Ko se govori o krizi evroobmočja, je najbolj razširjeno mnenje, ki ga veselo lansirajo »pomembni in veliki mediji«, da gre za preveliko razsipnost, potratnost, nebrzdano javno porabo in nepazljivost predvsem »manjših« evro članic, ki se jih rado poimenuje kar z kratico PIIGS (Portugalska, Irska, Italija, Grčija in Španija). Morda se je ta kratica tako dobro prijela tudi zato, ker ima tako pomenljiv sopomen. Prašički, ki se valjajo v lastnem blatu in se brezskrbno redijo.

Po mnenju medijev, ki tako spretno razširjajo to razlago, naj bi bila Nemčija edina tista, ki je pristojna in na nek način tudi edina dostojna, da maši luknje in vestno skrbi, da evropska ladja varno pluje po razburkanih valovih globalnih financ. Nemčija, kot tista marljiva, delovna in racionalna, ki poskrbi in bdi, da se vse skupaj dokončno ne potopi. Pri tem se predpostavlja, da je  pravzaprav nekakšna žrtev ali celo talka ostalih članic evroobmočja, saj mora prevzemati vso težo poglabljajoče se krize na svoja pleča. Krizo, ki jo ni niti od daleč pomagala ustvariti in za katero ni niti v najmanjši meri soodgovorna. Je zgolj žrtev, ki doživlja kolateralno škodo vseh drugih potratnih in samovoljnih nacionalnih ekonomij in politik. Nenehno in neprestano mora vlagati neverjetne napore, da vzdržuje druge, da bi lahko ohranila (ali nahranila) sebe.

Nihče ali le redki so tisti, ki vidijo Nemčijo, kot aktiven del problema samega. Nemški model se nikakor ne more in ne sme vzeti v razpravo, saj predstavlja sam standard evropske ekonomske politike in torej velja za zgleden primer in vzor ter višek dobre prakse. Morda to lahko res drži, da je Nemčija lahko zgled marsikomu. Ne gre pa pozabiti in velja dati poudarek prav na dejstvu, da je ravno uvedba enotne monetarne unije, Evro, glavni vzrok za ekspanzijo in krepitev nemške ekonomije.

Brez evroobmočja, zgolj z lastnim menjalnim tečajem, bi Nemčija ne bila Nemčija. Ne bi mogla ustvariti tako velikega trgovinskega presežka kot ga je; in sicer iz 4,5 % BDP iz leta 1999 na kar 38,4% v letu 2010. Večji del Nemške konkurenčnosti tako temelji prav na menjavi valute. Nemčija ne bi nikoli postala tako močna in mogočna brez Evra, ki ji je omogočil masovno prodajo svojih izdelkov na trge evropskih partnerjev, ki so najpogosteje bili tudi financirani s strani nemških bank po zelo ugodni obrestni meri. Po podatkih Evrostata je med leti 1999 – 2011 Nemčija pridelala kar 301 milijarde evrov trgovinskega presežka. Finančna moč Nemčije ne izhaja toliko iz nizkega javnega dolga, ampak iz cele gore terjatev, ki so se nakopičile v letih aktivnega in plodnega dvostranskega trgovanja s partnerji evroobmočja. Nemčija tako vneto rešuje Grčijo ker rešuje tudi svoje bančne depozite in vlaganja; rešuje pa seveda predvsem lastno rit in skrbi za svoje interese, kajpak. Da ne govorimo o velikih nakupih orožja in druge bojne opreme, ki jih mora Grčija nabavljarti od Nemčije. 

Le malokdo se spomni, da sta že leta 2003, takrat kot prvi v vrsti, prav Nemčija in Francija kršili maastrichka pravila, ki postavljajo zgornjo mejo dopustnega proračunskega primanjkljaja. Vedelo in izvedelo se je, a Evropska komisija in Italija, ki je takrat predsedovala svetu Evropske unije, sta kar molčali in mirno tolerirali kršenje pomembne pogodbe. Nihče se ni prav nič vznemirjal, takrat je bila propaganda o skupni evropski valuti in zlati prihodnosti v polnem razcvetu in zanosu. Nič tako zanemarljivega in nepomembnega ne bi smelo skaliti velikih načrtov Združenih držav Evrope. No, pa se je na to podobnost spomnil Mario Monti, ki mu takšni argumenti še kako pridejo prav, ko se poskuša spopadati z javnim dolgom v svoji državi.

»Ni bil Grk, ne Španec, temveč nekdanji nemški zunanji minister Joschka Fischer, ki je v časopisu Sole 24 Ore, izjavil, da bo na ta način že tretjič v enem stoletju Nemčija uničila Evropo.«