Vsak človek je sprva del starega sveta. In nobena sprememba takega sveta se ne more zgoditi brez spremembe samega človeka. Dokler bodo ljudje verjeli, da lahko spreminjajo svet, ne da bi se spreminjali sami, je njihovo razmišljanje o spremembah zgolj nepomemben dim v vetru.

Prvo vprašanje v povezavi s komunizmom, ki si ga moramo nujno zastaviti, je zato tole; vprašanje je zastavil tudi Etienne Balibar na konferenci o komunizmu, ki je potekala nedavno. Na kaj upamo/upajo komunisti? Kaj bi radi, kakšna je njihova/naša želja?

Odgovor, začetni odgovor na vprašanje je otroško preprost in neposreden: radi bi spreminjali in spremenili svet. Spreminjali bi ga tako, da bi spreminjali sebe; najprej bi spreminjali sebe in svet bi se že spreminjal, saj smo vselej del sveta, in ta ni tam zunaj nas, kot je že dolgo znano.

Na začetku je zato predanost ideji; na začetku so vselej ideje, tega spoznanja ne smemo pozabiti ali prezreti. Človek se kajpak lahko prepusti ideji ali pa preprosto ne dovoli, da ga zgrabi. Vse to je zelo enostavno in razumljivo. Ali moramo potemtakem trditi, da lahko spreminjamo svet le, če verjamemo določeni ideji in se ji kot želeča bitja povsem prepustimo? Ali sploh obstaja ideja, ki bi bila vredna, da ji verjamemo in se borimo zanjo?

Ali lahko ljudje živijo drugače, kot da verjamejo idejam in se zavzemajo zanje? Lahko živijo brez vsakršne želje? Seveda ne.

Ljudje torej vselej že želijo in se zavzemajo za nekaj. Čemu moramo potemtakem biti zvesti, če želimo spreminjati svet, ki se sicer nenehno spreminja, kot je tudi splošno znano? Na kaj natančno mislimo, ko trdimo, da ljudje nujno živimo skupaj, v občestvih, da imamo nekaj med seboj, da imamo nekaj, kar nam je skupno, in common?

Odgovorov na zastavljena vprašanja je bilo v zgodovini zelo veliko, toda vprašanja je vselej mogoče zastaviti na nove načine, ki kajpak terjajo nove odgovore, ne starih. Balibar zato predlaga zelo skromno nadaljevanje in reče: prav gotovo obstaja nekaj idej (torej jih ni neskončno veliko), ki so vredne, da se ukvarjamo z njimi. Prva med njimi je ideja pravičnosti. Sledijo ideje ljubezni, resnice, lepote, demokracije, trga.

Vse naštete besede ali ideje so nenavadno pomembne, saj smo ljudje bistveno duhovna bitja, bitja jezika, pomena in smisla. V življenju nas zato ne vodijo naravne sile, o katerih ne bi mogli ničesar reči in s tem že vplivati nanje ali pa vsaj nase. Torej že lahko rečemo, da smo vselej predani idejam, za katere skrbimo in zaradi česar se spreminjamo.

Toda Alain Badiou pravi, da je ideja komunizma vendarle posebna, drugačna od vseh drugih in univerzalna. Zakaj je taka in kaj univerzalnost sploh pomeni?

Prvi odgovor je, da se nanaša natanko na to, kar imamo ljudje skupnega in kar omogoča obstoj skupnega/občestev na dolgi rok. Obstaja pa še močnejši argument, pravi Balibar.

Zopet je pomembna človekova želja, da bi realiziral idejo komunizma, ustvaril, kar sledi iz nje, kar je mogoče ustvariti. Subjekt komunizma, ideje komunizma, dodaja Balibar, ima gotovo močan interes za tako ustvarjanje oziroma realiziranje.

Vendar moramo dodati: tudi drugi subjekti imajo močne interese za uresničevanje drugačnih idej. Potrebna je skrbna in natančna analiza interesov in posledic udejanjanja idej v svetu, kajti oboje je povezano s spreminjanjem ljudi oziroma subjektov. Ko govori Marx o komunizmu, govori tudi o radikalni spremembi življenja, eksistenc in sveta, kar obenem pomeni radikalne, korenite spremembe ljudi oziroma subjektov. Spreminjanje sveta namreč nujno pomeni tudi spreminjanje ljudi.

Komunizem ne pomeni zgolj spreminjanja ljudi, kot se dogaja v kapitalizmu, temveč pomeni tudi novega človeka. To ni nenehno spreminjajoči se subjekt kapitalizma, za katerega je sicer značilno, da ga ustvarjajo odnosi, dejavnosti in ideje, vendar nič od tega ne ustvarja sam, saj vse dobiva na kapitalističnih trgih, vnaprej narejeno in prebavljeno.

Komunizem zato pomeni predvsem radikalno spremembo načinov, kako se človek spreminja ter kako vzpostavlja odnose do drugih ljudi in do samega sebe. V kapitalizmu je prevladujoča oblika življenja kajpak neomejeno kopičenje vsega in brezmejno tekmovanje egoističnih ljudi med seboj, ki se prav zaradi tega razvrščajo glede na moč, vpliv, količino denarja, materialnih dobrin, slave, uspeha in tako naprej. Barbarska narava takega razvrščanja je bržčas očitna.

Upravičeno govorimo o barbarstvu, kajti v kapitalističnem svetu so ljudje, ki nimajo moči, oblasti, denarja, materialnih dobrin in vsega drugega takoj izključeni in ovrednoteni kot neuspešni, neadekvatni, neustrezni, neprimerni, manj vredni, nevredni. Vse se namreč vrti okoli vrednosti, ki jo kajpak določajo trgi. Če ti ne ovrednotijo na primer pesmi, simfonije ali filozofskega eseja, je karkoli od tega avtomatično brez vrednosti.

Emancipacija ljudi tako najprej pomeni preoblikovanje samega sebe. Ne pomeni vztrajanja pri nekakšni naravni identiteti, kot je na primer moška ali ženska, in ne pomeni zatrjevanja, da še ni dovolj uveljavljena v občestvu. Emancipiranje zato pomeni uveljavljanje samega sebe kot drugega, zato je nujno spreminjanje sebe.

Ideja komunizma je, da lahko spremenimo ta svet v nekaj radikalno drugega, zato je zgrešen ugovor, češ da smo komunisti utopični, ker hočemo svet, ki nikoli ne more nastati in v katerega verjamejo le naivni sanjavci. Ugovor zlahka zavrnemo že zato, ker tudi vsakdanja pamet ve, da se svet ves čas spreminja; če se torej spreminja, se gotovo lahko spremeni še bolj.

In kdo ga lahko spremeni? Ljudje, samo ljudje. Tudi ti se spreminjajo, kar pomeni, da se lahko spremenijo še nekoliko bolj ali radikalno. Ali se tudi bodo?

Zgodovina je polna primerov, ko so se, torej ni razloga, da se ne bi mogli tudi v prihodnje. Ljudje se zato lahko spreminjajo tako, da postanejo subjekt kolektivnih sprememb, ki radikalno spreminjajo svet in njih same. V osnovi je zato vprašanje, ali želijo postati subjekti sprememb, zaradi katerih se bodo spremenili.

Vprašanje je zahtevno.  

Spremembe namreč niso vnaprej predvidene, načrtovane, zarisane, določene. Prav nasprotno. Govorim o spremembah, ki jih anticipiramo, pričakujemo, vendar jih ne moremo natančno določiti in opredeliti kot pozitivne cilje.

Balibar govori natanko o anticipaciji, ki ni zavezana linearnemu toku časa, temveč je ujeta v njegovo krožno logiko, logiko po-stajanja. Ta je drugačna od našega spontanega vsakdanjega dojemanja in razumevanja časa, saj pomeni kontingentnost, nepredvidljivost, odprtost in nesklenjenost sveta.

Ko govorimo o komunizmu, mislimo na dejanje, ki je ekscesno, njegova edina funkcija pa je odpiranje in ohranjanje odprtosti sveta. Vsaka možna ideja komunizma se navezuje na tako dejanje, za katerega je zmožno vsako človeško bitje.