Grki so zopet v sedlu, je bilo slišati zjutraj na radiu. Proevropske sile so končno zmagale na volitvah, negotovosti ni več, Siriza je poražena, borze, menedžerji in bankirji so si oddahnili, sedaj bo vse steklo kot po maslu: Grki bodo zategnili pas, reforme se bodo izvajale po načrtu, na koncu tunela že sveti luč, banke bodo rešene, kapitalizem bo rešen, veselimo in radostimo se, saj bo življenje dolgoročno za vse bistveno boljše.

V resnici pa ni na obzorju nobene rešitve, saj se že nekaj časa zbirajo temni oblaki in terorja bo vse več. A kdor je brezbrižen, o tem ne namerava razmišljati, dokler ne bo prepozno. Tako je pač navadno v življenju ljudi.

Sto petdeset let nazaj, morda tudi nekaj več, so ljudje po vsej Evropi resno razmišljali o komunizmu. Razmišljali so tudi o revoluciji, ki so jo razumeli kot nasilno dejanje in kot proces uvajanja nečesa popolnoma novega. Mišljeno je bilo, da bi nova družbena skupina ljudi prevzela oblast od stare skupine in skušala ustvariti nov svet. Prevzela bi jo kajpak z nasilnimi sredstvi in revolucija bi bila povsem legitimna.

Zgodba ima seveda nadaljevanje, kajti nobena skupina ljudi ne želi prepustiti oblasti drugi skupini. Po revoluciji bi zato prišlo do novega nasilja, saj bi se stara skupina ljudi skušala znova dokopati do oblasti. To je popolnoma jasno in pričakovano – revoluciji bi sledila kontrarevolucija, zato bi se rodilo še več nasilja.

Alain Badiou povsem upravičeno opozarja na teror, povezan z idejo komunizma, zaradi česar je ta še danes osovražena, ljudje pa se je tudi bojijo, zato se ji izogibajo kot kugi. Želijo namreč živeti na varnem v kapitalizmu, ki je sicer tudi nasilen, vendar je njegovo nasilje težko prepoznati in povezati z vsakdanjim življenjem.

Če hočemo vnovič misliti komunizem, smo zato pred zelo težkim izzivom, obenem pa še tvegamo, da nas ne bo nihče poslušal, kajti komunizem ljudje upravičeno povezujejo tudi z likvidacijami političnih nasprotnikov. Diktatura proletariata zagotovo ni zamisel, nad katero bi bili ljudje navdušeni. Kaj potemtakem sploh lahko storimo?

Vse skupaj je še veliko slabše, ker ljudje ob besedi komunizem nemudoma pomislijo še na Stalina in Tita, Gulag, enoumje in delovna taborišča, kar seveda pomeni, da se jim stemni pred očmi in se o komunizmu niso pripravljeni pogovarjati niti malo.

Ključno vprašanje na tem kraju je to, ki si ga zastavi Badiou: Ali obstaja nujna povezava med terorjem in komunizmom?

Ljudje spontano odgovarjajo na zastavljeno vprašanje, kajti ideja egalitarne družbe se jim zdi popolnoma nenaravna in celo nekoliko nora. Navadno zato rečejo, da so ljudje po naravi egoisti in različni med seboj, zato je povsem nesmiselno razmišljati o enakosti oziroma egalitarnosti. Zdi se, da je ideja komunizma res povsem bizarna in da je najbolje nanjo pozabiti za vse večne čase.

Dobro. Sedaj pa poglejmo še koordinate druge zgodbe. Kapitalizem je barbarski sistem izkoriščanja ljudi in naravnega okolja brez primere v zgodovini. Dokazov za trditev je dovolj in jih niti ne nameravam naštevati; zadošča že tale video.

Očitno je, da ravno kapitalizem sistematično uničuje ljudi kot delovno silo, privatizira naravno okolje in vse druge substance, od katerih so ljudje življenjsko odvisni (privatizira celo DNK in človekove misli).

Ideja komunizma pa je v osnovi zavezana logiki, ki ne dovoli takega privatiziranja in izkoriščanja, kajti njen aksiom je preprost: ljudje lahko živijo skupaj prav zaradi različnosti, kajti enaki so v tem, da je vsak različen od vsakega drugega.

Torej ni potrebno nikakršno državno nasilje nad drugače mislečimi. Tudi JK ni imel nobenega problema z različnostjo ljudi in iz njegovega nauka ne sledi, da bi morala kdaj obstajati hierarhično urejena cerkev z vrhovnim poglavarjem in inkvizicijo, ki preganja drugače misleče. Če bi se JK srečal na primer s Kopernikom, z Brunom ali Galilejem, jih ne bi poslal pred inkvizitorja, temveč bi skupaj spili čaj ter se dolgo v noč vneto pogovarjali o naravnih zakonih, potem pa bi se hoteli pogovarjati še več.

Natanko JK nam je dal lekcijo, ki jo moramo absolutno sprejeti in se iz nje česa naučiti. Pokazal je, da je v življenju vsakega človeka ključna potrpežljivost, ne pa nasilno naskakovanje drugih in drugačnih ljudi. Dolgoročno smo sicer vsi mrtvi, toda življenje se ne začne in konča z nami.

Teror in preganjanje drugačnih ljudi torej ne rešujeta ničesar, dodaja Badiou; seveda ne, saj je vsakdo drugačen, kar pomeni, da bi, če bi bili dosledni, moral vsak človek preganjati vsakega drugega človeka. Teror ustvarja šibko enotnost med ljudmi, toda obenem generira tudi strah, pasivnost in brezbrižnost, kar smo videli zlasti v Matrici (1999).

Nasprotij in kontradikcij med ljudmi ne rešujemo z nasiljem, temveč z besedovanjem, kot je pokazal Freud.

Probleme rešujemo tako, da se o njih dolgo pogovarjamo, jih analiziramo in dekonstruiramo. Rešujemo jih tako, da skušamo ugotoviti, zakaj so se sploh pojavili in kako jih zaznavamo oziroma artikuliramo, razumemo in kako vplivajo na nas. Freud nas je tudi poučil, da nikoli ne smemo potlačiti problemov, kajti potlačeno se tako ali tako vrača v obliki simptomov. Potlačevanje torej ni rešitev, ampak je problem. Pomembno je torej predvsem to, da se nam nikamor ne mudi.

Tek na dolge proge, za katerega se zavzemamo, zagovarjajoč idejo komunizma, je v popolnem nasprotju s kapitalističnim hitenjem, ki ga vsi poznamo, saj nenehno stokamo, da nimamo časa in da se nam nekam mudi, ker moramo postoriti še to in ono.

Pomislite malo: nenehno vam prodajajo ideje, da bo na primer Slovenija ujela Švico v desetih letih, pa v petnajstih letih, ali pa Švedsko, ZDA, Japonsko, Kitajsko, Indijo in tako dalje. Vedno znova zato nekoga lovimo, za nekom tekamo, se z nekom primerjamo, z nekom tekmujemo, nekoga prehitevamo, zato nam tudi polnijo glave z idejami o nenehni in neskončni rasti vsega in dodani vrednosti, za katero moramo ljubeče skrbeti, kar je popolnoma blazno, saj je svet končno velik in v njem je vse omejeno. Kdo je torej nor?

Tekamo in hitimo in se potimo in smo pod stresom in si zastavljamo nove in nove cilje, kot da je življenje eno samo hitenje, da bi končno ujeli, zgrabili in dosegli – kaj?

Kje piše, da mora življenje nujno biti tekmovanje z drugimi ljudmi, grabljenje materialnih dobrin, pehanje za nekakšnim imaginarnim uspehom, večno odpovedovanje, češ da je čas denar?

V komunizmu čas preprosto ni denar in življenje ni tekmovanje. Bistveno je namreč tole: komunizem ne tekmuje s kapitalizmom in njegovi cilji niso cilji kapitalizma. Saj res: kaj pa sploh so cilji kapitalizma?