je veliko bolj zdravo, če se posameznik vede neodvisno od imaginarne večine, ki je tako ali tako ne pozna; in čisto na koncu bi človek celo moral imeti občutek, da je originalen in s tem nekaj posebnega, če hoče ohraniti duševno zdravje.

Še bolj radikalna pa je možnost, da zbere dovolj poguma in moči, potem pa reče, da predstavlja središče sveta. Tako se delajo revolucije.

Kapitalizem je v orisani perspektivi povsem zmešan in paradoksen. Poudarja pomen posameznika, njegove izvirnosti in privatnega lastništva, obenem pa je očitno, da so ljudje večinoma povsem uniformirani, konformirani in standardizirani. Jasno je tudi, da hoče kapitalizem eno samo obliko drugačnosti – tisto, kajpak, ki jo najlaže nadzoruje. Kapitalizem je sicer nor, ni pa neumen.

Pomembno je torej to, kar je onkraj vsakdanjega konformizma. Pomembno je preprosto zato, ker so pomembni ljudje in to, kar utegnejo imeti med seboj.

Freud je velikokrat poudaril, da je temeljni kriterij duševnega zdravja zmožnost posameznika za kreativno delo in ljubezen. Ljubezen terja dva in nima absolutno nobene zveze z egoistično skrbjo zase, kreativno delo pa nikakor ne more biti proizvodnja za kapitalizem uporabnih profitabilnih izdelkov. Psihoanaliza zato ravno ne prilagaja ljudi okolju, temveč ga radikalno postavlja pod vprašaj; in psihologijo tudi, kot bo razvidno v nadaljevanju.

Obstaja droben problem: kdaj se ljudje nehajo prilagajati imaginarnim predstavam o drugih ljudeh in končno rečejo, da so sami ljudje, za katere bi moral biti narejen svet, in da imajo dovolj tega, da se svet nenehno prilagaja kapitalizmu? Kdaj bodo torej začeli spreminjati svet, da bo prilagojen njim, ne pa kapitalizmu?

Avtentični komunist se nikoli ne bo strinjal z zagovorniki piarovstva, medijskega populizma, popkulturnega standardiziranja in političnega žargona, ki trdijo, da ponujajo vsakemu človeku nekaj, da zastopajo individualnost posameznikov, njihovo neponovljivost in podobno. Takega standardiziranja ljudi, kot smo mu priča danes, sploh še ni bilo v zgodovini človeštva, torej je z vsem naštetim nekaj narobe.

Ljudi sicer res nagovarjajo k hedonizmu, toda ta je strogo omejen in nadzorovan. In pripovedujte zgodbe o razvijanju osebnosti ljudem v Sudanu, Kongu, v kitajskih delavnicah, v Grčiji, pripovedujte to španskim nezaposlenim mladim ljudem ali pa milijonom Američanov, ki so ostali zaradi recesije brez vsega!

Grozljivost sodobnega subjektiviranja ljudi je, da je njihovo uživanje povsem predvideno, obenem pa se vrstijo ekološke katastrofe brez primere in poteka privatiziranje zadev, za katere smo še včeraj verjeli, da jih ne bo mogoče nikoli privatizirati. Ljudje uživajo in žurirajo, v resnici pa se spreminjajo v sužnje hedonizma in biopolitik, ki veliko bolj vzdržujejo pri življenju kapitalizem kakor pa ljudi.

Biopolitike narekujejo ljudem zlasti uživanje brez idej. Za hedonistično uživanje življenja namreč zares ne potrebuješ idej ali razmišljanja, teorije, konceptov, zamisli in podobnega. Ne potrebuješ niti filozofije niti poezije. Pravzaprav ne potrebuješ ničesar. Tudi zaradi tega so potrebni estetski družbeni spektakli, ki se nenehno rojevajo, da ljudje ne bi prepoznali policijske logike, ki naddoloča hedonizem. Ta je na prvi pogled v redu in je za veliko število ljudi povsem sprejemljiv, toda natanko zato, ker ga sprejemajo že na prvo žogo, ne prepoznajo mehanizmov, prek katerih poteka nadzorovanje prav tega uživanja.

Zadeva je namreč zapletena. Nanjo je opozoril Slavoj Žižek, ko je pred kratkim na konferenci o komunizmu analiziral mehanizme sodobnega subjektiviranja ljudi. Pokazal je, da nikakor ne smemo prehitro psihologizirati, češ da so ljudje kot psihološka bitja odgovorni za dogajanje v svetu.

Pomemben je natanko razcep, ki ga moramo dobro razumeti. Psihološko smo ljudje različni, kar je trivialno res, pa vendar v svoji intimi enako čutimo, kaj pomeni biti psihološki človek, ki ima želje, potrebe, fantazme, ga je strah, upa na to in ono, vstopa v medsebojne odnose, od katerih pričakuje potrjevanje svoje identitete, in podobno. Toda onkraj psihologije osebnosti delujejo družbeni mehanizmi, strukturni mehanizmi samega kapitala in kapitalizma, ki jih nikakor ne moremo skrčiti na psihologijo posameznikov.

Ko spoznavamo delovanje teh mehanizmov, ki so strojni, mašinski, logični, strukturni, nam postane jasno, da ljudje ne delujejo mašinsko, ker je taka njihova osebnost, temveč zato, ker so jim podrejeni natanko kot psihološki ljudje. S spreminjanjem ljudi se zato opisanih mehanizmov sploh ne dotaknemo. V tem je velik problem sodobnega sveta, v katerem ljudje verjamejo, da ga bodo spremenili s terapijami, z negovanjem lastne osebnosti, s treningi, z jogo, meditacijami in s podobnim. Morda bodo res nekoliko spremenili sebe in si olajšali življenje, toda kapitalistična mašina, ki proizvaja srhljive makro učinke, bo ostala popolnoma enaka, kot je bila, sami učinki pa bodo prej ali slej na psihološki ravni proizvedli nove simptome, ki se jih bodo seveda lotevali novi terapevti, in krog se bo sklenil.

Sploh pa mašina tako psihološko delo na sebi, kot ga imenujejo, že všteva v svoje delovanje, zato ga podpira, kar je popolnoma pričakovano in logično. Kolektivni prostor, prostor skupnega, občestvenega življenja, ima svoje zakonitosti, poudarja Žižek, zato si s psihologijo ne moremo pomagati, da bi razumeli njegovo delovanje, oblikovanje in preoblikovanje. Psihologijo je treba postaviti radikalno pod vprašaj.

Razcep med individualnim in družbenim, poudarja Žižek, je vpisan že v vsakega posameznika, zato ne smemo naivno misliti, da je zunanji – na primer med posamezniki in družbo. Da bi se sploh konstituiral kot človeško bitje v strogem pomenu, se moram v polju Velikega Drugega podrediti nekaterim mehanizmom, principom, drugače tvegam, da sploh ne razvijem lastne identitete. V tem strogem pomenu je čisto vseeno, kaj si o meni mislijo drugi ljudje (ali kaj si jaz mislim, da si mislijo), saj je zares pomembno, kaj si misli Drugi.

Torej ima vsak posameznik že v svoji najgloblji intimi problem z odnosom do Velikega Drugega, saj nihče ne more biti povsem prepričan, kaj ta hoče od njega.

Danes upravičeno trdimo, da Drugi ne deluje in da živimo v psihotičnem svetu, v katerem se zgolj obupano prilagajamo zdaj temu zdaj onemu triku, ki nam ga ponujajo na svobodnih trgih, sklicujoč se na psihologijo osebnosti.